HARFA V VETRU

"Tako kot si tisoči dajejo opravka z 'ljubeznijo', vendar se jim, kljub temu, da so popolnoma zaposleni z njo, ne razkrije niti enkrat, so tudi tisoči povezani z glasbo, vendar jim njeno razodetje ostane nerazkrito ..."
Ludwig van Beethoven

Ustvarjanje - pot iz nevidnega v vidno
Življenje se nam kaže v mnogih, neštetih pojavnih oblikah in preko njih razodeva notranjo skrivnost, vrednost, ki sicer ne bi mogla biti nikoli pozunanjena, vidna. Za oblikami obstaja živopisnost življenja, ki je nedosežna, neulovljiva, neoprijemljiva, neskončna. Doživljamo in slutimo jo samo subjektivno in še skozi svojo subjektivnost izjemno okrnjeno.

Kako dati tem skritim, globokim hrepenenjem, slutnjam in namigom, ki se dotikajo naše zavesti iz 'onstranstva', nekakšen pojavni obraz, je stvar truda in ustvarjalnosti posameznikov in v sodobnem času vedno bolj tudi skupin, ki svoj navdih zajemajo iz 'svetlobnih oceanov' kraljestva duha. Vsako ustvarjanje pravzaprav daje gosto, razpoznavno podobo neizgovorjenemu, abstraktnemu, nedojemljivemu. Vsako ustvarjanje ima svoj vzorec, svojo obliko, skozi katero lahko manifestira najvišjo Resnico in Lepoto, ki jima vlada notranji, 'onstranski' Red. Vsako ustvarjanje je oblikovanje brezobličnega. Oblikovanje brezobličnega ima skoraj nujno za posledico 'popačenje' in okrnjenje notranjih spoznanj in uvidov, ker so možnosti in izbira načina ustvarjanja lahko same po sebi izjemno ozke. In vendar so določene oblike ustvarjanja skozi katere lahko neskončnost in harmonija duha sijeta čisto in nepopačeno. Nepopačenost 'sporočila'  skozi ustvarjeno obliko je seveda odvisna od ustvarjalca in njegove zmožnosti, da zajame iz tistih globin, kjer zveni čista harmonija, kjer je vzpostavljena zdravilna in celilna enost, ki navdihuje in daleč presega vsa človeška najboljša dejanja, misli, besede, stvaritve. Čim bolj je človek (ustvarjalec) dozorel, čim bolj razpoznava, usvaja vase in živi duhovno modrost, tem čistejša in široka je njegova vizija in prepoznavanje duhovnih resnic in vrednot. Takšne so potem tudi njegove stvaritve: vedno manj okrnjene, vedno bolj neposredno izražajo njegova globoka prepoznanja.

Glasba – glasnik duha

Umetniške smeri ustvarjanja najbolj neposredno govorijo o bogati, neprecenljivi vsebini, ki jo vsak človek nosi v sebi. Razpoznana ali ne, je temeljno seme, ki greje srce in ga notranje ožarja, pa čeprav v najtišjih in najbolj redkih trenutkih miru, ko se navdih kot srebrn lok umesti v človeka in mu da trenutek prepoznanja in srečanja s Seboj. Tišina je gotovo prva stopnica k oltarju notranje resnice. Ampak onkraj tišine, če ji znamo slediti, se pred nami razprostre skrivnostna pokrajina mnogih zvokov, ki se prepletajo, razkrivajo, pripovedujejo. Je krajina svetlobe, v kateri je 'zgovornost' tako velika, melodičnost in zvenenje harmonije, ki se prepletata s tišino, tako intenzivna in kraljevska, da presune in razklene verige vsakega hrepenečega srca. Tu vlada govorica zvoka, govorica glasbe, govorica neizmernega sozvočja. Kot zbrani orkester tisočerih glasbil - simfonija, v kateri sočasno bivajo svetovi angelov, ljudi, narave, planetov, svetovi najvišje dobrote in modrosti ter ubrano pojejo hvalnico stvarniku in stvarjenju. Njihove strune potresava s svojim življenjetvornim dihom oddaljeni prazvok 'Očeta'. Prispodoba, ki zveni religiozno? Najbrž res. V kolikor te zvočnost notranjih svetov spomni na to, kdo v resnici si in zareže v temeljno samoidentiteto, ki nenadoma ni več vezana na telo, obleko in zunanji status, temveč na Bitnost, ki je doma prav v središču tega nepopisno harmoničnega zvenenja. Glasba je torej skrivni prehod, mediator med božanskim in človeškim, vrata med duhovnim in čutnim, z možnostmi, ki so neomejene že tisoče let in ki so nam jih do sedaj razkrivali posamezni ustvarjalci. Večnost, neskončnost, ki je nikoli ne moreš zaobjeti, leži globoko v duhovnem svetu in glasba je sel, ki pripoveduje o njem.

