CORPUS HERMETICUM. 5 del.
Hermes Trismegist.

HERMESOV POGOVOR S SINOM TATOM: NEVIDNI BOG JE POPOLNOMA VIDEN.

1 » Tudi ta nauk, Tat, ti bom izčrpno predstavil, da ne boš neposvečen v skrivnosti Boga, ki je vzvišen nad vsakim imenom. Ti pa razumi, kako bo to, kar se večini zdi nevidno, tebi postalo vidno. Ne bi namreč »večno« obstajalo, če »ne » bilo nevidno. Kajti vse, kar se je pojavilo, je nastalo, ker je pač nekoč postalo vidno. Nevidno pa je večno: zanj ni nujno, da se pojavi, saj je večno.

Čeprav je samo nevidno, ker je večno, vse druge stvari napravi vidne. Kar druge stvari napravi vidne, se samo ne pokaže , kar » poraja« , samo ni nastalo; » ni« predmet predstave, vendar napravi vse drugo predstavljivo. Predstavljivo je namreč lahko le tisto, kar nastane. Nastanek pa ni nič drugega kot predstava.

2 Jasno je, da tisti, ki je edini ne ustvarjen, ni niti predstavljiv niti viden, a se s tem, ko vse napravi predstavljivo, pokaže po vsem in v vsem, še najbolj pa tistim, za katere sam hoče, da ga vidijo. Ti pa, sin Tat, najprej prosi Gospoda, Očeta in Edinega, ki ni eno, marveč od njega eno izvira, naj ti milosten, da boš lahko spoznal tako velikega Boga in da bo s svetlobnim žarkom, četudi samo z enim, razsvetlil tvoje razmišljanje. Zgolj umevanje namreč vidi nevidno, ker je tudi samo nevidno. Če boš zmogel, se bo pokazalo očem uma. Tat; kajti Gospod se darežljivo pojavlja v vsem kozmosu. Ali zmoreš videti svoje mišljenje in ga zgrabiti z rokami? Ali moreš zreti božjo podobo? Če pa je zato nevidno celo to, kar je v tebi, kako bi potem lahko s svojimi očmi videl njega?

3 Če hočeš videti Boga, opazuj sonce, opazuj gibanje lune, opazuj urejenost zvezd. Kdo je, ki ohranja urejenost? ( Kajti vsaka urejenost je določena po številu in prostoru). Sonce, največji izmed bogov na nebu, ki se mu kot kralju in oblastniku podrejajo vsi nebeški bogovi, tudi ono – čeprav je tako veliko, večje od zemlje in morja – dopušča zvezdam, ki so manjše od njega, da se vrtijo nad njim. Komu izkazuje spoštovanje, kdo mu vzbuja strah, moj sin? Mar vsaka izmed teh zvezd na nebu ne kroži po podobni ali isti tirnici?

4 Ozvezdje Medvedke, ki se obrača okoli sebe in s sabo vrti ves kozmos – kdo ima to orodje? Kdo je postavil meje morju? Kdo je postavil zemljo na njeno mesto? Je namreč nekdo, Tat, ki je Stvarnik in Gospodar vsega tega. Nemogoče bi bilo, da bi se prostor, število in mere ohranili brez njega, ki jih je ustvaril. Vse, kar je urejeno, je » ustvarjeno, le« neprostorsko in nemerljivo ne more biti ustvarjeno. Toda tudi to ni brez Gospodarja, moj sin. Četudi je neurejeno nepopolno + nepopolno pomeni, da nima urejenosti +, je še vedno podrejeno Gospodarju, ki mu samo še ni določil urejenosti.

5 O, če bi ti lahko zrasla krila, da bi poletel v zrak in med zemljo in nebom videl trdno gmoto zemlje, širna vodovja morja, veletoke rek, prosto gibanje zraka, predirajočo moč ognja, zvezdne tirnice, hitrost nebesnega svoda in njegovo vrtenje okoli iste osi! Kakšno blaženo zrenje je, moj sin, ugledati vse to v enem samem hipu, negibno v gibanju in nevidno – s tem, kar ustvarja – v vidnem! To je urejenost kozmosa in to je kozmos urejenosti.

