Piše: Regina S. Rant v novi številkiKarme plus

Feng šui žanje na Zahodu vse več zanimanja in priznanj. Glavni razlog za to je rastoča zavest družbe za potrebe človekovega naravnega in umetnega okolja. Tudi v Sloveniji je zanimanje za feng šui vse večje. Pred desetimi leti je pri nas komaj kdo vedel za to vzhodnjaško prirodoslovno znanost, katere namen je spraviti bivalno okolje, ki ga je ustvaril človek, v harmonijo z naravo. Za feng šui so se v glavnem zanimali ljudje, ki jih privlači ezoterika in astrologija.

Vendar feng šui ni ezoterika, niti verovanje ali celo praznoverje, kot trdi rimsko katoliška cerkev. Je kitajski matematični sistem, ki so ga razvili učenjaki, ki so tisočletja opazovali in beležili dogodke na zemlji in na nebu. Je metoda, s pomočjo katere se izračunavajo vplivi časa in prostora na človekovo počutje. V sebi združuje astronomijo, fiziko, geografijo, vplive okolja in magnetnih polj.

Na nesrečo pa oživitev interesa za feng šui ni izzvala samo napačnih predstav, ampak tudi zlorabe. In največkrat tisti, ki komaj poznajo osnove feng šuia, izkoriščajo naraščajočo popularnost feng šuia v negativnem smislu. Ker je feng šui viden laikom le v obešenih ogledalih in mobilih, se zdi kot nekaj zelo enostavnega. Dejansko pa je feng šui izjemno kompleksen in ga obvladajo le redki posamezniki po dolgoletnem študiju, izobraževanju in praksi. Samo tisti, ki svoje življenje popolnoma posvetijo feng šuiu in se izkažejo s človečnostjo in modrostjo, si pridobijo naslov mojstra feng šuia.

Večina naših arhitektov še vedno zavija z očmi, ko slišijo za feng šui. »Samo še feng šuia se manjka« je izjavil eden od njih, ko mu je njegova stranka omenila feng šui. Sicer pa jih ni težko razumeti. V državi, ki se še vedno dela slepo za vse, kar ni ortodoksno, jim bo posel še dolgo cvetel, ne da bi se morali truditi s feng šuiem. Kajti feng šui je učenje, ki traja vse življenje. V začetku je napredek hiter, potem pa se odpirajo novi in novi horizonti, ki jemljejo pogum tudi najbolj zagnanim. Zato ne moremo pričakovati, da bi arhitekti obvladali feng šui. Vedeti pa bi morali o njem toliko, da bi doumeli, kako pomembno je to znanje za kvalitetno projektiranje bivalnih in poslovnih prostorov. In ko bodo to doumeli, bodo pripravljeni sprejeti nasvete ekspertov feng šuia, kot to počnejo arhitekti v tujini. 

Naj bo enkrat obratno. Ne brez komentarja, ampak brez naslova. 
Spomnim se davnega dogodka, ko je nek sodelavec na splošno začudenje odklonil ponudbo firme, ki mu je ponudila parcelo za gradnjo hiše v novem naselju, češ, da mu ne odgovarja in da raje ostane v bloku. Danes je takih naselij po Sloveniji veliko. Brezbarvne hiške brez duše, nagnetene druga ob drugi, poravnane kot vojaki ob popolnoma ravnih poteh. Vrtiček pa tak, da lahko čezenj pljuneš k sosedu, če si dovolj jezen. V nekem smislu so še slabše od blokov in stolpnic, kjer se ponekod najde tudi kakšna večja zelena trata. V civiliziranem svetu obstojajo standardi za zelene površine, ki pri nas ne veljajo. Ni treba gojiti velikih upov, da bodo take standarde uveljavili tudi pri nas. Obvezno bomo prevzeli od Evrope vse, kar je slabše od tega, kar imamo. Za tiste stvari, ki so boljše in zaradi katerih smo se odločili za Evropo, pa nimamo pogojev, trdijo politiki. Tudi Evropa se ne bo sekirala zaradi nas. Ona imajo svojo kalkulacijo, kjer smo mi samo kmetje na šahovnici.   

Po logiki naj bi bilo danes, ko je standard le malo višji, vseeno malo drugače. Pa mi pravi znanka, ki gradi hišo v novem naselju, da jim je občina predpisala prav vse, od barve strehe, fasade, do ograje. Kar pa ni striktno predpisala, je pa prepovedala ali pa omejila. Par metrov stran v istem naselju, ki spada po urbarjih iz časov Marije Terezije v drugo občino, pa ni tako strogih predpisov in lahko graditelji uveljavljajo tudi svoje želje in potrebe. 

Človek se vpraša, v čigavem interesu se delajo taka uniformirana naselja. Oblast, pa naj bo to občina, zavod za spomeniško varstvo in kdove kdo še, pozablja na ljudi, ki morajo živeti v teh naseljih. Ne bom rekla, naj gredo oblastniki pogledat v London, kjer ima lahko v mestu vsaka hiša drugo barvo vrat od rdečih, rumenih, črnih,… ali pa v Ameriko, kjer se   skozi prijazna naselja poti vijejo v blagih krivuljah. Oni vse to vedo, pa se jih nič ne prime. Ljudstvo enostavno ni pomembno. Pomembni so posamezniki, ki uveljavljajo svojo voljo za vsako ceno. Zato, da se ve, kdo ima komando.
Po drugi strani pa dovolijo graditi najbolj nemogoča skrpucala v vaškem oziroma delavskem okolju, kot je graščina z romanskimi stolpi, hiša, ki je podobna mrliškim vežicam,... Da ne govorimo o tem, kako je ušla bistrim očem varuhov okolja izgradnja mrliških vežic sredi dveh vasi na Gorenjskem. Sicer pa je gradnja mrliških vežic tako in tako prioriteta skoraj vsake gorenjske krajevne skupnosti. Vodi se borba na nož z oblastmi, padajo neuspešni predsedniki krajevnih skupnosti, dokler nekdo ne najde šibke točke tam gori in aleluja. Mrliške vežice so končno tu. Mimo njih hodimo vsak dan, jih gledamo s svojega praga, so opomnik naše minljivosti in neumnosti.       

