NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Gabrielova metoda hujšanja   
    sreda, 11. april 2012 @ 21:33 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Aleš Petrič
    NE PREHRANA - NOV NAČIN RAZMIŠLJANJA

    Zaradi vse bolj agresivnega in tekmovalnega okolja, vse večjih zahtev, ki jih predse postavljamo sami, bogato podprti s "standardi" modernega življenja in potrošniško miselnostjo, posledično pa zaradi kroničnega pomanjkanja časa in večajočega se stresa na delovnem mestu in v življenju nasploh se paleta možnih zdravstvenih težav stalno širi.

    Vse več je različnih psihosomatskih bolezni, tudi takšnih, ki o njih še ni dovoljšne prakse in je možnost, da se jih medicina loti na nepravi način, razmeroma velika. Da o prepletenosti ali prepoznavnosti simptomov ne govorimo posebej.

    Debelost do pred nedavnim ni bila smatrana za bolezensko stanje, pač pa je bil uveljavljen stari model uvrščanja ljudi z odvečnimi kilogrami med lenuhe, zanemarjence, graščake, požeruhe in podobne vzorce, ki bi morali že zdavnaj ostati na smetišču zgodovine, pa so ravno nasprotno še zelo živi. Šele pred nekaj leti se je medicina glede debelosti opredelila zelo določno in jo uvrstila med bolezni. Že prej je bilo jasno, da je ta problem velik, še več, počasi – ne da bi to opazili, saj je v zvezi s kilogrami vedno krožilo preveč predsodkov in negativnih čustev, kot so sram, gnus in podobno – je debelost postala svetovni problem, s pretiranim izrazom bi jo smeli imenovati kar pandemija. Število predebelih se v razvitem svetu hitro povečuje. Prekomerna telesna teža in debelost sta uvrščeni med najpogostejši bolezni današnjega časa. Številne statistike kažejo, da je v razvitem svetu prekomerno težkih že preko 60 odstotkov ljudi, in tudi v Sloveniji ni bistveno drugače. Debelost je postala velika zdravstvena problematika in velika težava za bolnika, ki se z njo bori.

    PROBLEM NI OD DANES

    Nesporno je dejstvo, da živimo v takšnem družbenem okolju, ki temu pojavu omogoča skoraj nemoten razvoj, saj živimo v družbi izobilja, v kateri imamo hrane na pretek. A dokaj sprejemljivo in obvladljivo bi bilo, če bi ostalo samo na tem in bi se torej moglo valiti "krivdo" za tako neželeno stanje le na tiste, ki "se ne znajo kontrolirati", torej jedo čez mero, se ne gibljejo in vse tisto, kar pripomore k preveliki telesni teži. Le malo bolj natančen pogled v zakulisje te problematike nam pove, da je velik del predebelih ljudi pogojen tudi že gensko, se pravi, da imajo predispozicije biti debeli že ob rojstvu (in je samo vprašanje časa, kdaj oziroma do kolikšne mere se bodo ti potenciali uresničili; z nekoliko fatalizma bi lahko rekli, da so brez možnosti …). Izpeljava tega spoznanja se ponuja kar sama po sebi: če je tako, potem so se z isto problematiko srečevali že starši teh ljudi, stari starši, sorodniki, vsekakor predniki. Kar seveda pomeni, da je bila debelost bolezen modernega časa že včeraj; ne gre za kaj novega – le spoznanje oziroma priznanje je novo.

    Druga pomembna komponenta sindroma debelosti je okolje, a v tej točki še ne zorni kot stresa in pritiska, pod katerim živimo. Ustavimo se pri promociji, reklamah, ki smo jih deležni dan za dnem. Kaj vse nam je predstavljeno kot "zdravo", "naravno", "neproblematično"! Še po nekaj desetletjih priporočanja nezdrave fast-food hrane je znaten delež oglasnega prostora zakupljen s strani proizvajalcev in prodajalcev hitre, presladke hrane, jedi in živil, ki po vrsti vsebujejo sestavine, za katere že vrabci čivkajo, da niso koristna oziroma zdrava ali pa so celo škodljiva. Posebna podkomponenta tega istega problema so različne raziskave, ki jih dandanes financirajo prav proizvajalci in prodajalci te hrane, se pravi, da gre za medijsko prevaro težko predstavljivih razsežnosti.

