Piše: Marina Butala

Spremenimo vojašnice v cvetoèa polja - za bodoènost naših otrok.

Vèasih so pri nas fantje vsaj v vojsko morali hoditi, da so odrasli. Zdaj na žalost niti tega nimajo. Kje naj odrastejo, èe v današnjem oèetu zelo pogosto nimajo moškega, po katerem bi se lahko zgledovali, da bi zrasli v pozitivno naravnane ljudi, ki gledajo na bodoènost kot na nekaj, na kar sami lahko vplivajo s svojim trudom? Mnogo oèetov je dandanes razoèaranih nad družbo v kateri živijo. Preveè od drugih prièakujejo in ne pomislijo na to, da bi pravzaprav sami morali nekaj za to storiti, kar želijo. Pravijo, da se vzgaja z vzgledom. Èesa se torej lahko njihovi potomci moškega spola od njih nauèijo? Posnemanja negativne oèetove naravnanosti in temnega gledanja na bodoènost?

Ali ne bi bilo torej smiselno vpeljati novo zvrst organizacije, ki bi odigrala neke vrste vlogo vojske, toda v drugaène namene, miroljubne in bolj pozitivne? Zato da bi fantje (in tudi dekleta, loèeno seveda), ki bi se tega udeležili, postali bolj odrasli in bolj odgovorni ljudje, predvsem pa bolj zreli. Obenem pa bolj pozitivno naravnani in ustvarjalni. Predvsem zase, posledièno pa tudi za druge.

Mislim, da bi bilo.

Meni osebno se komune, ki so sicer namenjene predvsem narkomanom, ki se želijo rešiti odvisnosti, zdijo zelo dober primer, po katerih bi se lahko zgledovali. Uèijo sodelovanja, uèijo komunikacije, uèijo vere v dobro in tovarištva, uèijo delati in uèijo ljubezni do zemlje, živali in soljudi. Zato ni èudno, da veèina tistih, ki so živeli v komunah, pridejo iz njih drugaèni, boljši. V mnogih primerih boljši od tistih ljudi, ki so jih pustili zunaj.

Ali ni v Sloveniji dovolj zemlje, kjer bi se lahko postavile na noge nove zvrsti komun, »državne komune«, v katere bi obvezno morali vstopiti vsi fantje in dekleta pri doloèeni starosti, podobno kot je bilo to doloèeno za vstop v vojsko, kjer bi le ti morali preživeti najmanj eno leto svojega življenja. Ne bi to za njih bila kazen, paè pa šola življenja, kjer bi se nauèili vseh tistih pozitivnih stvari, ki nekaterim že danes dajejo že obstojeèe komune. Poleg tega, z življenjem loèenim od staršev, bi se nauèili razmišljati s svojo glavo. In kdo ve, kakšni krasni odrasli ljudje bi se v mnogih primerih lahko na novo rodili ob tej izkušnji.

Mislim, da bi takšne državne komune lahko mnogo pripomogle k temu, da bi postali bolj zdrava družba kot smo danes. Marsikje se da prebrati, da so veliki ljudje naše zgodovine, govorim o pozitivnih velikih ljudeh, morali preživeti ali pomanjkanje ali loèenost od družine, da so zaèeli razmišljat s svojo glavo in iskati pozitivne rešitve.

Ali ne bi raje naša država, namesto da financira vojsko, financirala takšne skupnosti? Prav gotovo bi porabila manj denarja, kot ga danes porablja za vojašnice, precej manj, glede na to, da bi v veèini primerov takšne državne kmetijske skupnosti bile samozadostne. In bi preostanek denarja lahko šel v mnogo bolj koristne namene. V financiranje vseh tistih, ki bi se radi zaèeli ukvarjati z ekološkim kmetovanjem na primer. In drugim podobnim namenom.

Ali ne bi raje tistih nekaj malo vojašènic, kolikor jih je še ostalo in za katere se sprašujem, èemu so sploh namenjene, glede na to, da nas je samo dva milijona (manj kot v nekem veèjem mestu sosednje države), spremenili v kmetijske ekološke skupnosti za bodoèo generacijo bolj zdravih ljudi? Tako v telesu, kot tudi v glavi. In predvsem v srcu?

Èemu nam služi tistih nekaj vojašnic in ves aparat, ki k temu spada? Zaradi imidža pred ostalim svetom? Ali to res potrebujemo, takšen imidž? Ali si ne bi raje v svetu ustvarili imidža dežele, ki je pozitivno naravnana do svojih ljudi, imidža dežele, ki ljubi svojo naravo in ki nekaj za to tudi naredi? Ampak ne z vojsko. Paè pa tako, da svoje otroke pošlje za vsaj eno leto kmetovat z namenom, da se neèesa nauèijo na tak naèin. Saj lahko samo tisti èlovek, ki je v neposrednem stiku z naravo, z zemljo in z živalmi, vsaj neko obdobje v svojem življenju, postane in ostane zdrav èlovek. Celostno zdrav.

Že v èasu Indijancev so poèeli nekaj podobnega. Ko so še mlade fante pošiljali v samoto ali gozd, zato da so se sami znašli kot so vedeli in znali. In so lahko prišli domov šele tedaj, ko so imeli v rokah dokaz, da so se spopadli z medvedom ali podobno živaljo in so preživeli.

Ali ne bi lahko bilo nekaj takega tudi pri nas? Seveda ne tako kot so imeli v navadi Indijanci. Mi ne potrebujemo dokaza v obliki medvedjega zoba. Za nas je lahko dokaz to, da je tistemu, ki bi vstopil v takšno skupnost, naslednje leto nekaj zraslo. Kot posledica njegovega osebnega truda in pa sodelovanja z drugimi.

Vèasih so temu namenu bile namenjene tudi brigade. Sicer za krajši èas, ampak nekaj je že bilo. Toda tudi tega danes ni veè. Ali ne bi vzeli modrost preteklosti in jo prenesli v današnji èas? Toda na drugaèem, bolj pozitiven naèin.

To je moj predlog.

Lahko bi kljub raznoraznim grdim stvarem, ki se dogajajo po svetu, postali dežela, ki bo v praksi uresnièila geslo iz 60 let »živimo v cvetju« in bi tako dali vzgled celemu svetu, kako se da lepo živeti. To pa se bo zgodilo samo tedaj, ko bomo našim mladim ljudem pokazali lepoto življenja na zemlji. Tudi v praksi in ne samo v besedah. Ker bodo samo z življenjem z zemljo, v strogem kontaktu z njo, spoznali planet, na katerem živijo in bodo zato cenili tisto, kar njim in vsem nam lahko ta planet podari.

Vir: www.gibanje.org