1. Beethoven, katerega glasbena umetnost še danes presega marsikatero ustvarjanje, je neposredno izkušal notranje donenje zvokov, tako čistih in melodičnih, tako izbranih, da je doživljal veliko frustracijo ob tem, ko jih je moral zapisati in je akorde dobesedno klesal, enega za drugim. Zato si je zelo rad dal duška v improvizaciji, da je lahko notranji slap z vso strastnostjo in silovitostjo šumel in bučal neposredno preko njegovih dlani in klavirja. Sam je glasbo razpoznal kot najvišje Razodetje, višje odkritje od vsake modrosti in filozofije: "Glasba je edini neutelešeni vhod v višje sfere zavedanja in modrosti, ki se polastijo človeka in česar se človek nikoli ne bo mogel polastiti ..." (zapisala Bettina Brentano v pismu Goetheju). Pa tudi kot najzahtevnejšo od vseh umetniških muz: "Opisovanje slike je stvar slikarstva. Tudi pesnik se ima lahko v tem pogledu za srečnega v primeri z mojo muzo; njegovo področje ni tako omejeno. Zato pa se moje razprostira v druge pokrajine in do našega kraljestva ni tako lahko priti."

Glasba kot zrcalo Lepote, Harmonije, Skladnosti in notranjega Reda, je tista govorica in posrednica, ki ima predvsem moč prebujanja duha in srčnosti v človeku, če ji znamo prisluhniti, se z njo spojiti, se ji predati. V nas prebudi hrepenenje, ki prevzame srce in nas odpre lastni duhovni vsebini in preko nje se uglasimo z celotnim življenjem v eno, neločljivo povezano celoto. V tem spoju se nam razodevajo notranja spoznanja. Se nam razkriva resničnost, takšna kot je. Neskončna, vzvišena.

Vsaka zvrst glasbe se nas na svoj način dotakne

Zvok kot temeljni element glasbe je sam po sebi oblikotvoren. Je vibracija, ki prežema vse stvarstvo in le majhen delček lahko zaznamo s čutilom sluha. Zvok ima za človeka kot tudi za naravo izjemen pomen, saj nezavedno in neposredno vstopa v nas vsak trenutek. Se dotika našega telesa, notranjih organov, vstopa v etrsko (bioenergijsko) telo, nadije, čakre, dotika se naše duševnosti, vpliva na razpoloženje, vstopa v naš um in odpira prostranstva duha. Njegov vpliv je neizbežen. Ali se ga zavedamo? Zvoki, povezani med seboj v harmonično in urejeno celoto, so glasba. Čim višja sta Red in Harmonija znotraj glasbe, v tem širše in višje sfere zavedanja nas glasba povzdigne, tem globlje je njeno notranje sporočilo. Glasba je lahko vhod k bogovom, če je tisti, ki jo je pisal, zajel vanjo visoko stopnjo notranje ubranosti. Gotovo se zvrsti glasbe med seboj razlikujejo in prav gotovo ni vsaka glasba nosilka tako globokih duhovnih sporočil, ki bi nas presunila. Večina današnje glasbe zrcali kvečjemu nezadovoljstvo, frustracijo, kaotičnost in destrukcijo. Večinoma je njena sporočilnost izjemno siromašna. Vzgojiti v sebi glasbeno kulturo, pomeni biti božansko nezadovoljen in izbirčen do tistega, kar poslušamo. Pomeni vzgojiti viveko - moč razpoznavanja, v kateri glasbi lahko srečamo svoj notranji jaz, katera glasba nas povzdiguje in katera odtujuje.

