Vemo, da gospodarski sistem temelji na mehanizmih naložb, proizvodnje, prodaje, dela, a vse to gre le do neke mere in vse dokler ne naleti na svojo mejo. Na neki točki se rast nujno upočasni, se ustavi ali celo upada. Povprečna družina ne more nenehno kupovati novih in novih stvari ter jih menjavati v nedogled; prej ali slej se zasičimo z vsem.

V potrošniški družbi na vsakem koraku poskušajo s subliminalnimi nagovori vzbujati vedno nove potrebe in želje, da še in še kupujemo, da še in še trošimo, da še in še hrepenimo po nečem novem… in zdelo se je kot da s tem ni nič narobe, da s potrošnjo spodbujamo rast in blaginjo ljudi ter države. In kar ponujali so nam posojila praktično že za vse, le da pridno ter marljivo brezskrbno trošimo in kupujemo še naprej.

Ta preprosta logika se je hotela uresničiti s tem, da so nam na trgu ponujali vedno nove in mamljive stvari ter nam tako ustvarjali privide potreb, ki jih moramo nenehno zadovoljevati; drugače se počutimo izpraznjene, neizpolnjene in smo nezadovoljeni. Z maksimo skrbi zase in za svoje zdravje pa nam zbujajo še slabo vest glede svoje neodgovornosti pri tem početju. Seveda gre vse skupaj le za uporabo in trošenje novih produktov, ki naj bi boljšo kvaliteto življenja. Iz nas so naredili odvisnike potrošnje, ki smo se prostovoljno in celo z užitkom nevede pustili zasužnjiti logiki kapitalizma.

Kot bi bilo samo to potrošništvo nekakšno svojevrstno dobrodelništvo v skupno dobro in nam v zabavo, čeprav ge dejansko za bogatenje bogatih s strani »delavskega razreda« in na njihov račun ter njim v škodo. Pa se je zalomilo hudo in močno; a bilo je pričakovano, napovedano in neizogibno, da do tega prej ali slej pride. A zavedati se je potrebno, da smo šele na začetku razkroja, gangrene finančnega sistema. Kot se ne bi hotelo videti, da se s starimi recepti neoliberalne ekonomije, ki so se že nič kolikokrat izkazali za pogubne, preprosto ne da nadaljevati, razen, če ni pravi namen vsega skupaj le ta, da se nas državljanke in državljane dobesedno naredi povsem nemočne, odvisne in da se nas spravi na kolena. Vprašati se gre, če se vse to že ni zgodilo in je že za vse prepozno, da bi lahko obrnili smer. Se da sploh še kaj narediti, kaj ukrepati?

Reitinške agencije »informirajo« vlagatelje (špekulante) o stopnji zanesljivosti naložb. Ocenjujejo ali bolje »ustvarjajo oceno« s katero zgolj večajo zadolženost držav s tem, ko s svojimi neobjektivnimi in netransparentnimi »presojami« dražijo ceno izposoje denarja. Vse tri največje agencije Standard & Poor’s, Moody’s in  Fitch so privatne; že samo to dejstvo govori samo zase. Ko agencije znižajo oceno in s tem povišajo obresti dolga države. Ja pravzaprav tako preprosto je vse to. A hkrati tako zelo nevarno, daljnosežno in usodno za ljudi, ki naenkrat postanejo, ne da bi prav vedeli ali razumeli zakaj in čemu, dolžniki in hkrati tudi plačniki teh virtualnih finančnih igric. Brez žrtev ne gre. Ne gre brez potu in krvi nam stalno ponavljajo zadnje mesece. Tako pogosto, tako intenzivno, da smo že skoraj vsi prepričani, da je to res edina možna in mogoča pot iz krize.

Leta 1984 je na generalni skupščini OZN prevzel besedo Thomas Santkara, takratni predsednik Burkine Fasso. »Dolg je nemogoče vrniti. Tisti, ki so nas pripeljali v to zadolževanje so igrali kot v casinoju; dokler so služili ni bilo nobene razprave, ko so v tej igri pričeli izgubljati, zahtevajo izterjavo in poplačilo dolga.« Santkara je bil takrat na mestu predsednika šele dva mesca, tri leta zatem so nanj izvedli atentat.

Citat, ki se je v zadnjem času večkrat uporablja, saj je takrat Santkara govoril o mednarodnem dolgu, ki je dušil afriške države. Dolg s katerim so upravljale t.i. zahodne ekonomske velesile. Res zanimivo, da so se danes prav te ekonomske velesile same znašle v podobnem položaju, z razliko, da sedaj z njihovim dolgom upravljajo anonimne entitete »finančnega trga«. Realna ekonomija stopila povsem na stranski tir, ne igra nobene prave vloge več, postala je marginalna glede na celotno vrednost globalnih transakcij. Čeprav se prav od realne ekonomije pričakuje in celo zahteva, da postane ponovno vlečni konj in tako vzpostavi ravnotežje ekonomije držav. To je v obstoječem sistemu z nespremenjenimi mehanizmi in instrumenti seveda, misija nemogoče.

Finančniki predpisujejo recepte in nadnacionalne institucije, kot je ECB, izvajajo direktive in ukaze. A rezultatov kar ni in ni. ECB radodarno posoja denar privatnim bankam za minimalne obrestne mere in s tem se še bolj povečuje špekulacije. Tako se začaran krog samo pospešeno vrti kot na vlaku smrti, države pa si od teh privatnih bank morajo sposojati denar po bistveno višji obrestni meri in si tako samo še večajo svoj dolg.

Ali ne bi morala ECB služiti državljankam in državljanom EU? Dejansko pa koristi zgolj privatnim bankirjem, ki si na račun težav in krize držav članic EU mastno polnijo žepe. Terapija, ki nam jo ponujajo politiki EU in mednarodni finančniki ni prav nič originalna in služi le temu, da se klinično mrtvemu pacientu podaljšuje življenje, čeprav je jasno, da je že mrtev. Z istimi mehanizmi, ki so proizvedli krizo, se ta kriza dejansko rešuje. To je seveda absurd brez primere, a kot bi vsi še vedno verjeli, da bo delovalo. Tako kot bi zajedavca v našem telesu hranili, da nas čimbolj razjeda.

Elena Pečarič