Piše: Anita Čebular

V območju, kjer fizični zakoni ne veljajo več

Prvi koraki so res težki, saj nas vse življenje učijo, da ogenj peče - Ko pa s skupino vred ugotoviš, da te namesto bolečine na žareči preprogi preplavlja zgolj užitek, te ne ustavi nič več - Zliješ se z ognjem.

»Po žerjavici boš hodila?« je bilo začudenje vsesplošno. Pozabila sem na starševska opozorila, da se z ognjem ni igrati. Prezrla argumente učitelja o učinkih visokih temperatur. Odmislila zakone fizike. Predala sem se neznanemu. Prvi koraki so res težki, ko pa s skupino vred ugotoviš, da te namesto bolečine na žareči preprogi preplavlja užitek, te ne ustavi nihče več. »Uspelo mi je!« Znova in znova se vračaš v ogenj.

Malce me vendarle stiska v želodcu, ko se vozim proti dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah kjer bo zagorela grmada. Na dvorišču Trebnika so že zbrani prvi pogumneži vseh let in z vseh koncev Slovenije. Na prvi pogled brezskrbni, vendar …. Svoj prikriti strah prvi izpove Bruno, wellness centra: »Že od malega me učijo, da ogenj opeče ...«

Zakaj bi torej se, kljub opozorilom, ki jih nenehno poslušamo, in vsemu učenju znanosti bosonogi podali čez žerjavico? »S hojo po žerjavici boste svoje strahove preobrazili v novo energijo. Tako boste lahko zaživeli in
dejansko postali to, kar v resnici ste,« je Franjo Trojan, vodja obreda hoje po žerjavici, razjasnil naše dileme. In še: »Žerjavico prehodiš tako, da se z njo združiš. Z ognjem postaneš eno.« A kako se združiš z ognjem? »S predpripravami,« je kratek Franjo, ki je ta obred opravil že 127-krat.

Zbiranje strahov

Za začetek smo na liste napisali strahove, ki nas mučijo, slabe navade in vse, česar bi se radi znebili oziroma kar bi predali ognju. S težavo jih nekaj zapišem. A ob predstavljanju in branju strahov vseh udeležencev kaj hitro dopolnimo lastne sezname. »Jaz sem prišla sežgat svoje odlašanje,« pove arhitektka Ditka. Drugi se želijo znebiti strahu pred boleznijo, raznimi avtoritetami, javnimi nastopi; zaprtimi prostori ali se posloviti od razvad, kot so čokolada, kajenje, prenajedanje.

Blaž, vodja hotela, je žerjavico prehodil že nekajkrat. Zakaj je spet tu? »Začutil sem, da so se strahovi vrnili in nekaj mi je reklo, naj to storim z nova.« Nato nas Franjo razdeli v pare. »Jaz sem samo spremstvo. Ognja se bojim,« se otepava Silva. A jo Franjo pregovori, naj sodeluje vsaj v pripravah. Silva popusti in na koncu prehodi žerjavico.

Sedeč nasproti si nato osem parov gleda v oči in opazuje obraz. Partnerju moramo povedati, kaj je na njem lepega. In kaj je tisto? Vse, od nosne votline do obrvi. Sledila so vzajemna vprašanja, kaj me v življenju lahko naučiš. Naši aduti so hitro prišli na plan... vse tja do montaže klime.

Po čaju smo se lotili konkretnih priprav.

Smeh sprošča

Na jaso za dvorcem smo nanosili polena za grmado. Kolikor strahov, toliko polen ti je pripadlo.
Franjo je oblikoval grmado in dodal suho vejevje, da bo podkuril. Zataknili smo svoje sezname strahov v kup lesa, si naredili bakle in zakurili. »Čet približno dve uri bo čas za sprehod,« oznani Franjo.
Medtem smo se igrali:igre zaupanja in predajanja, smejanja in sproščanja. Pristnega smeha ni manjkalo. Da nas le kdo ne opazuje, me je prešinilo. Po jasi smo lovili partnerjevo senco, sledili njegovemu glasu, ko smo si nadeli šaljiva imena Lolek in Bolek ali Tom in Jerry, na koncu pa še mijavkali in lajali drug drugemu v obraz.
Praznik norcev, res. A smo bili ob koncu iger soglasni: že dolgo se nismo toliko nasmejali in se tako čudovito sprostili. »Ljudje se bojimo smeha, bojimo se bližine drugega, » Franjo ocenjuje pomanjkanje smeha v vsakdanjem življenju. Zapiranje vase daje lažni občutek varnosti.

Prostor duha

»Zdaj se ne pogovarjate več. Iz območja fizičnih zakonov bomo počasi prešli v prostor duha,« napove Franjo. Začeli smo s pozdravi ognju. Sedemkrat smo se mu približali, vsakokrat nekoliko bliže, ga poskušali začutiti, in ko nam je postalo prevroče, smo legli v travo ter se ohladili. Le šum vetra iz bližnjega gozda je barval tišino.

V zadnji pripravi smo napisali še listke s svojimi srčnimi željami, sklenili krog in sledili navodilom.
»Spoprimite se s svojim strahom. Pojdite vanj in ga razgradite. Ugotovili boste, da je resnično znotraj votel, zunaj pa ga ni.« Za dodatno moč smo lahko stisnili sosedovo roko. Občutek, da je v pomembnem trenutku nekdo ob tebi, je nadvse pomirjajoč. Sledilo je še ponavljanje mantre »om«, hoja po navidezni žerjavici in končno ... še zadnji stisk sosedove roke, pogled v zvezdno nebo in prvi korak.

Ognjena pot

Zakorakam čez žarečo, več kot 500 stopinj vročo preprogo. Slišim le »om«, ki ga poje bratovščina ognja, in lajanje psa v daljavi. Še preden se dobro zavem, začutim objem Franja, ki nas je čakal na drugi strani. Pot je opravljena.

Nič me ni opeklo, me najprej prešine. Kako je to mogoče? Drug za drugim hodimo po žerjavici. In ker enkrat ni nobenkrat, hodimo spet. Vsi ponosni, da nam je uspelo, izmenjamo izkušnje.

Študentka Tanja pove, da je hotela le preizkusiti, ali je vse res tako posebno, kot govorijo. »Mislim, da je še veliko bolje,« sklene. Druge je predvsem prevzel občutek bližine, ki se je v urah priprave razvila med udeleženci obreda.

Ivana, vodja vrtca, je hojo opravila skupaj s partnerjem Jožetom. »Česa podobnega še nisva doživela. Še nikoli mi ni v tako kratkem času tolikokrat rekel ljubica,« se v šali spominja igre z jase. Čeprav ima za seboj že veliko adrenalinskih podvigov, je šele zdaj premagala strah pred ognjem. Jože doda, da bi žerjavico potreboval vsak teden, saj se je znebil vseh skrbi.

Tako smo se razšli, odločeni, da se vrnemo.