Klasična glasba, katere kar nekaj predstavnikov je bilo sposobnih prenesti duhovno vsebino v naše uho in iz ušesa v srce, nam daje zagotovo največ možnosti, odvisno od naše lastne zahtevnosti.  Vsaka zvrst glasbe vstopa v določeno sfero naše zavesti in se nas, vsaka na svoj način, dotakne, sproži v nas odziv. Jazz recimo izjemno stimulira razum in čelno čakro. Naravnost čudovito 'zmasira' mentalno polje v auri in preko njega poživi tudi etrsko (bioenergijsko) telo. Različne zvrsti latinoameriške glasbe, ciganska glasba in podobne v nas prebudijo vročekrvni utrip in poživljajočo radost do življenja. Delujejo predvsem na trebušno, spolno in korensko čakro. Če poslušamo na primer Wagnerja, v nas spodbudi voljo in odločnost, prebudi v nas moč, da se dvignemo nad lastno usodo. Beethoven odpira in zdravi srce in nas neposredno poveže z duhovnim, božanskim izvorom. Bach prebuja naše abstraktno razmišljanje, spodbudi  osvobojenost, nenavezanost. Prebuja preprosto, skromno ljubezen in globoko predanost Bogu. Mozart nas prežema s čarobno harmonijo, ko nam razodeva lahkotnost duha, ki vse povezuje v eno, skladno celoto, ki vse prežema in zaobjema … Vsekakor je globina dojemanja glasbe odvisna od tega, koliko globoko smo se že zmožni odpreti svojim lastnim duhovnim globinam, v srcu in v umu. Kajti samo tam se lahko srečamo z nedoumljivim v glasbi.

Sodobni skladatelj Karlheinz Stockhausen (1928) o vlogi glasbe

"Glasba je imela skozi stoletja različne vloge: skozi religijo so z njo predvsem ustvarjali ustrezno atmosfero, religiozno vzdušje, glasbenike je angažirala in zaposlovala predvsem Cerkev. Čez čas je začela glasba postajati kultivirana zabava, nato pa je postala način za vzgajanje psihološkega samozavedanja. Danes je vse bolj v razmahu njena terapevtska vloga: zdravljenje z glasbo oz. glasbena terapija, ko ljudje vedno bolj spoznavajo, da se z glasbo lahko tudi zdravijo in je ne doživljajo več le kot ogledalo samih sebe. Vendar so posamezniki, ki vedo katera glasba je primerna za katere vrste obolenj in težav, danes še zelo redki. Uporaba glasbe v terapevtske namene je nekoč že bila razvita med Grki (Platon je v svojih zapisih navajal, katera glasba ima terapevtski oz. zdravilni učinek) in še bolj med Indijanci, predvsem v poznavanju posameznih manter.

V Evropi je to znanje precej okrnjeno in pozabljeno in šele sedaj počasi ponovno vznika vedenje o njem. Skozi ta način dojemanja glasbe se razvija njena nova veja - glasba predstavlja odlično nesnovno hrano, ki nam pomaga do večje ustvarjalnosti, večje vitalnosti, ki v nas prebudi ideje, ki se same sicer ne bi mogle nikoli poroditi. Temu samoumevno sledi naslednji korak,  h kateremu izvorno teži tudi sama religija in to je, da skozi glasbo vzpostavimo odnos z navišjim in nerazkritim, česar ne moremo doumeti, kar lahko le slutimo: s tistim kar presega vse naše razumevanje in znanje, s tistim kar daje življenje celotnemu univerzumu – z Božanskim, z Duhovnim, ki trdno drži skupaj popolnoma vse - galaksije, sončne sisteme in planete in tudi prav vsakega posebej izmed nas, na tem malem svetu ..." (iz intervjuja z nizozemskim kulturnim krogom 'Kring Nea Mousa', 1973).

Za konec

Nataša Zorc
Vir: www.cdk.si/soutripanje