Giordano Bruno - ( 1548 - 1600)

V času ko je Bruno pisal je razbil ozko, srednjeveško podobo sveta, po kateri naj bi Zemljo obdajala steklena krogla in je bil prvi oznanjevalec neskončnega, z življenjem napolnjenega vesolja.

"Zato je nekoristno raziskovati kaj bi lahko našli zunaj vesolja: praznino ali čas. Kajti obstoja samo eno edino vesolje, eno edino brezmejno vesolje, ki bi ga z lahkoto poimenovali praznina; nešteto planetov, kakor je ta, na katerem živimo, je najti v njem. To vesolje je neskončno, kajti niti razum niti zaznavanje s čutili niti narava ne določajo njegovih meja. Nešteto svetov, ki so prav takšni kakor naši, obstoja v njem." To so njegove besede.

Kopernik (1473-1543), ki je živel pred njim, je v svojem epohalnem delu (O kroženju nebesnih teles) sicer razložil, da se Zemlja vrti okoli Sonca, obdržal pa je prepričanje o kristalni krogli, na kateri naj bi bile pripete zvezde stalnice. Za Kopernika je bilo Sonce središče neskončnega vesolja,kar je predstavil v diagramu, v katerem se je skliceval na Hermesa Trismegista. Kopernikovo dokazovanje je čisto matematično. Vzgib, da bi sledil že v antiki izraženi ideji, da se v nasprotju z vsem čutnim dojemanjim Zemlja le vrti okoli Sonca, pa je bil prebujen na ravni duše.

Na Kopernika in Bruna so vplivali na novo dostopni hermetični spisi. Bruno pa je Kopernika nadgradil in je v svojih filozofskih dialogih dokazoval neskončnost vesolja. O njem je krožil glas, da je osvobodil človeškega duha in znanost iz tesne, zatohle ječe. Vendar je Bruno pod pojmom znanosti razumel nekaj povsem drugega, kot se razume to danes. Bruno je bil zaznamovan z duhovnim ognjem in je spoznal Božansko svetlobo.

V svojem življenju si je močno prizadeval opisati neskončno vesolje kot živ organizem in pri tem prekosil vse mislece svojega časa. Bil je je pred svojim časom in na tem svetu ni bilo mesta, kjer bi našel mir. Na ukaz takratne inkvizicije so ga leta 1600 v Rimu zažgali na grmadi kot krivoverca-heretika. Po razglasitvi sodbe je zbranim kardinalom namenil svoje zadnje besede: "Morda mi vi sodite z večjim strahom, kot ga imam jaz, ko sprejemam sodbo."

Bruno je bil človek v stalnem boju za višjo zavest. Rodil se je 1. 1548 v Noli, majhnem kraju blizu Vezuva v Neapeljskem zalivu. S sedemnajstimi leti leti je Bruno stopil v dominikanski red, v tisti red torej, ki je pred tem tristo let zatiral krivoverstvo. Leto pozneje, z osemnajstimi, je že oblikoval predstavo osebnega Boga in podobo osebnega Kristusa.

Intenzivno je preučeval hermetične spise grških filozofov, cerkvenih očetov, novoplatonikov in arabskih mislecev, zlasti spise mistika Nikolausa Kuesa, zelo pa je nanj vplival tudi nemški filozof in okultist Agrippa von Nettesheim (1486-1535). Ko so deset let pozneje člani njegovega reda-dominikanskega reda( V vojski Simona de Montforta je bil španski menih fra Domingo de Guzman ali Dominikus, ustanovetelj dominikanskega reda. Dominikus je veljal za pravega izvedenca za preganjenje krivovercev) proti Brunu sestavili obtožnico s sto tridesetimi točkami, je Bruno zapustil dominikanski red in dokončno prekinil s cerkvijo.

Sledi 16 let vandranja po Italiji, Švici, Franciji, Angliji in Nemčiji. In ravno teh 16 let je Bruno imel na voljo, ko je lahko pisal. Na koncu ga je leta 1592 v Benetkah aretirala inkvizicija in sledila je več kot sedem let trajajoča inkvizicijska ječa ob nenehnih zasliševanjih in strahovitih mučenjih. Toda njegov duh se kljub ječi in mučenjih ni zlomil!

Znanost še vedno ne zna utemeljiti globine Brunovih idej. Za nekatere znastvenike je Bruno pohujševalc, ki mu je učeni svet pogosto tarča posmeha. Bruno je ustvaril številna dela z različnimi temami, največkrat v obliki dialogov: filozofske ekskurze; znastvene analize, ezoterične razprave, zbadljive satire, pa tudi pesmi, ki govorijo o ljubezni in višjem življenju.

