Večina religij podaja duhovno zgodovino človeških bitja v obliki alegorije. Beseda re- ligija pomeni ponovno povezati, kar je bilo nekoč prekinjeno. Alegorija je slikovit prikaz načina izražanja, ki ima drugačen smisel od teg, kar se neposredno podaja. Tak najbolj znan primer podajanja je krščansko učenje o svaritvi Adama in Eve, njihovega pregona iz raja, o njihovem potomstvu, do nastopa Kristusa.

Gnostična razlaga tega največjega Zahodnega mita pa močno razlikuje od učenja krščanske cerkve.

Na učenje naše zahodne civilizacije je veliko vplivala teozofska doktrina (teozofija - božanska modrost) Helene Petrovne Blavatsky. Samo ime Teozofija izvira iz III. stoletja naše ere,a ustvaril je to ime Ammnios Saccas in njegovi učenci , ki so začetniki eklektičnega teozofskega sistema.

Eklektika je postopek znastvenikov, filozofov ali umetnikov, ki iz različnih teorij, sistemov, stilov in podobno, izberejo in sprejemajo tisto, kar sem jim zdi najprimernejše, namesto da bi sami izdelali svoj lasten sistem . H.P. Blavatsky je razvojne faze evolucije opisala kot sklop vse popolnejših človeških ras. Učila je, da v takšnem razvoju Duša (Atman) ostane večna in nespremenjena, rase pa služijo kot vse bolj popolni nosilci delovanje Duše.

Takšno učenje je močno inspiriralo Rudolfa Steinerja, ki je to učenje kasneje v okvirih svoje antropozofije delno preoblikoval. Iz teh navedenih dveh sistemov so kasneje nastala mnoga učenja raznih ezoterično - mističnih šol in organizacij. Vsa ta učenja pa naj bi dobljena od višjih Intelegenc, dana posameznim preroškim vodjem znotraj teh organizacij , šol ali sistemov in nekaterim medijem.

Teozofija, katera detaljno prikazuje duhovno zgodovino, ni religija, niti filozofija, niti znanost, ampak poskus sinteze teh treh sistemov, da bi se pojanil odnos med Bogom in manifestiranim univerzumom. Teozofija bazira na eklektičnih in vizonarskih spisih H. P. Blavatske, močno pa je prežeta z budizmom in hinduizmom.

Prav zaradi tega teozofska doktrina duhovne evolucije na veliko govori o hiduističnih učenjih (Bagavagita - Gospodova pesem). Blavatksa pravi, da duhovno evolucijo človeka nadzorujeje skrita bratovščina Velikih Mojstrov ali Mahatem, ki prebivajo na Tibetu. Univerzum je zgrajen iz sedem ravni, ki so medsebojno povezane. Človek pa, ki je vesolje v malem (mikrokozmos), ima prav tako sedem teles, katere odgovarjajo tem nivojem obstoja, to so: Božanska, Duhovna, Intuitivna, Mentalna, čustvena, eterična in fizična. Prav tako imajo tudi planeti svojo evolucijo in gredo v velikih časovnih razponih skozi planetarne verige, ki so zgrajene iz sedem seceksivnih planetarnih stanj.

Zemlja, na kateri trenutno živimo, je četra v svoji planetarni verigi, a za njo v daljnem razvoju obstajajo še tri zemlje. Trenutno so na našem planetu zemlji štiri vrste evolucije.

1. Minerali: zavest, ki se nahaja v svojem razvoju ima svojo pot. Diamant ima najkopmpaktnejšo strukturo.

2. VEGETACIJA: rastline - vsebujejo pranično energijo.
a. zvezddna energija (ki nima stebla).
b. planetarna energija (drevesa)

3. ŽIVALI: astral.
4. LJUDJE: racio- razum.

Te štiri evolucije se razvijajo na tem planetu. Dalje so še nekatere evolucije. Veriga (Venera) Manas Putrasi - skrbijo za nas in še dve, ki so na prvem in drugem žarku.

Blawastka obznanja razumevanje človeškega bitja kot moralni, duhovni in fizični razvoj, ki fundametalno razlikuje od Darwinovega, omejenega le na fizično. Blawatska je to našo evolucijo pregledala od samega začetka ( bila je jasnovidna) v univerzalnem etru vse do inkarniranega človeškega bitja kot neprekinjeno verigo entitet. Skozi evolucijo potujemo mi skozi različne nivoje eksistence: mineralne, rastlinske, živalske, človeške in božanske. In končno se vsako človeško bitje skozi težko pridobljene izkušnje ali lekcije, v velikih časovnih razdobjih, zlije z Absolutom.

Nekatere današnje moderne terorije govorijo o pomikanju meja teatra, na katerem se odvija drama našega bivanja in ozaveščanje Duš, v celotnem kozmosu in še dlje. Govori se, da obstojajo Duše na drugih sončnih in zvezdnih sistemih, da tudi te duše hodijo skozi podoben razvoj v drugih galaskijah, univerzumih. Te teorije ali sisteme pa uvrščamo v gnostično miselnost. Ta pa se lahko razdeli na kozmični izvenčasovni Gnosticizem in zgodovinski Gnosticizem.

Kozmični gnosticizem je vsako učenje, vseeno kako se ono imenuje, kje in kako je nastalo, čigar pristaši hrepenijo po realizaciji Gnoze (Spoznanja). Zgodovinski Gnosticizem se lahko prikaže kot sklop mističnih učenj Mezopotamije, Irana in Egipta, Misterijskih religij Stare Grčije, platonizma in neoplatinizma, zgodnjih krščanskih...

Nstanek Gnostične sinteze je bila možen, saj je bilo v preteklih stoletjih v Mediteranu prisotna ideja zla, trpljenje in telesne ječe, v kateri je ujeta Duša. Na drugi starni pa je bila prisotna ideja rešitve Duše in učenja o doseganju višjih stanj zavesti skozi mistično inicijacijo in askezo. Idejo odrešitve pa niso poudarjali samo v Misterijski religiji, ampak tudi miti o Prometeju in Herkulu...

SE NADALJUJE

Miran Zupančič