Filozof Marsilio Ficino (1433 - 1499). Bil je primer vsestranskega renesančnega človeka, saj je bil pisatelj, prevajalec, glasbenik, zdravnik, pomemben filozof. Vpliv na sodobnike je velik. Dopisoval si je s pomembnimi ljudmi iz cele Evrope. Zaradi svojega prevoda Platonovih del pa je imel pomembno vlogo pri ponovnem odkritju grških filozofov.

Njegovi spisi zaradi svoje globine in čiste vsebine insipirirajo tudi modernega človeka. Najbolj znana so njegova pisma. Za prokaz duha, ki veje iz njegovih besed, navajamo pismo, ki ga je svojemu varovancu Ficinu poslal knez mestne državice Firenc, Cosimo de Medici. Pismo se glasi: Hrepenenje po blaženosti je še vedno zelo sodobna vsebina razprav.

"Cosimo de Medici pošilja platoniku Marsiliu Ficinu svoj pozdrav.
Včeraj sem bil na svojem posestvu pri Carregi, ne zaradi podeželja, ampak zato, da bi poskrbel za svojega duha. Pridi čimprej k nam, Marsilio. S seboj prinesi knjigo našega Platona "o najvišjem dobru". Verjamem, da si jo prevedel iz grščine v latinščino, kot si obljubil. Goreče si želim spoznati, katera je najlažja pot, ki pelje do blaženosti. Bodi pozdravljen ih ne pridi brez skrivnostne lire."

Iz Ficinovih pisem je razvidno, da ni bil le priljubljen filozof, ampak tudi prizadeven in sposoben zdravnik. To kaže tudi njegov odgovor, v katerem je izrazil svoje mnenje o "nastanku sreče". To pismo govori o Poti do blaženstva.

"Marsilio Ficino pošilja velikemu Cosimu svoj pozdrav. Od srca bi rad čimprej prišel k tebi. Kajti, kaj je lepše, kot muditi se v Carregu, deželi Šaritov s Cosimom, duhovnem očetom. Za sedaj pa poslušaj o tem, katera pot do blaženosti velja pri platonikih za najlažjo. Pri naših dejanjih nas modrost vodi po najboljših močeh do cilja naših želja, brez zablod in brez prevar; kajti sicer ne bi bla zares modrost. To, da dosežemo cilj , je posledica modrosti , zato modrost nujno zmore vse, ka je potrebno, da pridemo do blaženosti. Sami po sebi niso zemeljska posest in pripomočki niti dobri niti slabi. Za modre so koristni ali nekoristni ; koristni za tistega , ki jih pravilno uporabi in za neumnega nekoristni. Torej je od vseh stvari, ki nam pripadajo, le modrost pozitivna lastnost in neumnost zlo. Vsi hočemo biti srečni, blaženosti pa ne moremo doseči brez pravilne porabe stvari, ki jo da vedenje, zato si mora vsakdo z vso močjo filizofije in tudi s posebno pobožno vnemo prizadevati, da postane, kot se da, moder. Tako je namreč naša duša Bogu, ki je ena sama modrost, najbolj podobna in v tej podobnosti je po Platonovem mnenju, najvišja stopnja blaženosti."

Ficino se je rodil leta 1433. Njegov oče je bil zdravnik kneza Cosima de Medici. Njegova mati je imela igralske sposbnosti . Ficino je zelo spoštoval svoje starše in jih pozneje tudi finačno podpiral. Mlademu Ficinu ni manjkalo dobri učiteljev. Ko je bil star 23 let, je bilo objavljeno njegovo prvo delo: Platonovi nauki.

Da b lahko študiral grščino in prevajal izvirna dela velikih Grkov, ga je Cosimo de Medici silil , da je študiral grščino. Tako je leta 1462 izdal svoj prvi prevod iz stare grščine:Orfejeve himne in Zaratustrove Gathe. Leto pozneje je sledilo daleč najpomebnejše delo: celoten prevod hermetičnih spisov, ki je bilo velikokrat ponatisnjeno.

Ficino je bil zelo občutljive narave. Stalno je trpel zaradi bolezni in napadov melanholije. Njegov zvesti prijatelj Giovanni Cavalcanti mu je nekoč, ko je bil v takem stanju, svetoval, naj piše o ljubezni. Tako je nastal komentar k Platonovem simpoziju z naslovom Ljubezen. V tem delu je prikazal, kako je stvarstvo nastalo, obstajalo in se končno zaradi stalnega toka ljubezni spet vrnilo k svojemu izviru.

