GABIRJEVA APOKALIPSA (» Umm al Kitab-a«)

Kot vemo se je večina držav v bližini Sredozemlja spreobrnila v islam. Toda pred islamom je obstajal močan Kristusov impulz. To impulz je močno deloval nekje od prvega do sedmega stoletja. Reakcije na ta impulz so bili navdihnjeni spisi. Eden od njih je to prav zagotovo Apokalipsa po Gabirju. To je nedvomno gnostični spis.

V dneh ko so bili položeni temelji za ustanovitev krščanske in islamske cerkve, vsekakor ni bilo niti pod razno prostora za gnostike. Bili so zavrnjeni in končno tudi uničeni. Vendar so navkljub nasilnemu odporu priti razglaševalcem nauka o odrešitvi navdahnjene misli in vpogledi takratnih gnostikov našla plodna tla v mnogih manjših skupinah . Rokopisi iz tega časa pričajo o cvetočem obdobju. In to obdobje je za duhovne iskalce in učence več kot zanimivo.

Izmaeliti, drizi in sirijski alaviti ali nusarirci se le nekatere od teh skupin. Ko so se izmaeliti s svojim ezoteričnim naukom ločili od uradnih šiitov , so bili javno osramočeni kot Ghulat, to so tisti , ki pretiravajo in zato so jih preganjali. Vendar so celo danes, po tolikih stoletjih, nekatere verske skupnosti še aktivne. Tako ima na primer alavitski živelj sveti spis gnostičnega izvora. Danes v 21. stoletju, ko si stojita islam in krščanstvo drug drugemu nasproti , se nam to lahko zazdi čudno.

Preden sta ti dve verstvi postali urejeni ustanovi, je bilo opaziti bolj strpno zadržanje. Red, ki ga je vpeljala krščanska cerkev med svojimi koncili, prav tako kot zakoni, ki jih je utemeljil islam v Koranu, so povlekli zelo ostro mejo med razodeto gnozo in teološko določeno zakonitostjo. Na začetku je obstajala na arabski strani velika strpnost , ki je bila odgovorna za bogato arabsko kulturo srednjega veka. Vendar je kljub temu razvoju prišlo do jasne islamske indoktrinacije , kar je potrjeno v besedilo tako imenovane »Islamske gnoze«.

Večina ezoteričnih spisov še ni bilo in še objavljeno. Bolj po nekem naključju je prišlo na svetlo dneva kakšno obvestilo , nekaj rokopisov in pisem, ki so bili dostopni za zunanje opazovalce. Gabirjeva apokalipsa spada k tem delom.

Gabir je svoje sporočilo dobil od Bakvirja, » Tistega, ki razkriva znanje«. Gabir simbolizira padlo človeštno. Je Adam , ki prejema na novo Bakvirjev glas, duha. Tako postane očitno , da Bakvir ni zgodovinska oseba , ampak najnotrajneši Bog.

Dvogovor, ki poteka med Bakvirjem in Gabirjem, se dogaja v mnogih starih spisih , ki so staroindijsko besedilo Bhagavad gita , ( Gospodova pesem) kjer se pogovarja Krišna z Arjuno, in v hermetičnih delih starega Egipta, kjer se Pojmander obrača na Hermesa.

Svetlobno ogrinjalo , ki obdaja Bakvirja ima pet vidikov. To nas spominja na lastnosti, ki ovijajo popolno človeško dušo. V takih okoliščinah lahko prejme Gabir Bakvirjev glas. S pomočjo tega se znajde na čvrstih tleh in lahko stopi do združitve duha in duše. Gabirjeva apokalipsa začne s stvarjenjem , potem sledi padec in pot odrešitve.

USTVARITEV.
Božje počiva petkratno počelo v sebi v Belem morju, ki je ograjeno znotraj bele kupole. Ta bela kupola ograjuje celotno stvarstvo, » najzunanjenjši diwan » ( najvišjo dimenzijo), sedem nebes in zemeljske sfere. Opis bele kupole nad Belim morjem spominja na biblijske besede » in duh Božji je vel nad vodami« ( Gen.1;2 )

Nevidni, nepoznavni, nedoumljivi Bog deluje v in iz božanske snovi ali matrice čiste energije . V Janezovih apokrifih je rečeno, da se Oče, ki je ustvarjajoči in razmišljajoči vidik, odraža v »Materi«, ki je voda – energija. Pet Očetovih značilnosti počiva na tej združitvi.

1. energija, ljubezen, Mati,
2. uvid,
3. neminljivost ,
4. večno življenje,
5. resnica.

Iz bele kupole in Belega morja , to je, iz počela Očeta – in – Matere , izvira najvišja dimenzija – počelo Sinu. Vzvišeni kralj najzunajneši diwana je oznanil svojo božansko besedo in tako ustvaril sedem diwanov oziroma sfer, ki ustrezajo sedmim kozmičnim ali nebesnim ravnem s svojimi stvaritvami in voditelji. Vsaka raven je bila v sebi popolna. Ta opis o tem, kako se je porodilo stvarstvo s pomočjo besede vzvišenega kralja, se uskladi z Biblijo. V Janezu, 1:1 – 3, ta trdi:« V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila na začetku pri Bogu. Vse je po Njej in brez Nje ni nastalo nič, kar je nastalega.«

Najmočnejši voditelj, v kozmičnih kraljestvih je Azazil, ki ga gnostiki imenujejo Jaldabaoth, Perzijci ga kličejo Ahriman, to je Iblis v Koranu in Satan v Bibliji. Vzvišeni kralj mu je dal svetlobo in s tem se je okrepil, da je izgovoril besedo, ki se je izkazala za vzklik. S pomočjo tega vzklika so bili ustvarjeni svet in njegovi stvori. Po tem stvaritvenem dejanju je Azazil neumno postavil zahtevo po božanskosti . Videl se je kot stvarnika in nič več kot nekaj ustvarjenega.

