Človek ni po svoji naravi samo homo sapiens, temveč tudi homo adorans, kar pomeni, da je človek bitje, ki slavi in se raduje svojega življenja. Človek živi na krilih svoje simbolike. V vsem razvoju njegovega obstanka sta ga radost in veselje poganjala v upanju naprej in ustvarila iz njega bitje, da je začel verjeti celo v svojo nesmrtnost ali kot se je izrazil dr. Anton Trstenjak v vekotrajnost.

Svoje veselje do življenja je človek doživljal v ritmu praznikov in skozi ves svoj zgodovinski razvoj smo doživeli tudi sekularizacijo praznikov, ki nas spominjajo na razne dogodke, pomembne za naše življenje, mnogi pa posegajo tudi na področje sakralnega.

Prazniki so postali tradicionalni, saj imajo za človeka prav poseben pomen, so dnevi zbliževanja in srečanj s svojimi prijatelji, s svojo družino in s samim seboj. Prazniki so dnevi, ko se poglobimo tudi sami vase, v svoje človeško bistvo.

Profano življenje pa je zgodovinsko, družbeno in običajno, povezano z vsakdanjostjo in preživetjem. Profano življenje nam prinaša poklicno, materialno blagostanje in zadovoljevanje vsakodnevnih bioloških potreb. V profanem življenju upravljamo naše družbo, da v nekem organizacijskem in ekonomskem smislu funkcioniramo.

Nekdo mi je rekel, saj imam v življenju vse. Imam hišo, avtomobil, svojo družino, dobro zaslužim in mi kruha na manjka, ne manjka mi užitkov. Meni je v profanem življenju lepo in ne potrebujem, da bi posegal v sveto. Zakaj bi potreboval Boga in sveto? Človek ni ničesar drugega kot organizem, neka oblika materije, ki si je v odnosu z drugimi materijami v nekem medsebojnem delovanju in odnosu. Moj svetovnonazorski filozofski pogled na svet je materialističen. Materija ima glavni pomen, zavest in mišljenje pa sta drugotnega pomena.

Že v 7. in 6. stoletju pr. n. št. so Tales, Anaksimander, Anaksimen, Heraklit Mračni, Demokrit in drugi razmišljali materialistično. Jaz sem že zdavnaj prekinil z mitološkim, neznanstvenim načinom razmišljanja o Bogu in svetem. Sem družbeno in sociološko bitje – profano bitje in se ne doživljam kot sveto. Materializem je v družboslovju označen kot teorija, po kateri so ekonomski odnosi osnovni vzrok družbenim fenomenom. Na splošno velja, da materialistične razlage predstavljajo konkretne družbene odnose kot determinantne, kar je v nasprotju z idealističnimi pogledi, pri katerih so ideje končni vzrok družbenih odnosov. Nadalje mi je sogovornik rekel, da njegov materializem sledi razvoju znanosti, saj so ga že Grki dojeli kot stvarnost in človeka v njej, ki sta bila po njihovem rezultat evolucije materije. Res je, da zgodovina govori, da so že mnogi realnost videli v stalnem gibanju in spreminjanju, vendar pri Demokritu se že pojavlja atomistična koncepcija materije, po kateri obstajajo samo atomi in prazen prostor. Človeška duša je odraz zunanjega sveta in je potemtakem prav tako materialna kot vsaka druga reč. Vse je podvrženo zakonu vzročnosti, vse je deformirano. To misel so nadaljevali stoiki in epikurejci. Ta misel dobi literarni izraz v Lukrecijevi poeziji O naravi stvari.

