George Orwell je v prispevku z naslovom Svoboda tiska zelo natanko opisal mehanizem, zaradi katerega ljudje o doloèenih temah nikoli ne spregovorijo, èeprav jim tega ni nihèe izrecno prepovedal. Zdi se, kot bi se ljudje med seboj tiho strinjali, da se o takih temah preprosto ne govori.

V tej državi se na primer danes v glavnem ne govori o Marxu in njegovi kritièni analizi delovanja kapitalizma, èeprav je ta v globoki krizi, ki terja resen in poglobljen razmislek. Ljudje veèinoma raje tiho pristajajo na domnevo, da kapitalizem res ni popoln sistem družbenega življenja, obenem pa so trmasto preprièani, da vendarle nekako deluje. Velika veèina ljudi celo iskreno verjame, da je tako delovanje kapitalizma èisto v redu, saj so preprièani, da živijo bolje kot njihovi dedki in babice. Pa jim gre res bolje? In kako bo njihovim vnukom?

Opisano preprièanje ljudi je tako rekoè religiozno. Ko se sistem znajde v krizi, kakršna je današnja, zato reèejo, da morajo zgolj malo potrpeti, kajti globoko v jedru, v bistvu je sistem vendarle dober in si bo z našo pomoèjo opomogel, potem pa bo še boljši. In ljudje, vajeni trpeti, voljno trpijo še malo bolj. Sistem njihovega življenja je zato na varnem.

V tem je velik ideološki naboj današnje ideologije: ljudje naj podpirajo dober sistem, lahko ga celo kritizirajo, da bo še boljši, toda to naj naredijo na varen naèin, da se mu ne bo kaj hudega pripetilo. Kaj pomeni varnost v tem primeru? Èisto preprosto: ljudje naj kritièno delujejo tako, da bodo uèinki njihovega delovanja varni zanje, za druge ljudi in za ves sistem življenja.

Bodite torej samostojni, kritièni, kreativni, ustvarjalni, delovni in vse drugo, le pazite, da bo vse varno, da se ne bo niè zares spremenilo. Imejte kakršne koli misli, le oklestite jih njihovega morebitnega nevarnega bistva. Razmišljajte, kolikor hoèete, a na varen naèin, kot mora biti varen tudi seks, mora biti varno uživanje alkohola in mora itak biti varno vse v vašem življenju. Živite torej, toda življenju odvzemite njegovo nevarno razsežnost.

Delujte varno, medtem pa bodo ljudje na oblasti še naprej delali, kar bodo hoteli, saj jim dol visi za vaše kritiène in vse druge misli. Skrbeli bodo za globalno širjenje kapitalizma in za njegovo brezmejno produkcijo blaga, da boste lahko vi kot potrošniki brezmejno trošili, saj je potrošnja danes še pomembnejša od proizvodnje. Pravzaprav sploh ne gre za to, da boste lahko trošili, saj gre za to, da boste MORALI trošiti, kajti proizvodnja se ne sme zmanjšati, ampak se mora nenehno poveèevati.

Oboje je nerazdružljivo povezano: globalno širjenje proizvodnje in potrošnje dobrin ter ideologija varnega življenja. Živeli boste torej v varnem svetu, v katerem boste lahko neomejeno trošili in o doloèenih temah nikoli ne boste èrhnili niti èrne niti bele.

So to osnovne koordinata totalitarnega sveta? Lahko stavite.

Tak svet potrebuje ustrezno subjektivnost ljudi, ki jo prav zato tudi ustvarja. Zanjo je znaèilno natanko to, o èemer govorim: preprièanje, da je vse mogoèe; neomejeno in varno delovanje; kritièno razmišljanje, a samo o doloèenih temah; ustvarjalno in kreativno delovanje, a nikoli zunaj danih okvirov; egocentrièno razvijanje potencialov, ne pa ustvarjanje možnosti za nove potenciale; neomejeno narcistièno uživanje; psihologiziranje problemov in terapevtiziranje medsebojnih odnosov. Za tak tip subjektivnosti je pomembno zlasti dvoje: brezmejnost in varnost.

