Piše: Zoran Mihajlović

Vsakdo ima sposobnost in izkušnjo zavedanja in samozavedanja, pa vendar se razlage, kaj zavest sploh je, precej razlikujejo. Od znanstveno veljavne na eni strani, ki pravi, da je zavest produkt elektrokemičnih procesov v možganih, do religiozne na drugi, po kateri je zavest nedoumljivi božji blagoslov. Kljub temu, da je minilo že več kot dvesto let, je prevladujoče prepričanje sodobne civilizacije še vedno precej podobno filozofskim naukom 18. stoletja (Lamettrieja, Holbacha .), po katerih "obstaja samo materialna substanca, ki je v svojih različnih modifikacijah izvor vsega gibanja" in "razen materije, ki je večna, v vesolju ni mogoče dokazati ničesar drugega."

Zavest je neodvisna od možganov

Ne glede na veljavno znanstveno prepričanje, da je zavest neposredni produkt delovanja možganov, pa izkušnje govorijo nasprotno. Mnogi meditantje opisujejo doživljanja neodvisnosti oziroma ločenosti zavesti od telesa, dokaj pogost pojav je tudi zunajtelesna izkušnja. O neodvisnosti zavesti od telesa govorijo obsmrtne izkušnje, ko človek, ki je klinično mrtev - možgani niso aktivni, torej tudi zavesti naj ne bi bilo - še vedno doživlja sebe in okolje, razmišlja, čuti itn. Na temo neodvisnosti zavesti je v prejšnjem stoletju potekalo kar nekaj raziskav. Na žalost predvsem v vojaške namene, saj bi bila v nepredstavljivi prednosti tista vojska, ki bi v svojih vrstah imela nekoga, ki se zgolj z zavestjo lahko premakne v nasprotnikov tabor in pridobi strateške informacije. Tudi nekatere sodobnejše znanstvene raziskave so posvečene temi odnosa med zavestjo in možgani (npr. raziskave nevrologa Dr. Olafa Blankeja).

Vendar z zornega kota znanosti zavest še vedno ni niti približno razumljena. V glavnem gre za poizkuse uokvirjanja nečesa, kar se ne da uokviriti s klasičnimi metodami razlage obstoja človeka. To je očitno področje, kjer se bodo še kresala mnenja in pisali doktorati.
A kar morda velja za splošno sprejeta prepričanja današnje civilizacije, na srečo ne velja za vedenje in izkušnje, ki jih človeštvo kot tako ima.

Kaj je zavest?

V filozofskem jeziku bi lahko rekli, da je zavest tisto, kar nastane v odnosu subjekt - objekt, oziroma kar bistvo odnosa samega. V izkustveno duhovnem smislu pa je zavest spoznavna sposobnost duha. Ta deluje kot most, ki združuje svet pojavov z duhovnim jedrom. Je nekakšna nit, ki povezuje duhovne globine s površino življenja, od anupadaških globin, kjer so korenine duhovnega obstoja človeka, pa vse do fizičnih možganov.
Poleg vertikalne vloge - zavedanje in izkušanje duhovnih globin, ima zavest tudi vlogo horizontalnega povezovanja - zavedanje in povezovanje z okoljem in z drugimi oblikami zavesti. Zavest torej omogoča samospoznavanje ter spoznavanje sveta. To je tudi razlog, da jo mnogokrat primerjamo s svetlobo, ki omogoča, da vidimo. Pa tudi meditativno je izkušanje čiste zavesti (čit) pogosto v obliki svetlobe.

"Obarvanost" zavesti, ujetost v materijo

V procesu nastanka človeka se duhovno jedro obleče v različne plasti materije, da bi se skoznje izražalo. Z našim delovanjem pa se zavest obarva s procesi v razumu, z različnimi čustvenimi fenomeni kot so občutki, želje ter z vtisi, ki nam jih posredujejo čutila. To povzroči zoženje percepcije - kot da bi široka svetloba zavesti postajala vse bolj ozek in medel pramen, ki se izgublja v megli čustveno-miselnih ugrabljenosti .