V evropskem srednjem veku se materializem ni mogel razvijati zaradi dominacije cerkve in so ga ponovno obudili v renesansi. Razcvet je doživel v predrevolucionarni Angliji, kjer je izražen v delih Bacona, Hobbsa in Locka. Njihova dela je sicer mogoče označiti za preveč mehanicistična, toda predstavljajo pomembno prekinitev s srednjeveško mitologijo. Na Nizozemskem je materializem izražen pri Spinozi. Nekateri pravijo Spinozi crknjen pes, kdo ve kdo mu je dal takšen vzdevek? Materializem je doživel razcvet v 18. stoletju v Franciji (Helvetius, Diderot in d'Holbach). Francoski materialisti so utemeljili ateističen pogled na stvarnost in so ostro napadli religijo in njeno družbeno vlogo. V Nemčiji je materializem izražen pri Feuerbachu, ki se je ukvarjal predvsem z antropološko problematiko in kritiko religije z vidika teorije odtujevanja. Slednji je vplival na razvoj Marxovega in Engelsovega materializma. V Rusiji so v 19. stoletju pisali filozofi, ki so bili pod močnim vplivom Hegla in Feuerbacha. Nastajal je materializem z izrazitimi dialektičnimi momenti, kar je močno vplivalo na rusko revolucionarno misel, ki je idejno poganjala oktobrsko revolucijo naprej (1917). Med pomembne ruske predstavnike sodijo Visarjon Belinski, Aleksandr Ivanovič Herzen in Nikolaj Aleksandrovič Dobroljubov.

Marx je kritiziral nekatere vidike materializma in je v tem duhu napisal Teze o Feuerbachu. Med drugim je zapisal, da je glavna pomanjkljivost dosedanjega materializma - vključno s Feuerbachovim - , da predmet, resničnost, čutnost razume samo kot objekt ali obliko razglabljanja, ne pa kot človeške čutne dejavnosti, prakse, kot subjektivnost. Feuerbacha je kritiziral tudi glede prepričanja, da je teoretična dejavnost človeka edina prava, medtem ko je zanemarjal predmetno dejavnost. Resničnost torej ni vprašanje teorije, temveč je vprašanje prakse.

V marksizmu je tako opaziti drugačne vrste materializem, ki ga je mogoče označiti kot historičnega oziroma dialektičnega. To je pravzaprav filozofska teorija narave in zgodovine, ki je v marksistično tradicijo prišel predvsem skozi kasnejša dela Engelsa.

Lenin pod mentorstvom Georgija Plehanova je prevzel Engelsovo misel, da je naravni fenomen mogoče opisati samo v dialektičnem okviru in je dejal, da je to dialektični materializem. Dialektiko sestavljajo trije elementi: teza, antiteza, sinteza.

Engels, ki je dialektiko zastavil kot splošni zakon, ki velja tako v družbenem, naravnem in intelektualnem okolju, je med drugim menil, da ima vsaka kvantitativna sprememba mejo, ko se sprevrže v kvalitativno spremembo – zakon negacija negacije (revolucija zruši stari sistem in vzpostavi novega). Dialektičnemu razmišljanju pa je po njegovem mnenju podvržen tudi človeški um, pri čemer je človek praktično in razmišljujoče bitje, ki spreminja svet in tako tudi samega sebe.

Marksizem je v tem smislu presegel dotedanjo fatalistično mišljenje nekaterih materialistov, češ da je človek pasivno bitje. Tako človek v marksizmu dobi aktivno vlogo, ni samo orodje nevidnih naravnih sil in zakonov, marveč s svojim zavestnim delom in zgodovinsko aktivnostjo ustvarja zgodovino in je njen najbolj pomemben in edini smisel.

Historični materializem pa pri interpretaciji zgodovine upošteva Marxovo analizo zgodovine in kapitalistične družbe. Iz teh idej se razvije boj proti imperializmu, kolholizacija in idustrijalizacija Rusije in komunizem in ves teror, ki se je sprevrgel v tragedijo svetovnih razsežnosti s sto milijoni mrtvih.

Pod vplivom materialističnega marksizma in boljševizma brez duha so se socialistične šole nazorsko preoblikovale in mladino poučevale z materialističnim pogledom na svet. Tu je bila svoboda filozofskega svetovno nazorskega gledanja na svet strogo omejevalna in strogo vodena z normirano družbeno zavestjo. Generacija, ki je po drugi svetovni vojni iz nje izšla, je imela izrazito vcepljeno normirano zavedanje. Le-ta ni nastajala kot svobodna opredelitev nazorov, temveč kot vcepljanje enoumnega mišljenja, doziranega s političnimi smernicami in cilji. Posledica tega je bila, da je surovi materializem ubil v psihi človeka Boga in homo adoransa.