    SRAM PRED OGLEDALOM

    Pri študiju problematike debelosti zelo hitro naletimo na dodatno dimenzijo, namreč da so motnje hranjenja eden od načinov izražanja duševne stiske v neugodnem družbenem okolju, v kakršnem živimo. Če pa samo pomislimo, kdo vse služi na podlagi vzdrževanja te problematike, denimo od tega živijo farmacevtske multinacionalke, dietna in lepotna industrija, šole hujšanja, lepotilni in fitnes saloni, prodajalci medicinskih in trenažnih pripomočkov in še marsikdo (vsi pa seveda obljubljajo, celo zagotavljajo, da bodo čudežno odpravili naše nezadovoljstvo), se motnje hranjenja naenkrat kažejo kot precej zaželena oblika izražanja duševne stiske*. Motnje hranjenja so tudi za medije precej atraktivna problematika, ki se žal prepogosto predstavlja v izkrivljeni podobi. V napačnem kontekstu predstavljanja problematike pa deluje tudi kot propaganda, namesto da bi delovala kot svarilo, kako tragična je pravzaprav sama narava motenj hranjenja. In še več kot to: medijsko dodobra podprti standardi zunanje podobe, prehranjevanja, oblačenja, obnašanja, … uspešno ohranjajo pretežni del predebele populacije na pozicijah, ki bi se jim ta tako močno želela odreči. Hujšanje in shujšanje sta postala in ostajata nekaj nedosegljivega, torej kronični in nerešljivi problem.

    Pri tem je najpogosteje izpostavljena slaba telesna samopodoba, pri čemer je oseba nezadovoljna s svojo telesno težo, videzom ali obliko telesa, torej s svojo zunanjo podobo, zato temu primerno na primer želi shujšati ali kakorkoli drugače spremeniti svoj videz. Ker pa nezadovoljstvo s telesno samopodobo izpostavljamo v preveliki meri, se odmikamo od razumevanja same problematiko motenj hranjenja. Nezadovoljstvo s telesno samopodobo, ki ga oseba doživlja in je vsekakor resnično, namreč za seboj skriva precej globlje osebne stiske.

    (*Kako lahko drugače dojemamo modno industrijo, ki se je pri iskanju čim primernejših modelov ustavila pri suhicah, od katerih bolj "vitke" manekenke lahko najdemo samo še na klinikah za anoreksične bolnike? Pred nekaj leti se je del modnega establišmenta odločil kreacije predstavljati z bolj "normalnimi" manekenkami, pa je vse skupaj precej hitro potihnilo. Preveč denarja se vrti v tej branži, da bi se lahko zgodilo kaj takega. Modeli so torej še naprej točno takšni, kakršni morajo biti – nedosegljivi. Ker le tako so nekaj posebnega, nekaj več, torej nekaj, za kar se je treba truditi – in temu primerno tudi več plačati. In vrtiljak gre naprej – milijoni se trudijo doseči ideal, ki je umetno zastavljen na nivoju, ki se mu ne da približati …)

    DIETE, DIETE, DIETE

    Človek pa se ne da. Že tisočletja je tako, k sreči, saj bi nas kje v zgodovini počasi zmanjkalo, a nam je trdoživost pomagala ne samo ohraniti se, ampak se tudi razviti in postati vodilna kreacija na planetu. Človek se je vedno izboril za nekaj več ali nekaj drugega, nekaj, kar je vredno, in če je vredna boljša samopodoba ali pa postava, potem je to cilj milijonov po svetu. In kjer je povpraševanje, tudi ponudbe ne manjka. Različnih metod, sistemov, tehnik, pripomočkov in pomagal za hujšanje je toliko, da jih verjetno nihče ne bi znal prešteti. Prvotno večina resnično izhaja iz notranje stiske in neumornega iskanja po eni strani ter iz pripravljenosti pomagati sočloveku v stiski po drugi strani, pa vendar današnja izbira, če le malo pobrskamo po ponudbi, na primer po svetovnem spletu, ponuja pomislek, da se marsikaj rodi tudi iz drugih, manj človekoljubnih vzgibov, na primer zaradi tekmovalnosti, izrivanja konkurence in promoviranja, da o zaslužkih, ki na tem področju niti slučajno niso majhni, ne govorimo posebej.