Znaèilno pa je še nekaj, kar tako subjektivnost na bizaren naèin povezuje ne le z uporabno psihologijo, temveè kar z budizmom. Narcistièno uživanje v brezmejnem kapitalistiènem svetu naj ne bo le varno in neboleèe, temveè naj bo tudi distancirano, brezbrižno. Zadnja oblika take subjektivnosti je zato natanko nirvana, vztrajanje v miru, ki ga ponazarja ravna èrta. Niè naj me ne vznemiri ali vrže iz tira, živel bom brez strasti, skulirano. V taki perspektivi je celo strastna ljubezen nekaj nemogoèega in nekoristnega, absurdnega, zlasti pa nevarnega.

V brezmejnem svetu potrošništva in uživanja je torej mogoèe vse, le tisto ne, kar bi utegnilo postaviti pod vprašaj sam sistem takega življenja in vse, kar ga omogoèa oziroma podpira. Ljudje naj imajo mnenja, celo kritièna mnenja, menjajo naj jih vsak dan, imajo naj razliène spolne partnerje, menjajo jih lahko kot srajce, uživajo naj v hrani, pijaèi in celo alkoholu, le da bo vse varno, podobno neskonèni igri, v kateri paè svobodno zamenjuješ in kombiniraš elemente, ki so v igri, to pa je tudi vse.

Nikoli ne narediš èesa zares novega, nikoli ne tvegaš, nikoli nisi pogumen, strasten, predan kaki zadevi ali posamezniku. Kaj izginja v takem svetu? Izginja èarovnija, magiènost sveta in èloveške eksistence, izginja skrivnostnost, nedoloèljivost, negotovost, izginja pogum, tveganje, izginjajo pustolovšèine. Vse je simulirano, ponarejeno, reprezentirano, reproducirano, kopirano, zmiksano. Izginja globina eksistence in èlovekovega doživljanja eksistence, kajti vse je na površju, vse je na tabli, kjer poteka igra, vse je zamenljivo, vsakdo je zamenljiv.

Kljub vsemu imam obèutek, da morda vendarle vse veè ljudi vsaj intimno, tiho verjame, da kapitalizem kot sistem vendarle ni najboljše, kar zmore ustvariti èloveštvo. Res je, da so še tiho, toda morda bo že jutri drugaèe.

Zakaj bi bilo lahko drugaèe? Med drugim tudi zato, ker je veliko ljudi jeznih in razoèaranih, imajo pa tudi obèutek, da so izdani in izigrani. Dobro je zato spomniti, kako se je vse skupaj sploh zaèelo, kateri principi so bistveno zaznamovali življenje v modernem svetu, ki sega vsaj štiri stoletja v preteklost, o njih pa podrobno piše Chris Hedges v knjigi Smrt liberalnega razreda (Death of the Liberal Class), ki je izšla leta 2010.

Prvo naèelo. Posameznik ima pravico živeti in delovati kot posameznik, zato se mu ni treba za vsako ceno podrejati kolektivnosti in naèelom kolektivnega življenja. Lahko skrbi za svojo originalnost in neponovljivost, ki sta nad podrejanjem kolektivni volji in konformizmom.

Drugo naèelo. Egalitarnost ali enakost vseh ljudi. Nihèe ni veè vreden kot kdorkoli drug, nihèe nima kake posebnosti, zaradi katere bi bil že vnaprej izbran ali izloèen. Socialna izkljuèenost v egalitarnem svetu zato ni niè drugega kot leseno železo.

Tretje naèelo. Univerzalnost. Vsak èlovek je zmožen presegati dana stanja v imenu transcendentnega in univerzalnega, zato življenje ne more biti zgolj sprotno prilagajanje empiriènim danostim ali partikularnostim sveta.

Èetrto naèelo. Odprtost èloveškega življenja, zaradi èesar je možen napredek, tega pa zagotavlja kritièna raba uma, je samo bistvo življenja, je njegovo neunièljivo jedro; brez njega življenje preneha biti življenje in postane njegov simulirani nadomestek oziroma ponaredek.

Sodobna korporativna kontrola nad vsemi vidiki èloveških življenj prav gotovo ni tisto, o èemer so nekoè razmišljali libertarni filozofi in drugi misleci. Množièna kultura simulakrov in ponarejanja, neskonèno bogatenje elit tudi ne. In nihèe si v sedemnajstem stoletju ni predstavljal niti v sanjah, da se bodo univerze spremenile v poklicne šole, kot jih imenuje Hedges, tovarne za izdelovanje koristne delovne sile, ki jo paè potrebujejo globalni trgi, namesto da bi bile valilnice kritiènih idej, brez katerih ni nobenega napredka.

Dušan Rutar

Vir: za-misli.si