Globalizacija je slaba. Globalizacija je dobra. Oboje je res. Odvisno od tega, kako jo razumemo.

V povezavi s srečanji voditeljev držav G-8 (sedem materialno najbogatejših držav + Rusija) pomeni globalizacija predvsem eno, globalno tržišče. Ali če smo natančnejši 'rastočo integracijo svetovnih ekonomij preko trgovine in investicij' (definicija mednarodnega monetarnega sklada). V praksi to pomeni predvsem ustvarjanje pogojev za izvoz potrošništva iz 'razvitega' dela sveta v 'nerazviti' del.

Pa smo zopet pri potrošništvu. Je to res tako zelo slabo? Kaj to sploh je? Pragmatično načelo potrošniško najrazvitejše države, ZDA, je na primer: "Dokler žvenkljajo cekini je vse dobro." To velja tako za industrijo, ki ji 'cekini' pomenijo moč in kapital, ki ga vlaga v svoj obstoj in širitev kot tudi za posameznika, ki mu 'cekini' pomenijo predvsem najkrajšo pot za zadovoljevanje najrazličnejših želja. In teh nikoli ne zmanjka.

Zadovoljevanje želja je kot sod brez dna, saj je njihov učinek bolj ali manj kratkotrajen (novi čevlji nas zadovoljijo za nekaj dni, nov hladilnik morda za nekaj tednov, avto pa do naslednjega novega modela). Tistih globokih potreb človeka (po ljubezni, vključenosti, varnosti) pa se morda le dotaknejo, izpolnjujejo jih pa ne. Neizpolnjevanje bistvenih potreb človeka pa je osnovno gonilo porošništva.

Takšna, predvsem ekonomska globalizacija, ki jo vodijo ekonomsko najmočnejše države, pa ima tudi precej negativnih posledic. Te države so namreč pod izjemno močnim vplivom korporacij (pesimisti, med katerimi so tudi znani filozofi in zgodovinarji npr. Fernand Braudel, govorijo celo o vladavini korporacij). Tem pa gre predvsem za dobiček, uničujoče posledice svojih globalnih dejavnosti pa opravičujejo s hudimi konkurenčnimi pogoji, ki jih narekuje trg ali točneje mi, potrošniki, ki nam je pri kupovanju osnovno merilo cena. Vsaj večini. V zvezi z ekološkimi posledicami minimizacije cen je značilna izjava ameriškega predsednika Busha, ki je utemeljil zavrnitev ratifikacije Kiotskega sporazuma z negativnimi posledicami, ki bi jih imelo obvezujoče zmanjševanje emisij toplogrednih plinov na ameriško gospodarstvo, predvsem pa na potrošnike, saj bi se morale cene izdelkov zvišati (npr. zaradi vgradnje čistilnih naprav, zamenjave tehnologij ipd.). To pa vendar ne gre. Tega ameriški svobodni državljani ne marajo.

Negativne posledice v profit usmerjenih korporacij so še posebej uničujoče za ekonomsko šibke in revne države. Zakaj? Poglejmo primer. Zaradi nižje cene delovne sile in surovin multinacionalke selijo dele proizvodnje v manj razvite dežele. Pripeljejo tehnologijo, stroje in strokovnjake, najamejo delovno silo, poceni kupujejo lokalne surovine in pričnejo proizvajati. Seveda ne vlagajo v izobraževanje, zdravstvo, ne trudijo se ohranjati čisto okolje. Vse to je stvar države. Važen je le dobiček. Sčasoma se standard prebivalstva dvigne, država si opomore, dvigne davke, prične vlagati v razvoj, šolstvo, delavci se pričnejo organizirati, zahtevati svoje pravice, višje plače, država zahteva nadomestilo za degradirano okolje … in korporacija reče: "To je pa predrago za nas, no, pa nasvidenje!" Pospravi kovčke in proizvodnjo preseli drugam, saj je nerazvitih dežel v izobilju. In kaj je ostalo v prvi deželi? Še slabše stanje kot pred prihodom korporacije. Onesnaženo okolje, izčrpani viri surovin, visoka nezaposlenost, kulturna zmešnjava, nezadovoljni državljani, skratka kaos, ki mu kaj lahko sledi državljanska vojna, vojaška diktatura ali kaj podobno neprijetnega. Pri globalizaciji proizvodnje je velik problem tudi selitev ekološko oporečne proizvodnje, ki je razvitejše države ne dopuščajo več, revnejše pa si od nje obetajo hitrejši ekonomski razvoj, ne glede na ceno in posledice. In tako postanejo poleg vsega še smetišča sveta.