    Prve (in v pričujočem zapisu tudi edine) so nedvomno diete. Da je hrana, torej tisto, kar nam daje energijo in za pravilno delovanje našega organizma potrebne substance, veliko pomembnejša kot je "kaj bi danes jedli", so ugotovili že starodavni zdravniki. Svojim pacientom so predlagali in ponujali svoje znanje o pravilni prehrani ter ugotavljali, kako se organizem odziva, kasneje pa (sami ali njihovi učenci) izdelali kup navodil in priporočil, kaj početi v primeru te ali katere druge zdravstvene zagate. Iz tega so sčasoma nastale diete, od katerih vsaka ima učinek, saj koristno deluje na ta ali oni sklop organov ali tkiv, večinoma pa so (ne pozabimo: že zaradi tega, ker se je pacient zavoljo zdravstvene težave, ki ga je pripeljala k zdravniku, in njegove verodostojnosti nekako "vzel v roke"!) se odrazile tudi na telesni teži in splošnem telesnem počutju. V dvajsetem stoletju, ki je človeštvu med drugim postreglo z razširjeno možnostjo zboleti za rakom, srčnimi in sladkorno boleznijo (med številnimi drugimi; in nobena od teh bolezni ni tudi produkt prejšnjega stoletja; vemo, da so simptome raka našli že na mumijah …), so se diete sčasoma pretežno osredotočile na debelost.

    V iskanju tistega "čudežnega zdravila", ki bi se lahko izkazal za rešitelja te vedno večje civilizacijske nadloge, so raziskovalci in znanstveniki našli številne pristope, ki ugodno delujejo na zdravje, počutje, prebavo, presnovo, celično strukturo, obnovo tkiva ali energije in še in še. Rezultati raziskav so spodbudni in v veliki meri verodostojni, dokazani, in vendar se nobeden od teh pristopov ne izkaže za "tisto pravo". Tako poznamo diete z ogljikovimi hidrati, pa brez njih, pa z bananami, pa z jajci, pa ločevalno, pa brezmesno in podobno. Nekateri trdijo, da je veganski način prehrane edini "naravni", podobno zagotavljajo presnojedci. Priljubljeni so različne vrste posti (ob neki priložnosti smo na svetovnem spletu zbrali več kot ducat različnih) in vsak od teh pristopov ima svoje zagovornike, podpornike, promotorje.

    Prva težava se pojavi v trenutku, ko se katere od teh diet lotimo, po možnosti take, s pomočjo katere je nekdo od znancev uspešno izgubil kilograme. Hitro opazimo, da pri nas ta zadeva ne deluje ali pa ima le kratkotrajen učinek. Druga težava nastopi v fazi, ko nam je uspelo znebiti se kar nekaj kilogramov, pa pride neki slab trenutek ali hčerin rojstni dan in po znanem sistemu jo-jo dobimo v kratkem nazaj vse kilograme in še približno tri zraven. O razočaranju ob (vnovičnem) neuspehu ni potrebno govoriti. Obstajajo ljudje, ki so poskušali več kot desetkrat in venomer znova doživeli isto – vse se je vrnilo nazaj.

    Še več, marsikateri izmed teh pristopov že vnaprej opozarja, da gre za "dieto, ki se je moramo navaditi za stalno", se pravi, da naj postanemo sužnji samonadzora, tehtanja obrokov, odmerjanja minut gnanja na sobnem kolesu in podobno. A tudi to še ni vse – nekateri znani sistemi hujšanja vključujejo ne samo stroge jedilnike, ki se jih moramo držati, temveč ponujajo "ustrezno" hrano, pripravljeno seveda v sodelovanju z avtorji ali lastniki te metode, kar čisto nehote vsaj malo diši po dobro organizirani trgovini.

    VSE JE KLJUB VSEMU V GLAVI

    Ni čudno, da so se med raziskovalci te problematike našli ljudje, ki so zavzeli drugačen pristop. Zanje slabšalna ocena problema odvečnih kilogramov, ki trdi, da je zadeva čisto enostavna, češ "manj jej in več telovadi", ne pride v poštev. Trdijo, da je "vse v glavi", se pravi, da je nujno popolnoma spremeniti pristop.
    Ameriška strokovnjakinja za prehrano in fizično vadbo Janet Thomson,sicer tudi avtorica knjige "Think More, Eat Less", namreč pravi, da je med telesom in mislimi velika povezava, saj prav z mislimi uravnavamo svoje obnašanje. Prepričana je, da je vzrok za debelost prav v razmišljanju, kriva naj bi bila zmedena sporočila, ki jih pošiljajo možgani in zaradi katerih "sabotiramo" željo po tem, da bi postali vitki. Če nam je kdo kdaj rekel, da smo močnejše postave, okrogli ali da so diete izguba časa, se nam ta sporočila lahko zasidrajo globoko v možgane, s čimer hrano nezavedno povezujemo s čustvi.

