Veliko ljudi se sprašuje, kaj se v svetu pravzaprav dogaja. Zakaj je prišlo do gospodarske krize? Zakaj se je število naravnih nesreč povečalo? Kakšna bo njihova prihodnost in kako se zaščititi pred negativnimi vplivi? Pojavilo pa se tudi veliko ljudi, ki interpretirajo dogodke, vsak na svoj način seveda. V tem članku je predstavljena še ena možna interpretacija, ki se naslanja na Biblijo, ki omenja t.i. Harmagedon. (Razodetje 16:16)

Biblija, knjiga knjig, med ostalim omenja t.i. bitko Harmagedon. V tej bitki sile svetlobe premagajo temne sile na tem planetu in potem na njem ponovno postopoma vzpostavijo Božji red. Ta bitka naj bi se zgodila v sklepni fazi bitke z Hudobnim. Začelo se je l.1914 v nebesih. Takrat je Bog za gospodarja sveta ponovno postavil Jezusa. Posledica tega je bil spopad s Hudobnim, ki je bil izgnan iz nebes in vržen na zemljo.

V bitki Harmagedon pa sile svetlobe dokončno porazijo Hudobnega. Na zemlji se postopoma začne vzpostavljati Božji red. Knjiga Razodetje pokaže, da se bo sodni dan začel po vojni Harmagedon, ko bo Satanova zemeljska stvarnost uničena. (Razodetje 16:14, 16; 19:19 – 20:3) Po Harmagedonu bodo Satan in njegovi demoni za tisoč let zaprti v brezno. Medtem pa bo 144.000 nebeških sodedičev sodilo in “kraljevalo s Kristusom tisoč let”. (Razodetje 14:1 – 3; 20:1 – 4: Rimljanom 8:17) Sodni dan bo trajal 1000 let.

Med sodnim dnevom bo na milijarde ljudi prvič imelo priložnost spoznati Božjo voljo in se po njej ravnati. Takrat se bo začelo obsežno izobraževalno delo. Prebivalci se bodo učili pravičnosti. (Izaija 26:9) Vendar pa vsi ne bodo hoteli ravnati tako, kakor želi Bog. Ti bodo potem za vedno odstranjeni. Na koncu sodnega dneva bodo tisti, ki bodo ostali, postali popolni ljudje.

(Razodetje 20:5) Človeštvo se bo vrnilo v prvotno stanje (1. Korinčanom 15:24 – 28) Zatem bo prišel na vrsto končni preizkus. Satan bo izpuščen iz ječe in bo lahko poskusil človeštvo še enkrat zapeljati. (Razodetje 20:3, 7 – 10) Tisti, ki se mu bodo uprli, bodo potem za vedno podedovali zemljo. (Psalm 37:29) Sodni dan je torej nekaj pozitivnega.

Ta čas, zadnje dneve hudobne stvarnosti torej, bodo zaznamovali dramatični svetovni dogodki – vojne, lakote, potresi in kuge. (Matej 24:3 – 8; Luka 21:11)

Prva svetovna vojna se je začela l.1914, kasneje pa še druga. Prejšnje stoletje je bilo stoletje vojn. Leto 2010 pa so zaznamovale hude naravne nesreče. Izbruhnila je finančna kriza in posledično gospodarska. Takorekoč čez noč so razpadla nekatera velika podjetja in banke, ki so do tedaj veljala za neuničljiva.

Po drugi strani pa so se začele kazati tudi nekatere pozitivne spremembe. Vzpostavitev svetovnega miru preko Združenih narodov, “otroci cvetja” v 60-ih, nekateri politični voditelji,ki so poskušali spremeniti odnose, v smeri večje demokracije in miru, črnsko gibanje v 60-ih, itd.

Vedno več organizacij se zaveda pomena pravilnih odnosov in proučevanje ter poučevanje tega je postala že kar pomembna gospodarska panoga. Tudi pojav različnih duhovnih skupin kaže na to, da ljudje iščejo nekaj novega. Zdi se, da se tudi znotraj katoliške cerkve pojavljajo skupine in posamezniki, ki opozarjajo na nekatere pomanjkljivosti.

Veliko ezoterikov in astrologov govori o novi dobi. Astrologi npr. govorijo o koncu dobe rib in o novi dobi vodnarja, ki se je začela nekako z prehodom v novo tisočletje. Ezoteriki govorijo o tem, da živimo v prelomnih časih in o prihodu mojstrov v svet. V tem času naj bi se strukture, ki temeljijo na napačnih temeljih sesule. Napačne temelje si lahko razlagamo tudi kot pomanjkanje vrednot v poslovanju. Pomembneša postajata mir in sodelovanje, kot pa sebičnost in tekmovanje.

Temelj novih odnosov so pravičnost, sodelovanje in mir. Ljudje se vedno bolj zavedajo, da niso ločeni eden od drugega, ampak, da je človeštvo in celo narava in živali ena celota. Vsi smo povezani med seboj. In če v tem organizmu trpi en organ, vseeno kateri, potem na koncu trpimo vsi. Lahko gre pri tem za naravo, živali ali pa ljudi, pa čeprav nekje tam daleč v Afriki in Antarktiki. Na koncu bomo poraženci vsi in pri tem sploh ni pomembno kdo je pravzaprav “kriv”.

Roman Panjan