V poletni številki Čist-E-Novic smo pisali o velikih količinah zavržene hrane, ki jih proizvedemo v zahodnem svetu. Le-ta pa ni edini problem povezan s sodobno proizvodnjo in potrošnjo hrane. Pri živilih, ki jih nemalokrat zaužijemo v le nekaj minutah se namreč soočamo z odpadno embalažo, pri kateri čas razgradnje lahko traja tudi več sto let. Gre za popolnoma nesmiselno rabo naravnih virov in posledično onesnaževanje okolja, kar je daleč od trajnostnega načina življenja.

Današnji kupec si težko predstavlja hrano brez embalaže. Pakirana hrana je postala tako zakoreninjena v prehranjevalnih navadah, da se je težko spomniti, kako smo preživeli (oziroma so preživeli naši predniki) brez nje. Na nek način predstavlja embalaža to, kar naredi sodobno hrano moderno. Trgovina bi bila komaj prepoznavna brez vseh barvitih kartonastih škatel, aluminijastih pločevink, plastične embalaže itd.

Pakiranje hrane pa ni bilo vedno tako samoumevno. Še par desetletij nazaj kupci niso pričakovali, da bo vsako živilo zavito in pakirano v več slojev plastike in kartona. Sadje in zelenjavo so preprosto prodajali na kmečkih tržnicah, mleko so distribuirali v steklenicah za ponovno uporabo, kuhana živila v menažnih posodah. Kupci so postopoma začeli sprejemati pakirana živila za kar obstaja več možnih razlag. Proizvajalci trdijo, da embalaža ščiti hrano pred fizičnimi poškodbami ter ohranja svežino, preprečuje dostop insektom ali okužbo z bakterijami. Vendar sodobni kupec embalaže ne izbere le zaradi višje kakovosti, zdravstvenih in higienskih vzrokov, ampak (predvsem) zaradi estetskih vzgibov.

Pakirna embalaža bi lahko bila funkcionalna, preprosta, enobarvna, vendar temu ni tako. Tudi najmanjši ovoj je skrbno marketinško dodelan – je zmes logotipov, sloganov, maskot ali slik znanih osebnosti, kar seveda ni naključje, ampak rezultat več milijard evrov, ki se obrnejo znotraj oglaševalske industrije. Tudi funkcionalna notranja plastična vrečka na nek način predstavlja marketinško orodje, saj jo kupci povezujejo s kakovostjo in svežino. Za ohranitev le-te obstajajo druge metode, vendar nobena ni tako dobičkonosna.

Večina današnje embalaže je narejene iz sintetičnih materialov, ki za svojo razgradnjo potrebujejo veliko časa, kar ustvarja številne okoljske probleme. Embalažna industrija bi morala povečati proizvodnjo naravnih, biorazgradljivih embalažnih materialov, ki so prijaznejši do okolja in ljudi.

Embalaža namreč ne vpliva negativno le na okolje, ampak tudi na zdravje ljudi. Predvsem plastična embalaža lahko postane vir toksinov, kot so npr. ftalati ali bisfenol A, ki naj bi povzročali motnje v hormonskem sistemu. Tudi če embalaža ne predstavlja tveganja za zdravje, le-tega predstavlja pakirana hrana. Ta je ponavadi močno procesirana in obdelana, kar lahko privede do različnih bolezni, ki so postale značilne za razviti zahodni svet. Procesirana hrana je polna kemikalij v obliki konzervansov, sladil, barvil in umetnih arom, v procesu predelave pa ponavadi izgubi tudi vse vlaknine in vitamine. Sveža, nepakirana hrana (sadje, zelenjava) ima kratek rok trajanja, ki ga bistveno ne moremo podaljšati, pakirano hrano pa lahko hranijo več mesecev ali celo let preden jo prodajo. Hrana, ki je bila pakirana z namenom ohraniti svežino, lahko da sploh ni tako zelo sveža kot nam jo ''prodajajo''.

Pri večini živil se lahko z lahkoto izognemo odpadni embalaži. Sveže sadje, kot so npr. jabolka in pomaranče imajo lupino, ki nudi naravno zaščito pred umazanijo in mikroorganizmi. Tudi določene vrste zelenjave, kot npr. buče in krompir imajo posebej odporno lupino, tako da dodatna embalaža sploh ni potrebna. Sveže pridelke lahko namesto v plastično vrečko naložimo v bombažno vrečko za večkratno uporabo. Vrečko si lahko z nekaj ročnih spretnosti naredimo kar sami, tako kot so to prikazale članice društva Smetumet.

Prvi del članka je povzet in prirejen po članku Rethinking food packaging.

Trgovine brez embalaže

Kot odgovor na nesmiselno proizvodnjo in potrošnjo odpadne embalaže se v tujini počasi, a vztrajno odpirajo trgovine, kjer ponujajo širok spekter živil brez embalaže za enkratno uporabo. Ena prvih,Unpackaged, je bila odprta leta 2007 v Londonu, podobne prodajalne pa najdemo tudi v ZDA (In.gredients), v Italiji (Effecorta) ter Španiji (Granel).