    Američan Jon Gabriel je ta sistem še izpopolnil. Ker je bil v času spopadanja s svojimi kilogrami (z impozantnimi 187 kilogrami) ekonomist in ne prehrambni strokovnjak, ni nadgrajeval nobene znane diete ali tehnike, ampak se je – potem ko je neuspešno obiskal vse znane strokovnjake za hujšanje in zmetal v svoj boj kupe denarja – zadeve lotil drugače, po svoje. Dve leti ni počel drugega kot študiral biokemijo, nutricionizem, nevrobiologijo, psihologijo, meditacijo, hipnozo, nevrolingvistično programiranje, tai-či, či gong, lotil se je celo kvantne fizike, izbrskal stotine znanstvenih poročil, povezanih s to tematiko, in na koncu izdal knjigo (leta 2008) z enostavnim naslovom "Gabrielova metoda". Knjiga je v kratkem postala prodajna uspešnica po vsem svetu in biblija za vse, ki se že leta borijo z odvečnimi kilogrami. Hitro je bila prevedena v vse večje svetovne jezike, od letos pa jo lahko na knjižnih policah najdemo tudi v slovenščini. Gabriel gostuje v številnih najpopularnejših oddajah po svetu, na spletu pa najdemo ogromno pričevanj ljudi, ki se jim je z njegovo metodo končno uspelo rešiti težkega bremena in si spremeniti življenje.

    O tem, kako natančno ve, skozi kakšne agonije in razočaranje gredo debeli ljudje, saj je še pred nekaj leti tehtal več kot 180 kilogramov, Gabriel pripoveduje takole: "Preskusil sem dobesedno vsako dieto pod soncem, da bi se znebil kilogramov, zapravil sem pravo bogastvo za razne holistične terapije in najrazličnejše alternativno zdravljenje, tedne preživel pri svetovno znanem nutricionistu dr. Robertu Atkinsu v New Yorku, a rezultati so bili vedno le kratkotrajni. Vseh napotkov sem se natančno držal, v začetku je vse delovalo zelo hitro, ponavadi sem hitro izgubljal kilograme, potem pa se je ustavilo. Bil sem razočaran in izgubljal sem moč, da bi se še naprej bojeval proti skušnjavam, v katere me je spravljala hrana. V nekaj tednih sem ponavadi dobil nazaj vse kilograme, ki sem jih prej s trudom izgubljal nekaj mesecev. Včasih sem bil kar naprej lačen, ne glede na to, koliko sem pojedel. Moje življenje je bilo pogosto nočna mora. Debelejši ko sem postajal, bolj sem bil lačen in moje življenje se je vrtelo v začaranem krogu." Kako znana zgodba za tisoče ljudi po svetu! A pri Gabrielu se je vse zasukalo, in to prav 11. septembra 2001.

    Na ta dan bi moral leteti v San Francisco, predvidoma z nesrečnim letalom 93, a je sodelavec kupil karto za drug polet in mu s tem rešil življenje. Ko je zaradi posledic katastrofe propadlo še Gabrielovo uspešno podjetje, je bilo to zanj znamenje, da je treba vse spremeniti. Odselil se je v Avstralijo in se usmeril v novo področje, boj s kilogrami. "Odkril sem nekaj neverjetnega, in sicer da ima naše telo nekakšno stikalo za maščobo. To je del našega genetskega programa, ki smo ga podedovali od prednikov. Ko je to stikalo prižgano, skorajda ni možnosti, da bi se znebili kilogramov in to stanje obdržali, vsaj ne dolgotrajno. Toda če to stikalo lahko izklopimo, želi telo biti suho in izguba teže postane avtomatska. Preprosto imamo manj skušnjav po hrani, metabolizem postane hitrejši in telo zelo učinkovito porablja maščobo," pravi.

    103 kilogrami razlike

    Od tu naprej je šlo samodejno. Najprej z njegovimi lastnimi kilogrami, saj so se od nekega trenutka dalje (vendar ne od samega začetka!) začeli skoraj dobesedno topiti z njega! V dveh letih in pol je prišel do osupljivih 83 kilogramov, ne da bi moral zato rigorozno spremeniti svojo prehrano ali prebiti v telovadnici več, kot je prebil v svojih "težjih" časih. Še več, njegovo telo se je spremenilo tako, da za kilogrami ni ostajala odvečna koža in ni bil prisiljen oditi na korekcijske operacije! Ni treba omenjati posebej, da se mu ni zgodil strašljivi jo-jo efekt in da danes živi svoje telo, kot da nikoli ni bil debel. O tem obdobju pripoveduje naslednje: "Diete se vse začnejo na enak način. Najprej shujšate zelo hitro, vendar se nato vaše hujšanje upočasni. Na koncu popolnoma prenehate izgubljati težo in kilogrami se vam kmalu za tem, v zelo kratkem času tudi povrnejo.