Najbolj ključno pa na zavest vpliva posredni način spoznavanja sveta preko razuma - tako imenovana maja. V resnici se vsaka izkušnja projicira v razum, ki je kot nekakšno organizacijsko središče. Tu prihajamo do spoznanj, tu oblikujemo prepričanja in se odločamo, kako bomo delovali, tu na temelju dostopnih informacij oblikujemo svojo predstavo o svetu in sebi. Vendar je to le posredno spoznavanje, saj so predstave v razumu zgolj nekakšni mentalni modeli, s katerimi si ustvarimo podobo sveta, kar pa je tudi temelj za nastanek različnih slepil in iluzornih prepričanj. To je razlog, da se lahko predstava o sebi ali svetu praktično čez noč poruši in spremeni.

Vse, kar doživljamo v običajnem stanju zavedanja, se zabeleži kot prepoznavna oblika ali vzorec v razumu. Tudi duhovne izkušnje. Razlika pa je vendarle precejšnja. To so vzorci, preko katerih svoje življenje lažje orientiramo k svetu duha, hkrati pa se preko njih tudi nekaj modrosti duha lahko približa našemu življenju. Torej gre za predstave, ki so v osnovi koristne za duhovno zorenje: omogočajo lažjo duhovno orientacijo, vrednotenje dogodkov, presojanje o pomembnosti določenih vsebin iz življenja.
Vendar pa pri preciznosti teh naukov in spoznanj igra pomembno vlogo čistost ravni, skozi katere se neko prepoznanje spušča. Oziroma drugače: pomembno je, koliko lahko neobremenjeno, brez predsodkov, vnaprejšnjih predstav, strahov ipd. sprejemamo izkušnje. V tem smislu dobijo zelo veliko težo vsi tisti, na videz že "zlajnani" napotki, ki opozarjajo na vprašanja čistosti misli, čustev, želja, ter na čim večjo čistost fizičnega in bioenergijskega telesa.

Pomen čistosti

Praktično vse duhovne tradicije posvečajo precejšnjo pozornost čistosti življenja kot pogoju za izkušanje duha. Med drugim je tudi to razlog, da so v preteklosti ločili življenje na posvetno in duhovno, saj naj bi le poseben režim samostanskega ali ašramskega življenja dosegal dovolj osebnostne čistosti in ravnovesja za duhovno pot.

Na Vzhodu v tem smislu govorijo o treh gunah ali stanjih materije: tamas - topost, pasivnost, inertnost; radžas - neurejenost, nemir, kaos; sattva - harmonija, ravnovesje, čistost. Materija osebnosti (telo, čustva, misli) se vedno nahaja v enem od teh stanj. Za izkušanje globin zavesti in čisto izražanje duhovnih kvalitet je nujno doseči čim temeljitejše stanje sattve.
Duhovna pot je proces, v katerem postopoma osvobajamo zavest od ujetosti in obarvanosti. Pogosto uporabljen pojem "širjenje zavesti" pomeni osvobajanje zavesti iz spon posrednega spoznavanja, osvobajanje od togih mentalnih prepričanj, čustvenih impulzov ter omejenosti čutnega spoznavanja sveta. Zato gre takšna teža v duhovnih naukih doseganju notranjega ravnovesja in nenavezanosti, oziroma nekakšne zdrave nevpletenosti (wu-we).

Bolj ko se nam uspe izviti iz čustveno miselnih vrtincev in drseti v globine zavesti, bolj čista ta postaja, bolj svobodna, široka, univerzalna ali kozmična, bolj jasno je videnje sebe in življenja. Prihaja do preseganja izkustva objekt-subjekt. Višja oblika spoznavanja, ki jo človek doživi v globokih srečanjih z duhovnim jedrom, prinese izkustvo izgube meja, ločenosti - zavest postane "vseobjemajoči ocean". Takšno, višje spoznavanje, prebudi intuicijo, vedenje, predvsem pa osvobaja iz ujetosti v proces nenehnega modeliranja razuma.

