Piše: Aurigo

Šestnajsta pesem - Uvod v Džogčen – z opozorilom
ENMAHO! Pozorno in umirjeno me poslušajte s svojimi ušesi dragi otroci mojega srca! Določite sladko melodije potujočega vagabundskega pevca, Tsogdrug Rangdrol-a, na belih vrhovih svojega srca s Sladkim zvenečim glasom Device.(*1)

Ko doumemo, da so vse izkušnje le en okus praznine, nimamo več  navezanosti in odpora do samsare ali nirvane. Zmotno razumevanje glede zunanjih bitij: tujcev ali sorodnikov, sovražnikov ali prijateljev, ni več mogoče. Ni »jaza in drugih«, ko razcepljenost raste iz vsake situacije: ker so vse stvari poznane kot EN OKUS praznine.

Če sledimo popolni razlagi kot aforizmu, je pri vrhu približevanja budovstvu(*2), Velika Popolnost, ki je znana kot Džogčen, vsa samsara in nirvana realizirana kakor neosnovana in nevzročna.

Od začetnega Bude - ali popolne zavesti, je le EN OKUS realnosti. V razsežnostih Džogčena ni razlike med bogovi in demoni. V deželi Džogčena ni bud in ni čutečih bitij. V osnovi Džogčena ni moralnih dvojnosti. Na Džogčen poti ni blizu ali daleč. Ni doseganja ali nedoseganja Džogčen cilja. Ni meditacije in ni nemeditacije v realnosti Džogčena. Takšna je vizija Džogčena.

Ko realiziramo to džogčen vizijo, se vsi nanašujoči konstrukti, ki so povezani z grobimi ali finimi nivoji treh vrat, umaknejo in potem kakor zamotana volna, ki postane voljna, ko jo zmočimo, dosežejo tri vrata(*3) – telo, govor in um: v stanju umirjenosti, samo-vodenega razumevanja.

Koincidenca z razvojem sreče in izžarevajoč neoviran samadi, je rojstvo pristnega sočutja, ki je kakor ljubezen matere, do svojega edinega otroka, le da je tukaj ta ljubezen usmerjena k vsem bitjem v samsari, ki nimajo izkušnjo džogčen vizije. In to morate vedeti, to sočutje je izredna značilnost džogčen vizije.

A ko ste ugotovili, do so vse stvari prazne, in če zaradi tega opustite kreposti in se več ne izogibate sprijenosti, ste zapadli pod vpliv demona neskončnega ter močnega zla in ključnega pomena je, da se izognemo tej pasti.

To je moja predstavitev iniciacije spoznavanja Džogčena, Velike Popolnosti.

Pri vsem tem je odločilno, da sledite začetnemu nasvetu o Džogčenu. Ko realizirate, da so vse slušne in vizualne izkušnje relativnega, zunanjega sveta totalno prazne in premišljujete Džogčen vizijo, se boste povprašali: »Zakaj meditirati?« A da preprečite to namero, izvedite te vaje:

Ko imate ponižne priprošnje k lami, opazujte svoj um. Od časa do časa, ko ste v sproščujočem stanju koncentracije, opazujte svoj osredotočenost. Ali se v tem času počutite popolnoma zadovoljeni in pojavi rastejo iz praznine impulzivno, da pomislite: »Četudi se lahko dotaknem teh predmetov z mojo roko, v resnici ni tam ničesar!« Globoko zatrjevanje in zaupanje k mislim bo verjetno sledilo temu: »To je definitivno džogčen vizija!« V tem času boste pridobili zaupanje v svojo vizijo. Toda ne uničite jo z oprijemanjem. Samo sprostite se v prostrani nezainteresiranosti.

Četudi ne delate prakse, ki je prenesena v tem uvodu in če ste sposobni razumeti, da se vse manifestira iz vašega lastnega srčnega centra, kakor refleksivne oblike praznine, v času smrti - in ni važno, kateri strahovi se pojavijo v bardu - boste dosegli budovsko prebujenje v univerzalni osnovi, ki je od vsega začetka čisto.

Tisti, ki začne s prakso bistva tega uvoda, ne da bi poprej prejeli izročilo, je kakor nekdo, ki prvi dan začne z napako in pri tej napaki ostaja do petnajstega dneva v mesecu. Izreči: »Ugotovil sem, kaj je praznina!«, takrat, ko še niste doumeli, da v nobeni izkušnji relativnega sveta ni resničnosti, je velika hinavščina.

Da bi se izognili takšnim zablodam že na začetku, sedite k nogam učitelja(*4), in doženite naravo svoje izvorne stvarne okoliščine preko direktne transmisije, tako se boste izognili vsakršni deviaciji ali zablodam, ki nastanejo kasneje. Zato, moji dragi otroci, (*1) obdržite ta nasvet v svojih srcih.

Prevod: Aurigo

Shunryu Suzuki: »Če poskušate doseči razsvetljenje, ustvarjate karmo in karma žene vas, zato tratite čas na svoji blazini za sedenje.«