Gobe so sestavljene iz dveh delov. Zunanji ali vidni del je plodišče, kjer nastajajo trosi ali spore, namenjeni so razmnoževanju. Drugi del je neviden in se nahaja pod zemljo, pod listjem, v trohnečem lesu in podobnih razkrajajočih se snoveh. To so hife, ki z medsebojnimi povezavami tvorijo podgobje ali micelij. Ta je včasih tako droben, da ga lahko opazimo le z mikroskopom.

Iz trosa vzkali najprej enojedrni, primarni micelij, ta se razrašča in združuje z drugimi vlakni. Ko se združita dve enojedrni vlakni različnih spolov, nastane dvojedrni sekundarni micelij, ki se razraste v podgobje. Če so pogoji v okolju ugodni, iz njega požene vlaknat izrastek, ki je zasnova za gobo. Glive se seveda lahko razmnožujejo tudi nespolno, tako da se vzdolž posebnih pokončnih hif razvijejo enocelični trosi, iz katerih se razvijejo novi sekundarni miceliji. Včasih pa se gliva širi tako, da se prvotni micelij razdeli na več delov. Drobni, lahki trosi se širijo z vetrom.

Glive nimajo listnega zelenila (klorofila), kar je pomembna razlika od ostalih rastlin. Brez klorofila ni fotosinteze, zato se morajo glive prehranjevati samostojno. Potrebne organske snovi (beljakovine, sladkor) morajo dobiti od drugih organizmov. Njihove celične stene sestavlja hitin, ki je drugače značilna sestavina zunanjega ogrodja žuželk in drugih členarjev. Višje glive, Macromycetes, to so gobe, ki proizvajajo očesom vidne trosnjake, delimo na prostotrosnice (Bazidiomycetes) in zaprtotrosnice (Ascomycetes).

Med gobami najdemo tudi strupene in celo smrtno nevarne, zastrupitev pa povzročijo tudi užitne in dobre gobe, če jih zaužijemo preveč – povzročijo hude prebavne motnje, ki pa se po kratkem času poležejo. Posamezniki so lahko na določene gobe alergični. Alergija se odraža v obliki nadležnih srbečih izpuščajev in prebavnih motenj. Gobe trose tvorijo v velikih količinah, zato lahko vzbujajo alergije in občutljivost dihalnih poti.

Lahko je to klasičen seneni nahod ali hujši astmatični napad. Gobe, ki veljajo za kraljice med njimi, kot na primer jurčki ali karžlji, če so prezreli, napadeni s strani zajedavcev ali zaradi mraza nenadno zmrznjene, vsebujejo strupene snovi kadaverin in ptomain, ki jih najdemo tudi v razpadajočem mesu.

Obstajajo gobe, ki so surove bolj ali manj strupene, po kuhanju pa užitne. Te vsebujejo termolabilne strupene snovi, katerih strupenost se pri visoki temperaturi izniči. Zato morate pred uporabo obvezno prekuhati sivorumene mraznice, užitne smrčke (mavrahe), svinjske in žametaste gobane, meglenke in mnoge mušnice. Surove povzročijo bruhanje, glavobol in pretirano potenje. Določene vrste gob vsebujejo termostabilne strupe, ki jih nikakor ne morete uničiti. Te povzročijo hude zastrupitve, lahko celo smrt.

Če ste strastni nabiralci gob, to verjetno že veste, če pa ste začetniki, ne škodi, če boste prebrali, da mora vsak gobar spoštovati naravno okolje in ga ne sme nepremišljeno uničevati. Ne smete odgrinjati maha in humusa, razgaljati drevesnih korenini ali jih odkopavati. Podgobje mora ostati zavarovano, da lahko črpa hranilne snovi. Ne trgajte in ne uničujte gob zato, ker jih ne poznate ali so strupene. Za gozd in njegove prebivalce so izjemno koristne.

Vaša oprema za nabiranje gob naj bo sestavljena iz zračne pletene košarice, ki jo obložite z listjem in praprotjo, da se gobe ne dotikajo druga druge. Ne nabirajte gob v plastične vrečke ali nepredušne posode, saj ne bodo dovoljevale, da bi vlaga iz gob izparevala, zato bodo začele hitreje propadati. V isti košari ne smete prenašati gob, ki so užitne in tistih, za katere niste prepričani, če so dobre, saj se lahko trosi neužitnih pomešajo z užitnimi in včasih je že to dovolj za zastrupitev.

Gobe, ki niso zasidrane globoko v zemlji, s prsti nežno primite za spodnji del beta in jih narahlo zasučite ali jih odrežite s kratkim, ostrim nožem tik nad zemljo. Prezrele, razpadle, zmehčane in črvive gobe pustite, saj bo tam najboljše okolje za kalitev novih trosov.

Vir: lifestyle.enaa.com