Pasti sodobnega časa

Današnji čas prinaša nekoliko drugačen, sodobnejši pristop k duhovni poti. Tako kot v znanosti se tudi na duhovnem področju pojavljajo vse večje potrebe po tem, da bi globlje in bolj celovito razumeli, kaj se z nami dogaja, kaj pomenijo določene izkušnje, kakšne so zakonitosti odnosov med svetom duha in našim vsakdanom. Tehnologija omogoča, da so nam dostopni nauki iz praktično vseh delov sveta. Pojavlja se vse več knjig, delavnic, tečajev in šol. Za nekoga, ki v življenju prepoznava tudi duhovno plat, je na voljo kar precej napotkov in razlag, kako se poglobiti vanjo.

Po drugi strani pa je današnji svet izjemno ujet v mentalni oblak materialističnega potrošništva, ki ga je zelo težko predreti. Temu se očitno ni lahko izogniti niti v duhovnosti. Kaže se v kupovanju vedno novih in novih knjig, ki pogosto na pol prebrane obtičijo nekje na knjižni polici. Zrcali se v nenehni potrebi po obiskovanju novih in novih delavnic. Po pridobivanju posvečenj, skrivnostnih in čudežnih manter, ki naj bi z lahkoto odpravljale težave duhovne poti in vodile direktno k vzvišenem cilju - popolnosti. Ves čas se zastavljajo vprašanja: "Kam naj odpotujem?", "Kje bom našel še popolnejšo tehniko ali metodo?" V resnici pa ni treba iti daleč. Tudi za današnji čas velja že neskončno krat ponovljen in prebran nasvet: "Spoznaj samega sebe!" Pot do modrosti vodi preko spoznavanja lastnih duhovnih globin - globin zavesti.

Nauki, razne tehnike in metode so zgolj pripomočki ali orodje, ki lahko pomagajo na poti. Duhovni nauk je vedno le simbol, preko katerega lahko bolj ali manj uspešno prodremo do duhovnih globin. Na nek način je kopičenje nepredelanih informacij zopet le izgradnja novih vzorcev, novih modelov, ki pa še vedno predstavljajo zgolj virtualno zgradbo mentalnih podob, ki bremenijo razum, in ga še bolj zapirajo za izkustva duha.

Pot duhovne samouresničitve

Svet postaja vse bolj kompleksen in neizmerno hiter. Nehote to daje vtis, da so preprosti duhovni nauki preživeti in namenjeni neukim ljudem preteklosti. Danes neprimerno bolj pritegnejo kompleksni opisi, nerazumljivo zahtevne besede, skrite formule in izrisani procenti. Vendar je od nekdaj veljalo, da so genialna odkritja vedno povezana s preprostimi, a globokimi resnicami. In ko je govora o duhovni poti in njenem cilju - razsvetljenju, to velja še toliko bolj.

Kljub sodobnejšim pristopom, drugačnim opisom, kljub hitremu tempu, vrhunski tehnologiji, je osnova duhovne poti vendarle še vedno takšna, kot so jo opisovali modreci preteklosti. Pot do duhovne samouresničitve kljub vsem novim razodetjem in drugim časom, še vedno vodi preko spoznavanja samega sebe, svojih globi zavesti.
Zato še vedno z enako težo žarijo besede iz delfskega preročišča: "Človek, spoznaj samega sebe". Enako ozaveščajoč je nauk Ved, ki obrača človeka v lastne globine zavesti: "Spoznaj tisto, po čemer spoznaš vse." Osvobajajoča je vičara Ramane Maharshija: "Kdo sem?".
Sutra Velikega Sonca pravi: "Kaj je razsvetljenje? Je poznavanje svojega duha, kakršen zares je."

Vir: www.cdk.si/du