6 Če želiš doživeti zrenje tudi skozi umrljiva bitja na zemlji in v globočinah, pomisli, moj sin, da je človek ustvarjen v materinem telesu, natančno preišči umetnost stvaritve in spoznaj, kdo je, ki je ustvaril to lepo in božjo podobo človeka. Kdo je očrtal oči? Kdo je napel kite in jih povezal? Kdo je napravil jarke za žile? Kdo je strdil kosti? Kdo je napel kožo okoli mesa? Kdo je ločil prste? Kdo je dal nogam raven podplat? Kdo je prevrtal pore skozi kožo? Kdo je razširil vranico? Kdo je naredil srce v piramidasti obliki? Kdo je povezal rebra? Kdo je povečal jetra? Kdo je pljuča napravil gobasta? Kdo je naredil trebušno votlino prostorno? Kdo je najsodobnejše dele oblikoval tako, da se vidijo, nepodobne pa je prekril?

7 Poglej, koliko veščin je bilo potrebnih za eno samo snov, koliko dela vloženega v en sam osnutek, toda vse je čudovito in sorazmerno, čeprav se razlikuje med seboj. Kdo je vse to naredil? Katera mati, kateri oče, če ravno nevidni Bog, ki je vse ustvaril po svoji volji?

8 Nihče ne trdi, da bi kak kip ali slika nastala brez kiparja ali slikarja; ta stvaritev pa naj bi nastala brez svojega ustvarjalca? Kakšna velika slepota, kakšna velika brezbožnost, kakšna velika nespamet! Nikoli, Tat, moj sin ne loči stvaritve od njenega ustvarjalca!... Ali še bolje: močnejši je + kot ime za Boga+. Tako velik je Oče vseh stvari. Gotovo je on edini, katerega delo je, da je oče.

9 Če me siliš, naj rečem še kaj drznejšega: njegovo bistvo je, da vse oplaja in rojeva. In kakor je nemogoče, da brez povzročitelja kaj nastane, tako je tudi on lahko večen samo tedaj, če v večnosti ustvarja vse na nebu, v zraku, na zemlji, v globočini, v vsakem delu kozmosa, v vsakem delu vsega, v bivajočem in v nebivajočem. V vsem kozmosu namreč ni ničesar, kar ni on sam. On sam je bivajoče in nebivajoče. Kajti bivajoče je storil vidno, nebivajoče pa nosi v sebi.

10 On je Bog, vzvišen nad vsakim imenom, je neviden in popolnoma viden. Tega Boga, ki se ga da videti z očmi, se lahko doume z umom; je brez telesa in ima veliko teles, ali bolje; ima vsa telesa. Ničesar ni, kar ni on; kajti vse, kar je, je tudi on, in zato ima vsa imena, ker vse izvira iz enega Očeta, in zato nima nobenega imena, ker je oče vsemu.


Kako te torej hvaliti, naj govorim o tebi ali s tabo? In kam naj pogledam, ko te slavim gor, noter, ven? Kar zadeva tebe, ni nobene smeri, nobenega kraja, nobenega drugega bitja. Vse imaš in ničesar ni, česar nimaš.

11 Kdaj naj te opevam? Pri tebi ni moč najti nobene ure in nobenega časa. In čemu bi te opeval? Zaradi tistega, kar si ustvaril, ali zaradi tistega, česar nisi? Zaradi tistega, kar si storil vidno, ali zaradi tistega, kar si pustil prikrito? In zakaj naj te opevam? Zato, ker sem sam svoj ali ker imam nekaj samosvojega, ali ker sem nekaj drugega kot ti? Kajti ti si, kar sem jaz, ti si, kar jaz počnem, ti si, kar jaz govorim. Ti si vse, nič drugega ni, česar ni, to si ti. Ti si vse, kar je nastalo, ti si vse, kar ni nastalo; ti si Um, ki vse druge giblješ v umu, ti si Oče, ki ustvarjaš, ti si Bog, ki deluješ; ti si Dobro, ki vse povzročaš ( Snov je sestavljena iz najfinejših delcev zraka, zrak iz duše, duša iz uma, um je Bog).