Politično usmerjena vzgoja te generacije in tudi naslednjih je globoko posegla v zavest in zapustila za seboj duhovno prazen prostor. Ljudi z normirano zavestjo brez Boga, kar je zapustilo na psihi človeka notranjo praznino, votlost, puščobnost, nemir, razočaranje, skrivne motive nasilja, iskanje zadovoljstva v stopnjevanju užitkov, eksistencialne nevroze, samomorilske motnje, iskanje utehe v alkoholizmu in drogi, skratka človeka nezadoščenih gonov in človeka konflitov. Zlasti za Rusijo je značilno množično alkoholiziranje po drugi svetovni. Rusi so bili veren narod, z mogočnimi pravoslavnimi cerkvami in čudovitim zborovskim petjem, kjer so se ljudje srečevali in uresničevali v svojem veselju in radosti (homo adorans). To je bilo v človeku zatrto in ubito, cerkve porušene. .Zazevala je praznina, ki je človeka pripeljala v absurd. Človekovo življenje je postalo takšno, kot je njegov materialistični nazor. Proizvaja izdelke, ki jih niti v vsakdanjem življenju ne potrebuje in jih troši v enormnih količinah. Vklenjen je v začarani krog proizvodnje in potrošnje in materija mu je postala blagoslov in prekletstvo. Praznino je zapolnila sla po oblasti in razpad sistema vrednot. Vse poteka izključno po načelih mehansko količinskega osvajanja sveta in produkti obdelane materije se izkažejo kot nasprotniki specifično kvalitativne človeške pameti, stoje pred človekom kot antiinteligenca. Sodobni človek nima več ne dnevnega in ne tedenskega počitka, ne zna se več poveseliti, si vzeti prosti čas, se radostiti v svoji družini, s prijatelji. Skratka postal je odtujen samemu sebi. Človek je iskalec duhovnosti in presežnosti. Mnogi se zatekajo k raznim vzhodnjaškim magom in k drugim religijam.

Ali ni tako odtujeni človek sprevrženi Nadčlovek, ki se je Nietzscheju brez Boga ponesrečil. Nastal je Nadčlovek z Voljo po moči nad drugimi, ki bi hotel zasesti mesto Boga in postati vsemogočen. V njem zmaguje ono in ne jaz in nadjaz. Nietezsche je lahko meril s svojim Nadčlovekom in Voljo do moči na bitje, ki bo preseglo človeka animale rationalis in postalo Nadčlovek v kulturnem pomenu in svojem zavedanju. Ker je pa Boga ubil, je to ubogo bitje obsojeno na tavanje in iskanje božje popolnosti, tam, kjer je ni več. V razkrajajočem svetu. Vse je zrelativizirano, vse je prevrednoteno. Z usmrtitvijo Boga je ubito tudi bitje vrednot in bitje upanja.

Pred časom sem brala v Novi reviji, št. 65/66, 1987 pismo o svetem, ko sta si dopisovala filozofa Marko Uršič in Tine Hribar. Uršič se sprašuje, kako naj mislimo sveto, če iz njegovega območja že vnaprej odmislimo božje? Ima prav, že metodično miselno, lahko pridemo do svetega, ki posvečenost prejema končno od Boga, kakor zveni tudi Hribarjev stavek (Nova revija 61/62) pa moramo zopet pristati na trditev, ki jo sprejemata oba: Če nas svetost ne objame tu, nas ne bo nikjer.

