Gon po spoznanju
Na vsakem koraku srečujem ljudi, ki poskušajo najti sebe. Poskušajo na zelo različne načine, z vse mogočimi sredstvi: potujejo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko »srečali«, udejstvujejo se v ekstremnih športih, da bi prepoznali svoje potenciale, omamljajo se z različnimi mamili, ki naj bi jim olajšala pot do sebe itd.

Žene jih gon po samospoznanju. Iskano je mogoče najti le v samem sebi in ne zunaj, ne glede na zunanje pogoje, treba pa je imeti tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji.

Spraševal sem se, zakaj se srečujemo zmalodušjem, obupom, strahom, nepremostljivimi težavami civilizacije, krizo osebnosti, izgubljenim smislom življenja, samomori?Kje tiči razlog?Ali ni človek, ki je najvišji člen v verigi življenja, tako rekoč ustvarjen, da bi v miru užival krasote stvarstva? Nekje mora biti napaka. Neskladje je med tem, kar sem, in tem, kar mislim, da sem. Predstave, ki jih ima večina ljudio sebi, so napačne. A kje najti pravi odgovor? Zaslepljeni s potrošništvom in obljubami užitka smo pozabili, kje iskati. Danes mi je jasno, da se tisto, kar iščem, nahaja mnogo bliže, kot sem si nekoč predstavljal.

Gon po samospoznanju se odraža na zanimiv način. Prišel sem do spoznanja, da je to, kar si razlagamo kot željo po sreči, globoko vsajenaželja pospoznanju sebe, lastne identitete, pozlitju s Stvarnikom, saj se globoko v sebi zavedaš, da je le tam tvoja izpolnitev. Ko si želim biti srečen, se želim dotakniti svojegabožanskega bistva, vrniti se želim k svojemu izvoru. Spoznati sebe pomeni spoznati resnico. Kozmično gledano je to smisel evolucije, a o tem kasneje. Ta neuničljiva in neustavljiva želja je motor, spodbujevalec rasti, ki poganja celotno evolucijo. Iskanje sreče ima torej zelo globok, kozmični smisel in pomen.

Povsem na mestu pa je vprašanje, ki je še kako umestno: ali je sebe, življenjsko bit, svojo pravo naravo mogoče spoznati? Trdnega odgovora ne moreš dati, dokler tega ne doživiš, pa vendar je, kakor razmišljam tule, pritrdilen. Sicer evolucija ne bi imela smisla. Za uspeh se je raziskovanja treba lotiti na pravem koncu –znotraj sebe in raziskovati na primeren način – z občutki in ne z mislijo. Spoznal sem, da je misel le orodje, ki se mi pomaga približati cilju. Ko se približujem glavni korenini miselnega drevesa, je treba delati na zelo preprostih, povsem temeljnih vprašanjih, ki se ti morda zdijo nesmiselna. Morda se z njimi nisi še nikoli srečal, saj jih običajno kar privzamemo, podedujemo, torej brez razmišljanja. A prav te temelje je trebatemeljito preveriti, saj držijo pokonci vso miselno stavbo –stvarnost.

Proces evolucije človeka je proces duhovnega izpopolnjevanja. Dandanes je veliko znamenj, da smo zastali v razvoju in zaspali na duhovni poti, toda narava nas vse bolj sili k spoznanju, da je spanja nepreklicno konec.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si