Gre za prodajalne, kjer živila in druge izdelke ponujajo v razsutem stanju z možnostjo ponovnega polnjenja (ang. refill). Tako je možno kupiti žita, testenine, oreške, riž, stročnice, mleko, olja, sladkarije, kavo, začimbe, mila, detergente ipd. Kupci prinesejo embalažo od doma, jo najprej stehtajo, nato pa stehtajo še z živili napolnjene posode in plačajo, kolikor so dejansko kupili. V kolikor lastne embalaže ne prinesejo s seboj, je v trgovinah na voljo tudi biorazgradljiva embalaža in embalaža za večkratno uporabo. Vplive na okolje pa si prizadevajo zmanjšati tudi tako, da je večina izdelkov lokalnih.

Tak sistem omogoča, da vsak kupec opravi nakup glede na svoje potrebe oz. spodbuja, da kupi toliko kot dejansko potrebuje, kar pozitivno vpliva na zmanjšanje količine zavržene hrane. Večina izdelkov je lokalnih ali pa vsaj ekoloških, kar zmanjšuje ogljični odtis. Za ekološka živila v razsutem stanju lahko tako dejansko potrošimo manj denarja kot pa za pakirana živila iz konvencionalne trgovine. Študija narejena v Italiji je pokazala, da nakup živil v razsutem stanju zmanjša družinske stroške za hrano za 64 € na mesec, kar letno znese 775 €.

V nam bližnji Italiji ponujajo izdelke v razsutem stanju tudi v okviru eko točk znotraj supermarketov trgovske verige Crai. Po njihovih ocenah je takšno nakupovanje za 10 % do 70 % cenejše od nakupa že pakiranih živil. Na 37 eko točkah v Italiji in Švici naj bi se zaradi te prakse zmanjšala količina odpadne embalaže za 1.2 milijona kosov na leto. Na eni od eko točk naj bi bilo od leta 2005 prodanih 2.700 kg živil v razsutem stanju, s čimer so prihranili okoli 12.300 kosov embalaže.

Trgovina brez odpadne embalaže v Sloveniji

V Sloveniji takšne trgovine še ni, trgovci ponujajo le posamezne izdelke (npr. oreške, semena, suho sadje) na oddelku razsutih živil. Pod okriljem podjetja Jazon pa nastaja trgovina, kjer bodo ponudili večji izbor živil brez embalaže. Šlo bo za posvetovalnico za zdravje na delovnem mestu, saj trenutno to delo testno izvajajo za podjetja, ki ponujajo zdrav zajtrk svojim zaposlenim. V jeseni bo v Ljubljani odprla vrata trgovina, kamor bomo naključni kupci prinesli lastno embalažo ter jo napolnili z izbranimi živili. V začetku bodo na voljo le prehranski izdelki za zajtrk (čaji, kava, kosmiči), kasneje pa bodo razširili ponudbo. Prednost bodo imeli izdelki slovenskih proizvajalcev in predelovalcev. Srčno upamo, da bo ideja pritegnila čim več kupcev ter s tem pomagala spreminjati ukoreninjene vzorce s hrano in embalažo.

Užitna embalaža

Še bolj radikalna od hrane brez odpadne embalaže pa je ideja o užitni embalaži. Bioinženir iz Harvarda, David Edwards, je razvil hranilno in okusno embalažo, ki se lahko umije ali olupi kot lupina sadja. Gre za okolju prijazno embalažo, ki je izdelana iz rastlinskih sestavin in je tako užitna kot biorazgradljiva, njen okus pa se prilagaja vsebini. V njegovem podjetju WikiCell, kjer se posvečajo razvoju te embalaže so tako zapakirali že kavo, sadne sokove, jogurte, sir in sladoled. Ovoj slednjega je hrustljav, izdelan iz vlaken sladkornega trsa in ima okus čokolade. 

Kljub temu, da so trgovine z izdelki v razsutem stanju prej posebnost kot prevladujoča praksa in da živil z užitno embalažo še nekaj časa ne bo na trgovinskih policah, imamo potrošniki vso moč za zmanjšanje količin odpadne embalaže. Kupujemo lokalno pridelano, svežo hrano in kjer je le mogoče uporabimo embalažo za večkratno uporabo. Kot navdih za zmanjšanje odpadne embalaže lahko služi blog No Trash Project, avtorice Colleen Doyle, kjer poleg idej za nakup in shranjevanje živil z minimalno količino embalaže najdemo številne predloge za naravi čim bolj prijazno življenje. Da je možno preživeti brez plastične, kovinske in papirnate embalaže pa je dokazala tudi naša Petra Matos, ko se je leta 2011 odločila, da mesec dni ne bo uporabljala embalaže za enkratno uporabo. Preživeti mesec brez odpadkov je bil zanjo precejšen izziv, vendar ji je uspelo. Uporaba s seboj prinesenih plastičnih vrečk in vrečk iz blaga se je dobro obrestovala; le enkrat ji niso želeli postreči kruha na način, da bi ji ga dali v seboj prinešeno vrečko iz blaga. Ugotovila je, da bi z malo dodatnega napora lahko večino najpomembnejših živil nakupili brez embalaže.

Le pogumno na pot zmanjševanja odvečne embalaže! Ekologi brez meja smo z vami!

Piše: Anja Uršič

Vir: ebm.si/