Človek, ki ne je mesa, ima v gostilnah težave. Ima jih pa tudi človek, ki želi samo nekaj popiti. Z izjemo ustekleničene vode na večini cenikov tako rekoč ni pijače brez nepotrebnih umetnih dodatkov: sladil, konzervansov, ojačevalcev vonja in okusa ter umetnih vonjev in okusov. Tudi naravne sestavine, iz katerih so te pijače, ne prihajajo iz ekološke pridelave, torej so prepojene z umetnimi gnojili, herbicidi in pesticidi. Skoraj nemogoče je najti gostilno, v kateri bi lahko človek spil nekaj svežega in zdravega, kar ni zgolj voda.

Poleg tega je večina pijač, ki so na voljo, opojnih. Na cenikih kraljujejo žgane pijače, vina in piva. Ob teh imajo po imenih sodeč dve obetavni poglavji: Brezalkoholne pijače in Topli napitki. A podroben pogled pokaže, da tudi tidve zajemata skoraj izključno kavo, čaj in zvarke z ogromno dodanega sladkorja.

Za razliko od trgovin in boljših prehranjevalnic so pivnice, kavarne, čajnice in drugi žejotešilski obrati povsem prezrli pojav ekoloških izdelkov. Za gostince je očitno nekaj nepojmljivega že sveže stisnjen sok iz domačih ekološko pridelanih jabolk, tako da o korenčkovem in pesinem nima smisla niti sanjati. V najboljšem primeru ti stisnejo kakšno kdo ve kje pridelano, kdo ve kako obdelano in kdo ve koliko časa skladiščeno pomarančo ali limono, ali zmeljejo banane, jagode in mleko iz enako sumljivih virov.

Zakaj je tako? Bržčas zato, ker gostincem silno primanjkuje domišljije, odprtosti in znanja za delanje poskusov. Enakih sposobnosti pa primanjkuje tudi gostom. Skoraj vsi so s pivsko ponudbo zadovoljni. Kdor ni, na tem ali onem ceniku najpogosteje pogreša zgolj kak njemu ljub primerek istega, ki pač ni na voljo. Peščica, ki bi morda pila kaj drugega, pa ve, da je zgolj zanemarljiva motnja v utečenem toku stvari, in je raje tiho, da si prihrani posmeh in zavijanje z očmi.

Tudi v trgovinah vozički praviloma ječijo pod bremenom raznobarvnih plastenk, v katerih je menda najti sledove tistega, po čemer naj bi imele okus, a ga najpogosteje nimajo. Ljudje imajo očitno radi utekočinjen sladkor ničemur podobnih barv in z ničemer primerljivih okusov. K temu dodajo orjaške vrečke s tankimi rezinami maščobe, ki vsebuje sledove krompirja, maščobnih polkrogcev, ki vsebujejo sledove koruze, ali česa sladkega. Ko vse to grizljajo in zalivajo pred televizijo, se okusi stepejo v ustih, dodatki pa v želodcu. Od tega vso noč rigajo in prdijo, zjutraj pa si popravijo okus in črvičenje s kavo in šnopsom. Krog je sklenjen in ne potrebuje ničesar od zunaj …

In kaj je narobe z vodo, da je nihče ne mara? Iz večine pip je prav tako prepojena z dodatki, barve nima, okusa pa ni ali je zanič. Iz steklenice ali plastenke pa … Le zakaj bi si človek kupoval navadno vodo?

Hja, zakaj pa je v gostilni ali pred televizijo sploh treba kaj piti? Prva je namenjena druženju, druga pa zabavi in širjenju obzorij. Vsi tisti požirčki in grižljajčki so zgolj voda na mlin 1 %, ki bogati s tem, da nas hitro omamlja in počasi zastruplja. Zaradi prvega smo duševno, zaradi drugega pa telesno vdani v usodo. Vseh teh packarij, za katere zapravljamo tisto malo denarja, kar ga sploh še kapne med nas, si očitno neizmerno želimo. Torej si jih z vsemi posledicami tudi zaslužimo …

Gregor Hrovatin
Vir: za-misli.si