Danes so bolj poznani gojeni beluši, ki so prava zelenjavna specialiteta. Beluše so gojili že Grki in Rimljani, v 16. stoletju se je vzgoja belušev razširila na ozemlju severne Italije. A gojeni beluši imajo svojega samoniklega prednika, ki jih po izrazitosti okusa daleč prekaša.

Poleg tega se v konzervah in kozarcih, v katerih jih dobimo od proizvajalcev, zmanjšata kakovost in okus. Beluši so najboljši še isti dan, ko jih naberete. Iz belušev se pripravljajo raznovrstne jedi. Od najbolj preprostih do kuharskih umetnin.

Zelo podobna sta mu bodeča lobodika (Ruscus aculeatus L.) in navadni bljušč (Tamus communis L.). Rasteta v podobnem času in uporabljajo se podobni deli rastlin. Navadni beluši (Asparagus officinalis L.) imajo izrazito dvojno podobo. Mladi spomladanski poganjki, ki se uporabljajo za prehrano, so zeleni, debeli pol centimetra in iz tal rastejo posamično. V zgornjem delu so na njih nameščene osnove stranskih poganjkov. Tanek poganjek se košato razraste več kot meter visoko.

Pridobi igličaste »liste«, ki predstavljajo stranske poganjke. Na steblu se od aprila do maja razvijejo zvončasti zelenkasto beli cvetovi, iz katerih nastanejo neužitni rdeči okrogli plodovi. Raste na peščenih in kamnitih tleh. Iščite ga ob poteh, ob kamnitih ogradah, na robovih travnikov, v hrastovih gozdovih na Primorskem. Pri nas najdemo kar tri užitne vrste belušev. Poganjki nimajo visoke prehranske vrednosti, saj vsebujejo malo vitaminov in rudninskih snovi.

So pa zaradi aromatičnih snovi in grenčin okusni in s svojim močnim okusom zasenčijo vse druge podobne zelenjave. Poganjki belušev imajo tudi zdravilne lastnosti, saj spodbujajo delovanje ledvic in izločanje vode. Beluševe poganjke lahko zamenjate s poganjki sorodnih belušev ali s poganjki bodeče lobodike. Bodeča lobodika je sorodnica belušev in tako kot beluši nima pravih listov.

Zraste manj kot meter visoko in ima stranske poganjke v obliki trdih, bodečih lističev. Na nekaterih se razvijejo drobni zelenkasti cvetovi in rdeč plod, za katerega se ne ve, ali je užiten. Poganjki so debelejši od poganjkov belušev, so tudi bolj gladki in imajo modrikast navdih.

Tudi lobodiko se goji, prvič je gojenje omenjal Plinij v prvem stoletju našega štetja. Navadni bljušč je prav tako kot lobodika in beluši enokaličnica, a ima neznačilne liste. Je do tri metre visoka ovijalka s srčastimi listi. Iz majhnih rumenkastih cvetov se razvijejo strupeni rdeči plodovi.

Za prehrano se uporabljajo mladi poganjki bljušča, vendar z njimi ni dobro pretiravati, da vam ne nakopljejo prebavnih motenj. Mlade poganjke vseh treh rastlin se nabira od konca marca prek aprila. Trgate jih z roko, uporabni pa so le tisti deli, ki se lahko lomijo. Pomembno je, da poznate rastišča, na katerih vas bo največ poganjkov čakalo po dežju.

Na rastišča opozarjajo odrasle rastline, ki se košatijo med grmovjem ali v gozdu. Poganjke vseh treh rastlin pripravljajte čim bolj preprosto, da ohranite njihov originalni okus. Lahko pripravite tudi mešanico vseh treh poganjkov, a pazite na čas priprave. Najdlje pražite ali kuhajte lobodiko, malo manj beluše in najmanj bljušč.

Poganjke lahko prepražite na olju, pripravite z jajcem, jeste kuhane v solati ali juhi. Za juho lahko uporabite trše dele poganjkov, ki jih sicer ne morete porabiti, pripravite pa jo lahko tudi iz mehkih. Trde poganjke prekuhajte, jih skupaj s tekočino zmešajte v mešalniku in precedite. Poskusite tudi rižoto z beluši.

Vir: lifestyle.enaa.com