Pri tridesetih dobi spoznanje, in sicer z notranjim razsvetljenjem, kot sam piše:" Najbolj navdušeni, ki tu govori, izpoveduje, da je šest lustrumov (čas petih let) vztrajal v tem razpoloženju in se mu v tem času še ni posrečila tista čistost vpogleda-uvida, ki bi mu omogočila, da bi postal prebivališče ne tukajšnih podob, ki venomer trkajo na vrata razuma in se na enak način ponujajo. Končno pa se je ljubezen, ki ga je doslej zaman z različnih strani in različnimi znamenji zasledovala spustila v posvečene svetilke. S pomočjo dveh inteligentnih (nadtčutnih) podob mu je pokazala Božjo lepoto. To ga je namreč preko čutne podobe resnice povezala z intelektom in mu preko čutne podobe dobrega ogrela občutek. Tako je premagal materialno in čutno željo, ki je doslej slavila zmago, saj je kljub odličnosti duše ostala neoslabljena.

Zdaj so lahko tisti žarki, k jih je poslal razsvetljeni in vedoči intelekt, sonce uvida, zlahka stopili skozi njegove oči, in sicer žarki resnice skozi vrata zaznavajoče sile, žarki dobrote, skozi vrata želja v srcu, v temeljnem bistvu občutka... Ko so na ta način prvič ogrel in se v duhu razsvetlil, je dosegel tisto zamogovito točko in trenutek, o katerem se lahko reče:trenutek zmaguje."

Bruno je v tem delu opisal filozofa, vnetega od ljubezni do Božanske modrosti. Ujet v "ljubezensko ječo materije", podvržen "zamreženosti blodnih čustev" išče Bruno svetlobo in popolno enost. Svoje omejenosti lahko premaga šele takrat, kadar kot lovec ugleda predmet svojega lova, kadar ga nenehno zaznan blesk Božanske dobrote in lepote dvigneta iz prevar in zmot prividnega sveta. Za dosego tega cilja je seveda potrebna pot očiščevanja, ki jo Bruno nazorno razloži v delu Izgon zmagovalne zveri.

Bruno zapiše v posvetilu h knjigi takole:" Zevs je duša, človekov duh, ki se ogleduje v toku večno spreminjajoče materije. Zevsa razumevamo tudi kot krmarja in gibalo neba, da bi lahko nakazali, da se v vsakem človeku, v vsakem posamezniku predstavlja notranji svet, mikrokozmos, v katerem se izraža Zevs, voditelj luči razumske volje, ki v njem, v tem čudovitem sijaju, vlada in ureja in deli stopnjo dostojanstva in sedeže kreposti in pregrehe."

Zmagovalne zveri so nečednosti, ki gospodujejo v človeku. "Zevs pravi bogovom, posameznim dušnim silam: Očistimo in osnažimo, pravim, najprej nevidno nebo, ki je duhovno v nas samih, in potem tudi tisto vidno, ki se telesno, snovno širi prd našimi očmi!"

Vprašanje je kakšna osebnost naj se dvigne iz tega? V delu Corpus Hermeticum, ki je na Giordana Bruna močno vplivalo, je ta proces predsatvljen v 14. knjigi Skrivni govor na gori. Hermes pokliče deset dobrih sil, ki preženejo dvanajst človekovih temeljnih pregreh.

Brunova pot je pot vzpona duše. Tako je pot opisana v hermetičnih misterijah in tako jo je tudi predstavil Facino v enem od svojih del. Celotno Brunovo delo priča o dotiku svetlobe, o ganjenosti zaradi svetlobe in o tako nastalem notranjem vedenju. Pri tem se Bruno zaveda, da se kot zemeljski človek za resnico lahko le žene in da se mu resnica ne more nikoli povsem razodeti. Njegovo delo in življenje je zaznamovano z nenehnim prizadevanjem pa tudi nepopolnostjo lastne osebnosti. Za Bruna veljajo besede Jakoba Bohmeja (1575-1624), v katerega je duh prav tako vstopil kot ogenj:" Prvi ogenj je bil le zametek, to ni bila stanovitna svetloba. Včasih je čezenj zapihal hladen veter, toda volja ni nikoli ugasnila."

