Piše: Marina Butala
Spremenimo vojašnice v cvetoča polja - za bodočnost naših otrok.
Včasih so pri nas fantje vsaj v vojsko morali hoditi, da so odrasli. Zdaj na
žalost niti tega nimajo. Kje naj odrastejo, če v današnjem očetu zelo pogosto
nimajo moškega, po katerem bi se lahko zgledovali, da bi zrasli v pozitivno
naravnane ljudi, ki gledajo na bodočnost kot na nekaj, na kar sami lahko vplivajo
s svojim trudom? Mnogo očetov je dandanes razočaranih nad družbo v kateri živijo.
Preveč od drugih pričakujejo in ne pomislijo na to, da bi pravzaprav sami morali
nekaj za to storiti, kar želijo. Pravijo, da se vzgaja z vzgledom. Česa se torej
lahko njihovi potomci moškega spola od njih naučijo? Posnemanja negativne očetove
naravnanosti in temnega gledanja na bodočnost?
Ali ne bi bilo torej smiselno vpeljati novo zvrst organizacije, ki bi odigrala
neke vrste vlogo vojske, toda v drugačne namene, miroljubne in bolj pozitivne?
Zato da bi fantje (in tudi dekleta, ločeno seveda), ki bi se tega udeležili,
postali bolj odrasli in bolj odgovorni ljudje, predvsem pa bolj zreli. Obenem
pa bolj pozitivno naravnani in ustvarjalni. Predvsem zase, posledično pa tudi
za druge.
Mislim, da bi bilo.
Meni osebno se komune, ki so sicer namenjene predvsem narkomanom, ki se želijo
rešiti odvisnosti, zdijo zelo dober primer, po katerih bi se lahko zgledovali.
Učijo sodelovanja, učijo komunikacije, učijo vere v dobro in tovarištva, učijo
delati in učijo ljubezni do zemlje, živali in soljudi. Zato ni čudno, da večina
tistih, ki so živeli v komunah, pridejo iz njih drugačni, boljši. V mnogih primerih
boljši od tistih ljudi, ki so jih pustili zunaj.
Ali ni v Sloveniji dovolj zemlje, kjer bi se lahko postavile na noge nove zvrsti
komun, »državne komune«, v katere bi obvezno morali vstopiti vsi fantje in dekleta
pri določeni starosti, podobno kot je bilo to določeno za vstop v vojsko, kjer
bi le ti morali preživeti najmanj eno leto svojega življenja. Ne bi to za njih
bila kazen, pač pa šola življenja, kjer bi se naučili vseh tistih pozitivnih
stvari, ki nekaterim že danes dajejo že obstoječe komune. Poleg tega, z življenjem
ločenim od staršev, bi se naučili razmišljati s svojo glavo. In kdo ve, kakšni
krasni odrasli ljudje bi se v mnogih primerih lahko na novo rodili ob tej izkušnji.
Mislim, da bi takšne državne komune lahko mnogo pripomogle k temu, da bi postali
bolj zdrava družba kot smo danes. Marsikje se da prebrati, da so veliki ljudje
naše zgodovine, govorim o pozitivnih velikih ljudeh, morali preživeti ali pomanjkanje
ali ločenost od družine, da so začeli razmišljat s svojo glavo in iskati pozitivne
rešitve.
Ali ne bi raje naša država, namesto da financira vojsko, financirala takšne
skupnosti? Prav gotovo bi porabila manj denarja, kot ga danes porablja za vojašnice,
precej manj, glede na to, da bi v večini primerov takšne državne kmetijske skupnosti
bile samozadostne. In bi preostanek denarja lahko šel v mnogo bolj koristne
namene. V financiranje vseh tistih, ki bi se radi začeli ukvarjati z ekološkim
kmetovanjem na primer. In drugim podobnim namenom.
Ali ne bi raje tistih nekaj malo vojaščnic, kolikor jih je še ostalo in za
katere se sprašujem, čemu so sploh namenjene, glede na to, da nas je samo dva
milijona (manj kot v nekem večjem mestu sosednje države), spremenili v kmetijske
ekološke skupnosti za bodočo generacijo bolj zdravih ljudi? Tako v telesu, kot
tudi v glavi. In predvsem v srcu?
Čemu nam služi tistih nekaj vojašnic in ves aparat, ki k temu spada? Zaradi
imidža pred ostalim svetom? Ali to res potrebujemo, takšen imidž? Ali si ne
bi raje v svetu ustvarili imidža dežele, ki je pozitivno naravnana do svojih
ljudi, imidža dežele, ki ljubi svojo naravo in ki nekaj za to tudi naredi? Ampak
ne z vojsko. Pač pa tako, da svoje otroke pošlje za vsaj eno leto kmetovat z
namenom, da se nečesa naučijo na tak način. Saj lahko samo tisti človek, ki
je v neposrednem stiku z naravo, z zemljo in z živalmi, vsaj neko obdobje v
svojem življenju, postane in ostane zdrav človek. Celostno zdrav.
Že v času Indijancev so počeli nekaj podobnega. Ko so še mlade fante pošiljali
v samoto ali gozd, zato da so se sami znašli kot so vedeli in znali. In so lahko
prišli domov šele tedaj, ko so imeli v rokah dokaz, da so se spopadli z medvedom
ali podobno živaljo in so preživeli.
Ali ne bi lahko bilo nekaj takega tudi pri nas? Seveda ne tako kot so imeli
v navadi Indijanci. Mi ne potrebujemo dokaza v obliki medvedjega zoba. Za nas
je lahko dokaz to, da je tistemu, ki bi vstopil v takšno skupnost, naslednje
leto nekaj zraslo. Kot posledica njegovega osebnega truda in pa sodelovanja
z drugimi.
Včasih so temu namenu bile namenjene tudi brigade. Sicer za krajši čas, ampak
nekaj je že bilo. Toda tudi tega danes ni več. Ali ne bi vzeli modrost preteklosti
in jo prenesli v današnji čas? Toda na drugačem, bolj pozitiven način.
To je moj predlog.
Lahko bi kljub raznoraznim grdim stvarem, ki se dogajajo po svetu, postali
dežela, ki bo v praksi uresničila geslo iz 60 let »živimo v cvetju« in bi tako
dali vzgled celemu svetu, kako se da lepo živeti. To pa se bo zgodilo samo tedaj,
ko bomo našim mladim ljudem pokazali lepoto življenja na zemlji. Tudi v praksi
in ne samo v besedah. Ker bodo samo z življenjem z zemljo, v strogem kontaktu
z njo, spoznali planet, na katerem živijo in bodo zato cenili tisto, kar njim
in vsem nam lahko ta planet podari.
Vir: www.gibanje.org
|