Niso pa vsi Zemljani slepi za negativne posledice nasilnega ustvarjanja globalnega tržišča po meri multinacionalk. Mnogi vidijo, kaj se dogaja v ekonomsko revnih državah, kako izginjajo kulture, kako se pestrost raznovrstnosti in drugačnosti zliva v sivino trdega vsakdana, namenjenega služenju denarja, kako postajajo revni še revnejši in bogati še bogatejši, kaj se dogaja z okoljem, ki je le nema žrtev hitrega ekonomskega razvoja in, na koncu verige, kako je vse to namenjeno le zadovoljevanju v glavnem nepomembnih želja neozaveščenih Zemljanov.

Mnogi ozaveščeni ljudje so se organizirali v skupine, ki se borijo proti tej ali oni negativni posledici globalizacije, srečanja voditeljev držav G-8 pa so jim postala skupna točka. Najprej v Seattlu, nazadnje v Genovi. Večinoma so te skupine miroljubne, seveda pa se med 200.000 ljudmi ali več 100 skupinami, ki so se zbrale na protiglobalizacijskih demonstracijah v Genovi, najdejo tudi radikalnejše, agresivnejše. Vendar še zdaleč niso tako nasilne kot so jih želele prikazati oblasti. O neobjektivnosti uradnih izjav je iz Genove poročalo kar nekaj novinarjev, ki so zapustili varno (in zelo udobno) tiskovno središče in se podali na ulice iskat pravo resnico. In kot smo lahko izvedeli iz nekaterih člankov je bila ta precej drugačna od uradne. Poročali so na primer, da je policija prva uporabila silo in da je sama uničila precej več avtomobilov kot demonstranti, domnevno najnasilnejšo skupino BlackBloc pa si je italijanska policija kar izmislila. Navsezadnje je tudi naša policija prejudicirala vpletenost dveh slovenskih protiglobalistov v domnevni napad na italijansko ambasado v Ljubljani in ju popolnoma neosnovano z imeni in priimki potisnila na strani črne kronike.

Število demonstrantov v Genovi in strah oblasti kažeta, da je antiglobalizem pomembno gibanje, ki je po mnenju zgodovinarja Jaquesa Barzuna ključni trenutek med koncem enega obdobja razvoja in revolucije, ki pomeni začetek naslednjega, naprednejšega obdobja. Sicer pa ideje antiglobalistov izhajajo že iz časov Tomaža Akvinskega ("Družbi se vlada z resnico"), Kanta (teorija pacifizma, globalno spoznavanje) ali Keynesa (kritika kapitalistične ekonomije), med njihovimi utemeljitelji, idoli in ideologi pa so tudi Che Guevara, Gandhi, Nelson Mandela, mati Tereza, Jose Bove, James Tobin, Noam Chomsky, John Cavanagh, Vandana Shiva, Edward Goldsmith in mnogi drugi. Čeprav so med imeni tudi veliki revolucionarji polpretekle zgodovine pa antiglobalizem ni nadaljevanje socialistične ali celo komunistične revolucije. Antiglobalisti namreč ne nasprotujejo tržnemu gospodarstvu, svobodni menjavi ali vsakršnemu oblikovanju gospodarskih svetov. Nasprotujejo predvsem uničujočim pravilom igre, ki jih vsiljuje kapitalizem v brezkompromisno profitno usmerjenih oblikah delovanja multinacionalk.

Globalizacijo pa lahko razumemo tudi drugače. V pozitivnem smislu. Kot zagotavljanje enakih pravic in pogojev za vse, kot globalno skrb za izobraževanje, kakovostno in zadostno prehrano, bivališča, zdravstvo, tudi izražanje misli, demokracijo. Globalizacija lahko pomeni ustvarjanje pogojev za globalno sodelovanje in učinkovito delitev dobrin.

Žal ni vedno enostavno ločiti, kaj je prav in kaj ni. Tudi zahodna ideologija ima svoje svetle strani. Če poenostavljeno razumemo, da ji je osnovni motiv zadovoljevanje želja, je lahko to tudi plemenit namen. Odvisno od želja. Walt Disney si je na primer želel, da bi bili vsi ljudje srečni. V ta namen je zgradil celo svojo deželo, Disneyland.  Vendar naš svet ne deluje tako kot Disneyland, kjer so vsakršne želje svete, negativne posledice pa izginejo pod preprogo. Zahod se je zapletel pri ustvarjanju sreče in jo izenačil z zadovoljevanjem želja, to pa povezal z ekonomskim razvojem.

Ali obstaja rešitev iz začaranega kroga? Zagotovo jih je celo več in morda lahko že kultiviranje želja spreobrne pravila korporacij. Globalizacija torej ni nujno ne slaba ne dobra. Njen predznak bo odvisen predvsem od tega, kam bomo usmerili njen razvoj. Lahko bi celo dejali, da je odvisen od tega, kako bomo globalizacijo mislili. In kako jo misliš ti?

Vir: soutripanje.cdk.si