Piše: Miša Čermak v novih Misterijih www.misteriji.si

Govoreča mizica z dviganjem reče »da« na konkretno postavljeno vprašanje

O govoreči mizi nekje na Koroškem sem slišala veliko, a nikoli toliko, da bi jo poiskala, saj naslov usodnega kraja, kjer se miza nahaja, ni bil splošno znan. In kot se ponavadi zgodi, me je ta nenavadna, več kot sto let stara miza, ki z dvigovanjem »odgovarja« na zastavljena vprašanja, srečala sama – povsem slučajno, nepričakovano in ne da bi razmišljala o tem fenomenu, ki se mi je zdel, roko na srce, precej nerealen.

Pač nisem imela lastne izkušnje. A prvo govorečo mizo sem spoznala na Primorskem – ne da bi jo iskala ali razmišljala o njej: to, kar se mi je ob govoreči mizi dogajalo na Primorskem in kasneje na Koroškem, je moj prirojeni skepticizem odpihnilo v neznano!

Niti sanjalo se mi ni, kaj nas čaka. Ko smo prišli v okusno, s starinami opremljeno sobo, je gospa Marija, h kateri sem prišla službeno zaradi drugih stvari, pokazala na lično mizico, ki je stala ob stebru. Zelo lepa, sem jo pohvalila. »Pa ni navadna miza,« je rekla Marija, »stara je preko sto let. In govori.«

»Govori?« sem vprašujoče nagubala čelo. »Tako kot tista na Koroškem?« »Točno tako! Ko sem bila pred leti pri prijateljih na Štajerskem, so mi govorili o govoreči mizi, da so bili tam že večkrat in da je miza „govorila“. Zelo sem bila presenečena; verjamem, zaupam, a to se mi je zdelo malo preveč! In so me naslednji dan odpeljali na Koroško v Kot pri Prevaljah, kjer nas je gospa zelo lepo sprejela in odpeljala v zelo skromno sobico s staro mizico ter rekla, naj jo pokličemo, če miza ne bo odgovarjala.

Začeli smo z vprašanji, miza je odgovarjala. Če je bil odgovor pritrdilen, se je dvignila, če je bil nevtralen ali če je bilo vprašanje slabo postavljeno, je obmirovala, prav tako pri negativnem odgovoru; tu smo dobili občutek, da se je prav prilepila k tlom.«

Seveda so se takoj naučili, da je treba postavljati vprašanja, na katera je moč odgovoriti z »da« ali »ne«. Marijo so preplavili močni in globoki občutki, nekaj se je v njej premaknilo. »Nenadoma sem v sebi slišala glas, ki mi je rekel: „Veš, tudi ti boš imela takšno mizico.“ Ulile so se mi solze. Nisem mogla verjeti.«

DRAGOCENO DARILO
Najprej je, kot so ji rekli glasovi, morala najti mizico, staro več kot sto let, ravno prav veliko in brez kovinskih delov. Možu ni nič povedala, primerne mizice v starinarnicah pa ni našla. Do neke nedelje, ko je v sanjah dobila sporočilo, da bo mizico dobila, zaupane pa so ji bile tudi številke, koda, ki mizico »aktivira«.

»V roku enega tedna sem našla mizico na Štajerskem ter jo pripeljala domov. In sedem za njo in prosim, prosim, pa nič. Nič se ni zgodilo. Prav, sem si rekla, bo pač okrasna mizica. Pa sem spet slišala glas, ki mi je rekel, da moram z njenih nog sneti kovinske „copatke“, ker mora mizica stati na lesu.«
Seveda je takoj sedla za njo – miza je odgovarjala!

»Tega se ne da opisati: takšna milost! Rečeno mi je tudi bilo, da je prav, da sem pri tej mizici poleg vedno, ko kdo kaj vpraša – tako delujejo povezave.«

A mizico pokaže redko komu, kajti mizice se ne sme zlorabljati. »Gre res za pomoč v stiski človeku ob prelomnih situacijah, ko gre za vprašanja o življenjsko pomembnih stvareh. Samo taki pomoči je namenjena!«

V redu, sem si rekla, saj verjamem, da ima gospa Manja, ki me je povabila (»Čutim, koga lahko povabim!«) za mizico in rekla, naj postavim vprašanje, takšne izkušnje. A moje bi lahko bile, ker sem pač skeptik, lahko drugačne. Malce sem odlašala; najprej sem želela izvedeti, kako in zakaj deluje.