    Sam odvečne teže nisem izgubljal hitro niti v prvem obdobju, izgubljal sem jo počasi. V prvih šestih mesecih sem shujšal približno 11 kilogramov. To je okvirno pol kilograma na teden. Za nekoga, ki je tehtal več kot 180 kilogramov, to ni rekord.

    Toda namesto da bi se po tem hujšanje upočasnilo, sem začel težo izgubljati hitreje. Naslednjih 68 kilogramov sem izgubil s hitrostjo 1 kilogram na teden in nato še dodatnih 10 kilogramov s hitrostjo 1,5 kilograma na teden.

    Zadnjih 10 kilogramov – teža, za katero večina ljudi meni, da jo je najtežje izgubiti – pa s hitrostjo 2,5 kilograma na teden. Hitrost je bila petkrat večja kot pri prvih 10 kilogramih! Ne samo, da je bilo izgubljanje zadnjih 10 kilogramov možno, ampak so pravzaprav kar sami izpuhteli iz mene. Moje telo enostavno ni več prenašalo, da bi na sebi imelo dodatno unčo maščobe. Odvrglo je vsak drobec zadnjih odvečnih kilogramov. Spet sem lahko občudoval svoje trebušne mišice, kar je bilo nekaj, o čemer sem lahko prej samo sanjal in česar nisem mogel početi že od otroštva.

    Kar je še bolj presenetljivo, kazal nisem nobenih znakov, da bi bil kdaj v življenju bolestno predebel. Moja koža je postala zategnjena in čvrsta. To dejstvo še vedno preseneča v isti meri tako zdravnike kot laike."

    Istočasno je Gabriel razvijal in izpopolnjeval tudi svojo metodo. Ugotovil je, da pozna telo program, ki ga je poimenoval FAT (Famine and Temperature, slov. Lakota in temperatura, pri čemer "fat" v angleščini pomeni "debel" ali "tolšča"). Večino svojih študijskih ugotovitev je povezal v razumljivo in logično celoto ter jo v knjigi objavil v obliki dodatka – za vse tiste, ki jim ni dovolj zgolj lepa in prepričljiva zgodba, ampak želijo v skladu s svojim znanjem vedeti kaj več tudi o tem, zakaj to deluje in kako.

    Poleg tega je ugotovil, kako se je mogoče s pomočjo preproste tehnike spraviti v posebno stanje, v katerem je naš um bolj dovzeten, ter sistem dopolnil z vizualizacijsko tehniko, pri kateri si predstavljamo svojo sliko, ki je še ni, ter jo skozi čas izgrajujemo v dosegljivo in realno podobo, dokler ta ne postane resničnost.

    Posebnost Gabrielove metode je ta, da ne predvideva nikakršnih "nujnih" jedilnikov ali načinov prehranjevanja, še več, Gabriel trdi, da potem, ko nam uspe zmagati v tej temeljiti preobrazbi, lahko jemo čisto običajne stvari, pri čemer nam telo počasi samo pove, kaj je tisto, kar potrebuje. Druga značilnost pa je ta, da za to metodo ne potrebujemo zunanje podpore, ampak se svojega največjega problema lahko lotimo sami – enako kot tudi vsakršno zavezo sprejmemo sami. Ponovno je treba omeniti le še to, da Gabrielova metoda ni "koren-lečen" in da rezultati niso hipni, tako kot pri marsikateri shujševalni tehniki, ki je zaradi prepričljivosti in marketinškega efekta zasnovana prav na hitrih rezultatih, ampak je najprej treba opraviti pomembno delo "v glavi". Od tedaj gre lažje.

    Stotine ljudi po celem svetu potrjuje in priča, da se s pomočjo Gabrielove metode niso le znebili odvečne telesne teže, ampak da so pomembne spremembe dosegli tudi na drugih področjih življenja. Nekaj tovrstnih uspešnih zgodb je nastalo tudi že na naših tleh in ena od njih se je znašla celo na zadnji platnici knjige, pred kratkim izdane v Sloveniji.

    Več o knjigi, cedeju za vizualizacijo in problematiki s telesno težo lahko poiščete na spletni strani www.gabrielova-metoda.si , najdete pa nas tudi na facebooku: gabrielova metoda hujšanja ali po elektronski pošti knjiga@gabrielova-metoda.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.gabrielova-metoda.si
  • knjiga@gabrielova-metod...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran



  • Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,39 seconds