Dotiku svetlobe mora seveda slediti uporaba prejete sile, preoblikovanje lastnega bitja, šele takrat lahko oblikuje notranjo podobo svetlobe. Pogosto se herojsko trpljenje duše, ki je zagorela v Brunu, ujema s trpljenjem njegove zemeljske biti. Toda izhodišče vseh raziskav je zanj duhovno, od tod razlaga duševno in materialno:" Kajti tako kot tisti, ki Enega ne razume, ne razume ničesar, tako razume vse, kdor resnično razume Eno; in kdor se bolj približa spoznanju Enega, se približuje tudi spoznanju vsega." Če so se znanost, filozofija in religija ločile od duhovnega izvira, da bi šle svojo pot, pa se je Bruno držal njihovega izvornega izhodišča, ko so še bile povezane v enosti:

Piše:" Tako ima Božja modrost tri hiše: eno nezazidano, večno, sedež večnosti same; drugo, prvorojeno, namreč to vidno svetovno vesolje; tretjo, veliko mlajšo, v človeški duši."

Kot izvor vsega življenja je Bruno spoznal Božanski um, potopljen v temo materije, Logos, ki določa vse oblike in podobe. Spoznati enost Logosa pomeni zavedati se lastnega izvora, izvora v absolutnem, v katerem se raztezajo korenine sebstva. Tako se spoznavajoči spominja svojega izvora: iz spoznanja nastane spomin!

Za Bruna je "duh" najvišji spoznavni organ. Presega vsak razum in razumsko spoznanje, in z enim pogledom vse dojame." je napisal neki velik duh. Bruno je pod vplivom duha prepoznal človeške duše kot "monade", kot žive praenosti, ki določajo red v naravi. Monade so torej nedeljive, neteslesne snovi, ki pa imajo možnost razvoja. Ustvaril jih je Bog, lahko se izražajo v telesih in so osnova za vse pojavne oblike.

K bistvu te enosti spada njena načelna nedeljivost." Tisto najboljše, največje, snov nad snovjo, zaradi katere bivajoči sploh je, se poveličuje po znamenju monade." Neštete monade zrcalijo enost svetovne duše, ki je monada vseh monad. Monade so orodje božanstva, ki z njimi nenehno ustvarja in oblikuje nove podobe ter vse oživlja v duši.

Obstajajo" neizmerne poljane; prostor, ki se ujema z vsem in nosi v sebi vse in vse prežema. V njem so številni svetovi, podobni temu svetu. Torej ne obstajata le en edini svet, ena edina Zemlja, eno edino Sonce, ampak toliko svetov, kolikor je svetlečih isker nad nami." O gibanju zvezd Bruno piše:" Tako se gibljejo tudi Zemlja in druge zvezde-odvisno od njihove lege - in ustreznega notranjega počela, ki je njihova lastna duša."

Bruno je vplival tudi na Goetheja, da je ta zapisal: "Življenje v vsaki zvezdi biva: rada z drugimi potuje po izbrani lastni, čisti poti."

No ni čudno, da je bil Goethe prevzet nad Brunovim življenjem in delom. Silen Brunov boj za spoznanjem je namreč podoben boju, ki ga je Goethe predstavil v svojem Faustu. Bruno je podobno kot Faust stremel po "kar svet v najgloblji notranjosti drži skupaj". Brunov velikanski univerzalni vpogled v enost vsega življenja je bil za Goetheja vodilna nit vsega njegovega naravolslovja.

O potovanju duše piše Bruno takole:
" Največja pravičnost, ki gospoduje nad vsemi bitji in v njih, ureja, da mora duša grešnih želja, bodisi v istem ali celo v nekem drugem trpečem in nežlahtnem telesu, ob smrti iti navzdol in ne sme gojiti nobenih upov, da bo vodila in upravljala boljše domovanje, če je slabo upravljala z dosedanjim."

Nauk o reinkarnaciji, ki je bil za tiste čase nekaj izrednega je Bruno prikazal z svojo globoko lastno izkušnjo o svojih prejšnih življenjih:
" Kot rečeno, ko sem ostal v nebeških področjih kot Pegaz, se je včasih zgodilo, da sem občutil veliko veselje ob misli, da bi se ponovno spustil v nižja področja. Omamljen od nektarja in gnan z usodo sem se napotil na Zemljo, da sem se enkrat utrujal kot filozof, drugič kot pesnik ali celo učitelj. Ko sem se potem zopet vrnil v nebeško bivališče, sem svoje izkušnje popisal v knjigi, tako je končno nastala cela knjižnica, ki pa sem jo zapustil, ko sem zopet nekaj časa bival na Zemlji. Zelo nenavadni so moji zemeljski spomini na življenje v času Filipa Makedonskega, ko sem se pod njegovo vladavino inkarniral kot neki Nichomacush."