KDO DELUJE PREK MIZE?
»Še nihče ni pisal o tem, ker ni imel še nihče dostopa do odgovorov,« pojasni Manjin mož Marko, ki takšen dostop ima, saj se, odkar pomni zase, pogovarja z virom, univerzumom, stvarnikom – kakor koli že kdo imenuje silo, ki je prisotna vsepovsod, tudi v nas. »Bistvo je to: pomagajo nam naši predniki izpred devetsto milijard let! Tovrstno povezavo ali stik pa dobi človek, ki je dosegel že dovolj visoko duhovno raven in ki ima dovolj visoko zaščito.

Marija ima to zaščito, zato je prišla v stik s predniki: oni kotirajo dosti više od nas, nimajo svobodne volje, imajo pa visok potencial ljubezni in vse druge komponente. Želijo nam pomagati, da bi prišli v stik z njimi na pravi način – brez egoizma, sovraštva, jeze, brez namenov, da dosežemo kaj na materialni ali kateri koli drugi ravni, ki ni ključna za duhovni dvig življenja.«

Odgovarjajo prek srca, ki je sicer fizični del, a ima največ duhovne komponente; če oseba ni v stanju dajati iz srca toliko duhovne komponente ljubezni, odgovora ne dobi – miza se lahko tudi upre.
»Predniki odgovarjajo prek mizice pod določenimi pogoji: biti mora stara, lesena, stati mora na lesu, prisotna mora biti iskrena, čista želja, ta pa je duhovna komponenta, ki prek duhovne ravni pomaga, da lahko reši probleme na fizični ravni.«

Angelov, o katerih govorijo ljudje, torej tu zraven ni, pravzaprav je en sam prednik pri vseh mizah. Zadolžen za informacijski stik. »Ti naši predniki,« pove mimogrede gospod Marko, »so tudi tisti, ki na žitnih poljih ustvarjajo znamenja: v soglasju s stvarnikom pomagajo zemljo duhovno napolniti, hranijo jo, ker je izčrpana, saj je duh zemlje tisti, ki nam daje življenje, živež in vse, kar potrebujemo.«

ČUDEŽ? MIZA DELUJE!
Radovedna in odprta za nova doživetja in spoznanja sem sedla za mizico skupaj z Marijo. Roki sva položili na mizo, srce mi je razbijalo, spraševala sem se, kaj če to ni res, kaj če ne ustrezam visokim merilom in ne dobim odgovora – kaj pa, če je vse to res? Postavila sem prvo vprašanje – po tihem. Čakam, čakam – nič! Razočaranje.

Marija me opozori, da vprašanja morda nisem postavila prav, pa ji predlagam, naj ga zame postavi ona. »Prav. Ali Miša Čermak deluje po izvirni resnici, ki je ljubezen, ali opravlja svoje poslanstvo?« Nič, le moja negotovost. In potem čuden občutek v pleksusu, kruljenje, toplota, mravljinčenje, škripanje mize – in miza se je dvignila! Visoko in odločno!

Obstala sem odprtih ust in prosila Marijo, naj sprašuje naprej. V mizi, pod mizo in okoli nje ni nobenih mehanizmov in pomagal, z ležečima rokama na površini mize je ni moč dvigniti ali obdržati v zraku, z nogami se je ne da dvigniti. Prevara je torej, in to zapisujem pri zdravi pameti, po pikolovskem opazovanju in večkratnem preverjanju, izključena!

Ko sem ponovno prišla h gospe Mariji, da bi mizico fotografirali in preizkusili še enkrat, se je zgodilo nekaj nenavadnega: že ob prvem vprašanju, ali smemo pisati članek o tem fenomenu, se je miza sunkovito dvignila in obstala v visokem položaju več kot trideset sekund! Ob naslednjih treh pa celo mnogo dlje.

Če ne bi videla z lastnimi očmi, ne bi verjela! Na srečo pa je fotograf ob takšnem poziranju govoreče mize imel več kot dovolj časa za materialne dokaze dviga mize, saj ob beli skodelici ob nogi mize ni težko presoditi, koliko in kako visoko se je dvignila. In še to: ko sem jo ob tretjem mega dvigu s potiski dlani skušala spraviti v normalen položaj, mi ni uspelo! Očitno so pravljice kdaj pa kdaj tudi lepa resnica.

Miša Čermak