Ta stavek razkriva namreč v človeku ravno to, v kar strmimo in kar nas v zadnji konsekvenci vodi do tega, v kaj je treba verjeti? Kaj je v človeku svetega, da kar zastrmimo vanj? Gotovo je, da sveto v človeku ni nič takega, kar bi si bil človek sam prislužil. To bi bilo kvečjemu nekaj, kar ga napolnjuje z zavestjo nepoštenega, nečistega, grešnega, včasih že kar zločinskega. Koliko grdih vzgibov in misli se podi po njegovi notranjosti, ali naj doživi ob tem zavest svetega in posvečenosti?

Človek strmi nad prepadom svojih zmot in zablod. Toda človek zazre v svoji globini tudi nedoumljive skrivnosti svoje biti, ki si jih ni sam dal, s katerimi je obdarjena njegova bit, ob kateri ga nehote spreletava omotičnost globine, enkratnosti in veličine do neizraznosti, ob kateri beseda obnemi in njegov duh zastrmi. Zavest lastnega jaza je samo človeška, nobenemu drugemu izkustvenemu bitju ni dana.

Kot pesnica si veliko krat rečem, da je moja intimna, drugim nedostopna tišina in globina moje notranjosti nekaj svetega »svetišče mojega jaza«. Sveto je vse, kar je posvečeno moji notranjosti. Sveta je globina moje enkratne osebnosti. Vsa dobrota in lepota, ki jo človek nosi v sebi je sveta. To je ganjenost duše, ko se v človeku razodeva presežno bitje, kar ima že smer onkraj samega, kar ga posvečuje.

Kot pesnica čutim podarjenost od zgoraj, jaz samo upravljam to podarjenost, nosim v sebi svet posvečen od drugod. To sveto žarišče svoje osebnosti nisem ustvarila jaz, to mi je bilo podarjeno z rojstvom. Rodila sem se združena z vsemi drugimi svetovi kod svet zase. V meni se zrcali svet v nerazumljivi enoti mojega samozavestnega jaza. Moj jaz ni proizveden kot materialni proizvod in na trgu razglašen kot obstoječi, v sebi občutim nekaj vzvišenega nad profanim. Nikoli odtujljivo bit. V njej se odseva ves svet, vse njegovo bogastvo, dobesedno celotni makrokozmos. To je nekaj, v kar lahko človek samo strmi in se mu čudi.

Misel po Hribarju in Uršiču pa bi zložila stavek: Ta svet je nekaj svetega, vendar ne sam na sebi, marveč po posvečenosti, ki jo prejema od Boga. In se zlaga z drugim stavkom prav tam, ki govori: Nič bivajočega ni svetega, toda v svoji biti je sveto vse (vsako) bivajoče. Kolikor ima vsako bivajoče svojo bit od Boga, toliko je vsako bivajoče tudi sveto. Uršič dobro poudarja, da med svetom in Bogom ni nepremostljive razlike. Govoriti o Bogu, pomeni hoditi po robu. Vsega pač ni mogoče utopiti v besedah, zlasti kadar trčimo v neizrekljive skrivnosti. In zakaj ne bi tej skrivnosti rekli Bog, se sprašuje Uršič v pogovoru s Hribarjem. Ime Bog je najbolj primerno za izrekanje tiste skrivnosti, v katero naj bi človek verjel in v katero naj bi človek vsaj strmel in se ji čudil.

In zakaj ne bi Bog človeku olajšal duše, zakaj tega ne bi čutili v zavesti, da se imamo na koga opreti, to je človeka upanja in človeka radosti, vrednostno zavestno duhovno bitje, zakaj ne bi človek živel svoj specifični duhovno bogati simbolični svet, ki mu določa smisel in veselje do življenja. Kakašen je problem časa, v katerem današnji človek živi, kje je njegova kritična točka? Čuti se osamljen bolj kot kdaj koli prej. Človeku se je zrušil simbolični svet vrednot, ki mu ga surovi materializem ne more dati. Človek je simbolično bitje, kar pomeni, da je vrednostno bitje. Na vsakem koraku se srečujemo s krizo vrednot. Materializem je prepustil v človeku strahotni bivanjski vakuum, saj se nenehno sprašuje kakšen smisel ima njegovo življenje?