Druge nebeške množice, skupaj s Salmamonom , popolni Adam je bil med njimi prvi, so priznavale, da njihova popolnost izhaja iz Božanstva in so tako hvalile svojega stvarnika. Ker je bil Azazil prepričan , da je on sam stvarnik, ni hvalil Božanskega. Zavrnil je tudi Salmana popolnega človeka , ki je izpolnil dela svojega stvarnika. Zaradi te domišljavosti ni mogel več ostati v najzunajnešemu diwanu in se je tako spustil z enega diwana na drugega , dokler ni na kraju pristal na koncu nekega eona.
Sedem diwanov ustreza tem barvam:

rubinasto rdeča,
barva ognja,
smaragdno zelena,
vijoličasta,
barva sonca,
barva meseca
in modra.

Diwani se skladajo tudi sedmimi vidiki božanskega življenja, kot so: Božje bitje, kraljevsko dostojanstvo , krasota, vsemogočnost, božanstvo, razsvetljenje in duh.
Na koncu njegovega potovanja skozi sedem kozmičnih sfer mu je bilo odvzeto svetlobno ogrinjalo in zgostil se je v snov, v vidni svet. Na to Azazilovo zgostitev v snov nas spominja » Pesem biserov«, ki je star rokopis , ki ga pripisujejo nekemu gnostično navdahnjenjemu piscu.

PADEC ČLOVEŠTVA IN MOŽNOST VRNITVE.

Tako imenovani neubogljivci , ki so bili soglasni z Azazilom , so se ob tem čudili. To so bili tisti, ki se niso mogli, ali se niso hoteli, odločiti o tem, ali morajo biti za ali proti Vzvišenemu kralju. To skupino predstavlja današnje človeštvo , ki se je odvrnilo od besede. Posledica nadaljnjega Azazilovega zapeljevanja je bila, da je bil del človeštva izgnan iz raja in oblečen v glineno oblačilo. Ti ljudje so padli pravzaprav dvakrat. V svojem obupu so se obrnili k počelu Sina in vprašali: » Kaj moramo storiti, da postanemo v tej obliki spet čisti?«

Vzvišeni kralj je odgovoril:« Če nočete biti predaleč od mene, morate izpolniti štiri pogoje:
1. Pričevati o Bogu brez dvoma ali negotovosti,
2. priznati Božje sle in se me naučiti po njih prepoznati,
3. gojiti bratsko ljubezen,
4. obrniti hrbet užitkom in dobičkom tega sveta.«

Najvažnejši del Gabirjeve apokalipse se konča s tem navodilom.

KAKO JE UMM AL KITAB POSTAL ZNAN ZAHODU.

Med leti 1900 in 1918 je v Bakhari in ob vznožju gor v Pamirju prišlo nekaj primerkov knjige, ki je bila napisana v staroperzijskem jeziku, v last ruskih uradnikov in znanstvenikov. Arabski naslov je bil: Umm al Kitab, kar pomeni » Mati vseh knjig« ali » Prvotni rokopis«.

To knjigo so zelo visoko cenili izmaeliti, ki so živeli na tistem področju. Prvi izvod je prinesel v St. Petersburg neki ruski uradnik leta 1910. Drugo kopijo, ki je izvirala iz doline Wahan med pamirskimi gorami in Hindukušem ( danes je to najsevernejša točka Afganistana), je dal drugemu uradniku . Leta 1914 je etnolog in jezikoslovec I. Zarubin našel tretjo kopijo v Sughgnanu, ki pripada sedaj Tadžikistanu. Ta izvira iz leta 1879 in je med vsemi tremi najstarejša. Četrta kopija se je pojavila leta 1918 v St. Petersburgu . W. Ivanov je našel še več rokopisov indijskih izmaelitov , to je, dva v Bombaju leta 1931 , drugo kopijo pozneje v severnem delu Pakistana in eno v Gilgitu v gorah Karakoruma v najsevrnejši delti Inda. Leta 1932 je objavil Ivanov svoje » Notes surl Umm Kitah ( Beležke o dUmm al Kitabu izmaelitov centralne Azije) in leta 1936 celotno perzijsko besedilo v časopisu » Islam«.

V Umm al Kirab-u so človeške duše naslikane kakor padle iskre svetlobe. Prvotno jih je bilo 124.000. Njihov izgon v svet » glinenih oblek« je bila kazen za njihovo pozabljivost. V vsaki izmed sedmih sfer so pozabile , kaj so videle in doživele. Ob vsakem klicu Vzvišenega kralja so podvomile , če je zares njihov stvarnik. Na kraju so se odločile , da gredo po svoji lastni poti. V Janezovem apokrifu je omenjeno, da so bile duše, ki so spoznale svoj cilj, a se ob tem niso takoj spokorile, vržene v najnižji eon. V Umm al Kitab-u se morajo celo nekatere od teh duš spustiti na zemljo, zato da bi spremenile svoje dušno stanje, dokler ni doseženo tako stanje, ki omogoča odrešitev.

Konec.

Miran Zupančič