LE V BOGU JE DOBRO
IN NIKJER DRUGJE

1 » Dobro, Asklepij, ni v nikomer razen v Bogu, ali bolje: Dobro je vedno Bog sam. Če je tako, potem mora biti Dobro bistvo vsega gibanja in nastajanja ( ničesar pa ni brez njiju); to bistvo ima okoli sebe mirujočo energijo, ki je brez pomanjkanja in preobilice, je dovršeno v popolnosti, je vir oskrbovanja in stoji na začetku vseh stvari. Ko trdim, da je vse, kar je vir oskrbovanja, dobro, potem trdim tudi, da je povsem in vedno dobro.

Toda to dobro ne pripada nobenemu drugemu razen Bogu samemu. Kajti nič mu ne manjka, da bi zaradi želje po posedovanju postal slab. Nič bivajočege se mu ne more pogubiti, da bi mu ta izguba prizadela skrb ( skrb je namreč del slabosti). Nič ni močnejšega od njega, da bi ga napravilo za sovražnika ( niti ni s kom združen, da bi trpel krivico) » Nič ni lepšega«, po čemer bi hrepenel; vse mu je poslušno, zato ga nič ne more ujeziti; in nič ni modrejše, zaradi česar bi ga grizla zavist.

2 Če pa nič od tega ne sodi k bistvu, kaj mu preostane, če ne samo Dobro? Kakor namreč nobene od naštetih lastnosti ni v takšnem bistvu, tako se Dobro ne bo našlo v nobenem drugem bistvu. Kajti vse druge lastnosti so v vseh stvareh, v majhnih in velikih, v posameznikih in celo v bitju, ki je večje kot vse skupaj in najmogočnejše. Kajti ustvarjeno je polno sprememb, ker je samo nastajanje po svojem bistvu spreminjanje. Kjer pa je sprememba, tam ni Dobrega. Kjer je Dobro, ni niti ene spremembe; kjer je dan, ni nikoli noči, in kjer je noč, ni nikoli dneva. Zato Dobro nikoli ne more biti v ustvarjenem , temveč samo v neustvarjenem. Kakor je bil snovi dan delež vsega, tako tudi delež dobrega. Kozmos je dober le toliko, kolikor tudi sam vse ustvarja; dober je torej le glede na ustvarjenje. Glede na vse drugo pa ni dober: podrejen je spremembam, podvržen gibanju in ustvarja stvari, ki same spet podrejene spreminjanju.

3 Kar zadeva človeka, je dobro določeno v razmerju do zla. Kar namreč ni preveč slabo, je tudi dobro; in dobro tu pomeni najmanjši delež zla. Dobremu se tu ni moč ohraniti čisto – brez slabega, kajti tu se dobro pokvari. Ko pa se pokvari, ne ostane več dobro. In če ostane dobro, postane slabo. Potemtakem je Dobro v Bogu samem ali pa Bog sam Dobro. Asklepij, med ljudmi obstaja le beseda » dobro », nikjer pa ni njegove resničnosti. Pa saj je ne more biti: snovno telo namreč nima prostora za dobro, ker od vseh strani nanj pritiskajo slabosti, napori, bolečine, želje, jeza, prevare in nerazumna mnenja. In najslabše od vsega, Asklepij, je, da tu verjamejo, da je vsaka izmed prej naštetih stvari največje dobro, ko pa je vendarle nepremagljivo zlo. Požrešnost je hraniteljica vsega zla.... Zmota je tu odsotnost dobrega.