Slab feng šui okrog nas vpliva negativno na naše počutje. Počasi se seveda vsega  navadimo. Vendar to ni nobena spodbuda. Mi pa za uspešno in srečno življenje rabimo spodbudo. Od tega bi imeli korist vsi, torej tudi država. Ob vsej tej morbidnosti se ni treba čuditi, če ljudje nimajo prave volje do življenja. Še zlasti ne mladina, ki je vedno bolj sfrustrirana in nezainteresirana za vse, kar zahteva malo več truda. 

Kadar kupujete parcelo ali hišo, se najprej sprehodite naokrog. Morda boste naleteli na kaj takega, kar bi vas kasneje lahko motilo. Mogoče je to pečina v gozdu nad hišo, ki grozi, da se bo nekoč zvalila po bregu navzdol. Mogoče je nekje v bližini gramoznica ali smetišče ali kaj podobnega, kamor se bodo dnevno valili tovornjaki mimo vaše hiše in ji načenjali temelje. Poglejte, če ni v bližini kakšnih znakov, da se teren poseda ali drsi. Preverite, če se parcela slučajno ne nahaja na kakšni zemeljski razpoki ali pa je tam radonska luknja.

Če je hiša v senci dreves, je možno, da je ostrešje preperelo. Bodite pozorni na razpoke v stenah, ki vam lahko kasneje povzročijo nepredvidene stroške. Velik oreh v neposredni bližini hiše namreč lahko načne temelje.

Mogoče je v neposredni bližini kmetija in vam njen lastnik lahko napravi pred nosom provizoričen silos za silažo, katere vonj vam gotovo ne bo všeč. Ali pa napravi gnojišče v neposredni bližini vaše hiše ali pa celo začne rediti prašiče, katerih smrad se čuti kilometer daleč. V bližini kmetij boste tudi meta muh in brencljev. Naši kmetje še vedno niso dolžni ukrepati proti tej nadlogi, za kar so kmetje  v Evropi obvezani že vsaj 40 let. Kajti na vasi, kjer so tri kmetije in sto drugih hiš, ste še vedno pritepenec, ki se mora sprijazniti s tem, da je po svoji volji prišel živet na vas in mora sprejeti brez pripomb, kar ta »ponuja«.

Preverite, če ni hiša spomeniško zaščitena. Tudi, če je že na pol podrta, boste morali zgraditi takšno hišo, kot je bila prejšnja. Če niste pripravljeni živeti v predpotopni hiši, ki bo poleg tega še dražja od običajne, potem se takemu nakupu raje odpovejte.

Vsekakor stopite tudi do sosedov in nevpadljivo poskušajte zvedeti kaj o zgodovini hiše, za katero se zanimate. Vedeti morate namreč, da prazna hiša ni dobra. Tudi sicer se dobre hiše skorajda ne prodajajo. Večinoma se prodajajo hiše, ki so obremenjene s težko zgodovino, ki je posledica slabega feng šuia. Če hočete dobiti prave informacije, potem nikar ne odkrijte svojih namenov. Nikar se ne zadovoljite z odgovorom, da dediči prodajajo hišo. To je sicer lahko res, vendar se za tem lahko skriva še mnogo drugega. Sicer se vam lahko zgodi to, kar se je nekemu mojemu znancu, ki je kupil starejšo hišo. Ko se je čez čas seznanil s prvim sosedom, mu je ta zaupal, da je stari lastnik v hiši napravil samomor.

Če kupujete staro hišo z namenom, da jo boste podrli in zgradili novo, potem morate vedeti, da nadomestno gradnjo lahko delate samo na tistem mestu, kjer stoji stara hiša. Tudi, če ta stoji na zelo neugodnem delu parcele ali skoraj na robu prepada in je poleg nje še dovolj prostora za pet hiš, ne boste dobili dovoljenja, da bi jo zgradili na drugem mestu. Zato take hiše nikar ne kupite, ker se bo ponovila usoda prejšnje hiše.

Če je hiša prazna, je zelo verjetno mrtva. Mrtva hiša ne daje več nobene energije stanovalcem, ampak jim jo jemlje. Zato stanovalci nimajo energije (denarja), da bi jo pošteno vzdrževali. Če morejo, jo zapustijo. Stari ljudje pa životarijo v njej do svojega konca. Mrtve hiše nikar ne kupite, če je ne mislite popolnoma obnoviti. To pomeni istočasno zamenjati streho, okna in vrata. Seveda je treba zamenjati tudi pode in instalacije, vendar je poudarek na tem, da je hiša vsaj nekaj dni popolnoma odprta, torej brez strehe, oken in vrat in da noter po možnosti pade nekaj dežja. Potem bo hiša dobila novo energijo ali drugače rečeno novo natalno karto.   

Kako pa ugotoviti, ali je hiša mrtva ali ni. To se čuti. Zagotovo so mrtve tiste hiše, ki so bile zgrajene v od leta 1944 – 1963. Pri hišah, ki so starejše od 100 let, pa je nujna popolna obnova.

Kupujte preko nepremičninske agencije, če niste vešči v zemljiških zadevah.

Regina S. Rant