O duši:
"Duša ni prostorsko v telesu, ampak je z njim v takem odnosu, kot sta notranja oblika in zunanji oblikovalec; kot tisti, ki ustvarja svojo obliko in svoje ude in od znotraj in zunaj oblikuje stvaritev. Telo je torej v duši, duša v duhu in duh v Bogu."

Enost pomeni v grščini "monas". Po matematiku in filozofu Evklidu., pomeni bistveno, nedeljivo, osnovo vsega. Temu pojmovanju se je Bruno v 16 stoletju najbolj približal, ko je v vsaki pojavnosti iskal dokaze o Bogu.

Bistvo Boga v številu in obliki.
V svoji razpravi O monasu, številu in obliki piše Bruno:" Središče je v mikrokozmosu, srcu, iz katerega izhaja življenjski duh in kroži po vsem bitju, v duhu je vkoreninjeno univerzalno drevo življenja in na njegovo prvo varovalno in vzdrževalno silo se znova obračajo vsi duhovi.
To je središče vsake poljubne in predstavljive oblike. Monas najdemo in spoznamo v vsaki popolni sestavi.
Seveda je vsa sila v enosti večna in neskončna, v enostavnosti ustaljena in trajna, v združitvi se povečuje, v razpršitvi zmanjšuje.
Tako se vse sestavljene in urejene stvari povrnejo v sfero, v krog, v nedeljivo središče in - primerno svojim silam. v absolutni monas."

Tako je Bruno pokazal, da se Božanska ideja, neskončnost, v popolnosti izraža v krogu in krogli, da se numerično predstavlja v številu 10, ki simbolizira enost ( =1) v krogu (= 0). Takšne ideje so bile v Brunovih časih čisto krivoverstvo.

Bruno je bil navdušen nad povezavo med makrokozmosom in mikrokozmosom ter od tod izhajajoča mesta in naloge, ki jo ima človek. Duhovna prebuditev, kasneje imenovana renesansa, je sprva šla z roko v roki z daljnosežnimi naravoslovnimi odkritji. Obe področji sta se prebudili skupaj, a sta se že po kratkem času razšli.

Danes se misleci naravoslovnih in misleci duhovnih znanosti v temelju razhajajo. . Vendar pa mnogi sodobni znastveniki dalje vendar iščejo duhovno ozadje svojih odkritij. Bruno je pokazal na osnovni vzrok vseh človekovih raziskovanj in zato dal svoje življenje.

Analogno z odkritjem, da je Sonce središče našega kozmičnega sistema in ne Zemlja, lahko človek odkrije, da vsakdo nosi v svojem srcu duhovno bistvo sonca in da je ta bit pravo resnično središče. Če se v svojem življenju odstopi prevlado temu duhovnemu jedru, se bo lahko razvila prvotna duša in se spojila s dušo sveta.

Prav na taki poti spozna človek osnovo , na kateri se lahko srečata naravoslovna in duhovna znanost. Ko človek spozna nekaj od absolutnega, odkrije, kako zelo je od njega oddaljena naša materija. Na osnovi tega je Bruno spoznal, da je svet živi organizem. Brez poskusov in daljnogleda je prepoznal eliptično krožnico planetov in odvisnost hitrosti gibanja planetov od njihove oddaljenosti od sonca. Opozoril je, da so za Saturnom še drugi planeti. Uran so potem odkrili leta 1781, Neptun, leta 1846 in Pluton leta 1930. V osemdesetih letih 20. stoletja so izračunali krožnico desetega planeta.

Po času, v katerem je živel Francis Bacon, je naravoslovna znanost izgubila svoj duhovni temelj. Po njenem abstraktnem matematičnem pogledu je kozmos mehanični sistem brez žive vsebine. Toda polagoma se le odkriva, da je življenje tudi na drugih nebesnih telesih. Posnetki, ki so jih dobili s Hubblovim teleskopom, so dvakratno razširili meje znanega vesolja. Tako so se ob iskanju duhovnih sintez pojavile nove teorije o nastanku vesolja.

Kako je Bruno opisal svojo osebnost:
"Igrača usode, šibak po postavi, nemanič, brez kančka srečne zvezde, tarča sovražne drhali." Toda vedel je, da se je v njem prebudilo sončevo bitje:" Tistemu, ki se še boji za svoje telo, jaz ne bi kar tako verjel, da je kdaj postal eno z Bogom. Resnično modri in krepostni je tako popolnoma srečen, da bolečine ne čuti več."

Miran Zupančič