4 In jaz se zahvaljujem Bogu, kar mi je položil v um, četudi o spoznanju Dobrega to, da v kozmosu ne more obstajati. Kajti kozmos je polnost zla, medtem ko je Bog polnost Dobrega oziroma Dobro polnost Boba... Če so najlepše izmed lepih stvari okoli njegove biti, se morda kje pokažejo čistejše in jasnejše tiste, ki so njegove. Reči moramo še drzneje, Asklepij, da je božja bit – če Bog sploh ima bit – dobro, toda dobrega in lepega se ne da najti v nobeni stvari v kozmosu; vse kar zapazimo z očmi, jen kakor prikazen in senčna podoba. Česar pa ne zapazimo z očmi, posebno » bit » lepega in dobrega.... In kakor oko ne more videti Boga, tako tudi ne more videti lepega in dobrega, ker sta popolna dela Boga, lastna njemu samemu, njemu pripadajoča, od njega neločljiva in najbolj deležna njegove ljubezni. Ali ju Bog ljubi ali onadva ljubita Boga.

5 Če Boga lahko dojameš z umom, boš dojel lepo in dobro to, kar vse razsvetljuje, samo pa je razsvetljeno od Boga. Kajti vsaka lepota je neprimerljiva, vsako dobro neposmenljivo, kakor tudi Bog sam. Kakor torej doumeš Boga, tako doumi Lepoto in Dobro. Prav nič nimata skupnega z drugimi živimi bitji, saj sta neločljivi del Boga. Če iščeš Boga, iščeš tudi Lepo. Kajti ena sama pot je, ki vodi tja: pobožnost, ki jo spremlja spoznanje.

6 Zato si upajo tisti, ki ne vedo in ne stopajo naprej po poti pobožnosti, človeka imenovati lepega in dobrega, čeprav se temu še sanjalo ni, kaj je dobro. Nad človeka so se že vnaprej zgrnile vse slabosti in verjame, da je zlo dobro, zato ga vedno nenasitno uporablja in se boji, da ga bo oropan; tako ne napne vseh sil samo zato, da bi ga imel v lasti, temveč da bi ga še pomnožil. Temu, kar pri ljudeh velja za dobro in lepo, Asklepij, se ne moremo niti izogniti niti tega ne moremo sovražiti. Najhuje od vsega pa je, da to potrebujemo in da brez tega ne moremo živeti.«


NAJVEČJE ZLO MED LJUDMI
JE NEPOZNAVANJE BOGA

1« Kam vas nese v vaši pijanosti, ljudje? Ste izpili nauk nevednosti v čisti obliki in ga že bljujete, ker ga še prenašati ne morete? Streznite se! Spreglejte z očmi srca! Če že ne morete vsi, pa vsaj tisti, ki zmorete! Zlo nevednosti preplavlja vso zemljo in uničuje v telo zaprto dušo ter ji ne dovoli, da bi se zasidrala v zalivu odrešenja.

2 Ne pustite torej odnesti močni plimi, temveč se držite oseke; kdor lahko doseže zaliv odrešenja, naj se zasidra v njem! Poiščite vodnika, da vam bo pokazal pot do vrat, spoznanja, za katerimi je sijoča luč brez primesi temačnosti in ni nihče pijan, temveč so vsi trezni. Svoj pogled upirajo vanj, ki hoče, da ga gledajo. Njega se namreč ne da ne slišati ne imenovati in tudi ne videti z očmi, temveč samo z umom in srcem. Naprej pa moraš raztrgati obleko, ki jo nosiš, tkanino nevednosti, temelj zla, verigo pokvarjenosti, temačno ječo, živo smrt, zaznavajočo truplo, grob, ki gas nosiš naokoli, razbojnika v svoji lastni hiši, njega, ki dokazuje sovraštvo s tem, kar ljubi, in ti ne privošči tega, kar sovraži.

3 Taka je mrzka obleka, ki si jo nadel; davi te in tišči navzdol k sebi, da ne ne pogledaš navzgor in ne zagledaš lepote resnice in dobrega, ki leži v njej; ne sovražiš njegove slabosti, ko spoznaš njegov naklep, s katerim prežal nate, ko je domnevno ( in ne običajno) zaznavne organe napravil nečuteče, jih zamašil z veliko snovi in jih napolnil z ostudnim veseljem, da ne slišiš, kar bi moral slišati, in ne vidiš, kar bi moral videti.«

Se nadaljuje.
Miran Zupančič