Leta 1469 je Ficino končal povzetek Platonovih dialogov. Naslednje leto je začel prevajati delo Thelogoia Platonica, ki obravnava nesmrtnost duše. Med 18 deli, je to delo najpomebnejše. Da bi dokazal nesmrtnost duše, je opisal stebre zahodne kulture: judovsko-krščansko religijo in grško filozofijo. Pozneje je izdal tudi precej del drugih grških filozofov. Svojega zadnjega spisa, komentar k Pavlovem pismu Rimljanom, pa ni končal.

Samodisciplina je bila za Ficina nujno potreben predpogoj, da bi dosegli duhovni cilj. Bil je vegetarijanec, prav tako kot Pitagora. Vsak dan je vstajal zgodaj in živel vzdržno in odmaknjeno. S takim načinom življenja je dosegel , da se je njegov duh osvobodil mrtvih dogem. Kršansko pot je obravnaval kot najboljšo; ugotovil pa je, da je tudi veliko drugih poti, ki prav tako pripeljejo do istega cilja.

V delu Krščanska religija je napisal: "Božja previdnost ne dopušča, da bi bilo na svetu kakšno obdobje brez vere, tudi če obredi prilagojeni drugačnim časom. Verjetno je različnost celo namen. Bogu je očitno prijetno, da ga častijo na različne načine, tudi na neprimeren način. Bolje na tak način, kot nič."

Ficino ni bil prvi, ki je menil, da imata grška filozofija in judovska religija isti izvor. Zaratustro, Mojzesa in Hermesa Trismegistusa. Bolj kot ostali pa je poudarjal, da imata oba razvoja v evropski tradiciji, enako vrednost in enak ugled. Svoje tovariše je prepričal, dan se resnična filozofija ne razlikuje od resnične religije in pristna religija od resnične filozofije. Zgovoren dokaz za njegov vpliv je mozaik v katedrali v Sieni. Prikazuje Mojzesa in Hermesa Trismegistusa.

Leta 1439 je Cosimo de Medici sklenil, da bi ustanovil v Firencah Platonovo akademijo, ki jo bo vodil Ficino. Nekatere Cosomove vile v Carregiu so bile primerne za prenočišče za študijski center. Akademija leži na južnem griču Montevechio s pogledom na vilo Medici. Sedaj je preurejena v muzej.

Akademija je bila zelo živahna in duhovno usmerjena, Ficino je namreč znal navduševati. O snovnih in minljivih stvareh je malo govoril in pisal, izžereval je mir in moč. Kot filozof , študent, zdravnik, glasbenik in duhovnik je bil vzor renesančnega človeka.

Kot duhovnik in menih pa je bil božanski človek. Ko je pridigal v katedrali v Firencah, so ljudje prihajali, da bi ga slišali. Ni se bal pisati verskim voditeljem ali celo papežu, ko je cerkvi grozilo, da bo korupcija postala nekaj vsakdanjega.

Po njegovem mnenju je osnova za človekovo dostojanstvo:nesmrtnost in božanskost duše. V tem pojmovanju ni bil osamljen. Številni umetniki in pisatelji so poskušali Platonove ideje izraziti na nov način. Njihov vpliv se je čutil na vseh ravneh družbenega življenja. Nova pogledi pa so pogosto propadli zaradi splošnih razmer.

V nekem pismu pojasnuje, kaj razume pod božjo resnico. Božja resnica je svetlobni sij, lepota in ljubezen.

"Gre predvsem za prizadevanje božanskega Platona: Svoje raprave "Permeniddes" in "Epinomis" je napisal, da bi dokazal počelo stvari, ki ga je imenoval stvar na sebi.. Učil je tudi, naj bi bila resnica vseh stvari vseh razumnih duš in vseh miselnih oblik izlitje svetlobe Enega, to je Boga, ki hkrati odpira vse razumne duše in jih spoji z miselnimi oblikami.

Le s to resnico, ki je enaka kot svetlobni žarek Enega, to je Bog, se mora ukvarjati, kdor se hoče opredeliti za platonično filozofijo. Ta svetlobni žarek prežema angele, duše, nebeške sfere in telesa sicer. Kot je tudi v knjigi pojasnjeno o ljubezni, sveti ta svetlobni sij v posamezniku v skladu z njegovo posebno naravo in se imenuje privlačnost in lepota.

Kjer je sveti najpopolnejše, posebno vabi slepe, mika opazovalce, pritegne tistega, ki se mu približa;ga drži ujetega in ga sili, da take kakovosti svetlobni sij v posebni množici tako rekoč časti kot božje bitje in ne stremi po ničemer drugem, kot po tem, da pokloni temu svetlobnemu žarku svojo prejšno naravo.

To izhaja iz naslednjega: včasih človeku zadošča pogled in dotik ljubljnega človeka in pogosto vpije:" Ta človek ima nekaj, kar me žge, da celo ne vem več, kaj želim." V takem primeru pretrpi duša zelo verjetno pekočo bolečino božjega sija, ki odseva v lepem človeku kot ogledalo in jo skrivnostno dvigne, tako rekoč, kot na trniku potegnemo navzgor, da bi tako postala Bog.

Za nerazumnega in bednega lahko smatramo vsakogar, ki se pogrezno v blato in naredi iz človeka žival, čeprav ga Bog vabi k vzvišenemu in bi lahko z opazovanjem božje lepote, postal iz človeka Bog. Namesto da bi dajal prednost duhovni in resnični lepoti, daje prednost telesni in temni obliki.

Pismo prijatelju:

"Kako je treba razumeti ta božji nauk našega Platona, moraš začutiti. Kot je Bog stvarnik in tudi usmerjevalec naših duš, tako je svet ustvarjalec in usmerjevalec telesa. Medtem ko je duša božji otrok, je telo člen svetovnega telesa. Našo dušo vodi Bog, kot oče, po zakonih božje previdnosti dobro, prijazno in milo; naše telo pa vodi telo sveta z močmi usode. Moč usode pa ne vdre v naš razum, če se ni prej spustila v telo, ki je podvrženo božji volji.

Zato večina ne zaupa svojemu uvidu in svojim močem, da se lahko izogne bolezni telesa in izgubi imetje. Vsaka duša je torej prepričana, da prinese propadanje telesa s seboj. Ko bo to prepričanje opustila, bo usoda izgubila svojo moč in se ne bo dotaknila duše. Potem usoda nima več oblasti nad telesom in duša ostane nedotaknjena.

Modri se ne bo brezuspešno boril proti usodi; z močnim nasprotovanjem bo opravil tako, da bo pognil pred seboj. S tem, da pogneš, sicer ne premagaš nesreče, ji pa uideš. Zato nam Platon ukazuje, da se moramo namesto ljubezni do telesa in skrbi za zunajne stvari, zateči predvsem k negi duše, drugače se namreč zla ne da odvrniti."

K temu še dodaja: " Kot je mogoče hitro." V globini verjamem, da bi morali od zgodnje mladosti začeti ločevati odnos do duše od odnosa do telesa, preden se izgubimo v stalnem stiku z njim. S tem begom postane duša z vso pravico podobna Bogu, saj je kot Bog osvobojena telesnega omedeževanja.

Zadnje pismo, ki ga predstavljamo, kaže, kako strastno je Ficino sledil Platonovim mislim. Naslov je: Božji znastveniki so budni, ostali sanjajo.

"Marsilio Ficini pošilja svojemu edinemu ljubemu prijatelju Giovanniju Cavalcantiju svoj pozdrav. Mnogi se čudijo, da se tako natačno držim izpolnjevanja Platonovih načel, saj pogosto obravnava protislovja in čudaštvo. Čudili se bojo, tako menim, če premislijo, da zares ostaja le božje, ki ni zastrupljeno niti z dotikom s tujo naravo, nit ga ni nič zmotilo v njegovem stanovitnem miru, da telesne stvari v resnici ne obstajajo in, da le izgleda, da so okužene z nasprotjem in podvržene stalnemu spreminjanju. Prav zaradi tega svari niso resnične, temveč so take le odslikave senc.

Medtem, ko so se na žalost posvečali vsi drugi filozofi pretežno le opazovanju naravnih stvari in med temi podobami resničnih predmetov, živeli neresnično življenje, je imel naš Platon božjo nalogo in je bil sam buden bolj, kot vsi ostali. Zato je bolje, da v teologiji sledim Platonu, kot pa ostalim filozofom; tako kot bolj zaupam budnemu krmarju, kot pa krmarju, ki spi."

Miran Zupančič