Pozdravljen MC.
Naj ti pojasnim moje poglede na Kristusa ("tega tvojega boga, ki ima rad kri", tako nekako.) In to MC ne razumi kot repriko, ne, ampak samo kot na prijateljski pogovor.

Ob katastrofah ali vojnah se vsi pogosto vprašamo:"Zakaj Bog to dopušča?" Ateist poln grenkobe pravi:" Kakšen Bog je to, da dopušča nekaj takega? Zakaj ni to preprečil?" Verski fanatik pa je prepričan:"To je Božja kazen!"

Takšna vprašanja si postavljajo tale hip ljudje po vsem svetu in so le kulturno malo drugače obarvana. Vse zgodovinske knjige govorijo skoraj izključno o grabežljivosti in krvoločnosti ljudi. Krvave sledi dokazujejo, da razvoj človeštva nenehno doživlja najvišje in najnižje točke in očitno ne kaže da bo kdaj presegel določene ravni. Vseeno pa lahko najdemo tudi sledi kultur, v katerih slava, moč in posest niso igrali nobene vloge, ampak je v njih prevladovalo prijateljstvo, medsebojno spoštovanje, ljubezen in nevsiljena enost.

Nad takim odkritjem smo zelo presenečeni in prepričani smo, da ta poročila govorijo o namišljeni pravljični deželi. Ja, tako se odzovemo ker naša sedanja zavest ni sposobna doseči višjih standardov(o čemer naš predsednik dr. Drnovšek v svoji knjigi zelo na enostaven način pove). Vsi standardi in vrednote biološke zavesti se razlikujejo od drugačnih standardov in vrednot.

Lahko se vprašamo, zakaj Bog dopušča človeku proizvajati nuklearno in biološko orožje, s katerim lahko uniči življenje na Zemlji. Zakaj človek fizično pa tudi mentalno uničuje živa bitja z nerazumljivo krutostjo. Kdo pravzaprav je človek, da si lahko kaj takega dovoli? Kakšen je njegov bog, ki mu pri tem pušča proste roke? Njegov stvarnik bi lahko postavil drugačne zakone in meje, da bi preprečil uporabo jedrskega orožja. Atomski poskusi in katastrofe jedrskih reaktorjev potem ne bi bili mogoči.

Vsa ta vprašanja pa izhajajo iz tega, da mora obstajati Božanska vsemogočnost, torej Bog, ki vse obvladuje. Vprašanje, zakaj je ta Bog uredil ta svet tako nepopolno, je za vse nas zelo pomembno. To nam pokaže, da se tisti, ki sprašuje, upira poteku stvari in da tudi v naprej ne želi verjeti in sprejemati, kar se mu vsiljuje od zgoraj.

Vsa ta vprašanja izhajajo iz tega, da je nekaj ali nekdo, da tako rečem, naredil načrt sveta, v katerem smo mi ljudje prisiljeni živeti. Ali je ta svet delo Boga, ki je vsemogočen ali pa so nasprotja, dobro in zlo, nastala v človekovih možganih?
Ali lahko v resnici trdimo, da Bog sili nas ljudi razvijati uničevalna orožja, se medsebojno uničevati v grozljivih vojnah in grdo govoriti o ljudeh, ki nam niso ravno simpatični.

Verjetno je, da moramo iti malo globlje in se vprašati, kdo pa je pravzaprav "ON". Je"ON" osebni ali skupinski bog, ki upošteva koristi posameznika ali skupnosti? Je "ON" bog določenega naroda ali rasni bog?. Je"ON" idealna podoba, ki jo je ustvaril človek, nad katerim se lahko navdušuje ali tolaži? Je"ON" bog, ki blagoslavlja orožje, vojske obeh strani, kot se je in se še dogaja.?

Ja, vsemogočni, to pomeni sila-moč, ki presega vse ostale sile in moči, ki daje svojim bitjem svobodo, da najdejo svojo pot pri svojem ustvarjanju; svobodo, da si pridobivajo izkušnje, hoteti dobro, a delati napake, torej stvarstvo uporabljati do določene meje.

Svetovne religije so prazaprav nastale kot odgovor na napačno uporabo in zlorabo te svobode in nam prikazujejo z gorečimi besedami, kaj se zgodi tistim, ki pridejo neposredno v peklensko sfero bivanja. Budisti, kristjani, hinduisti, musliman, da ne naštevam vseh, vsi govorijo o istem, le da na to različno vplivajo okoliščine posameznih narodov in krajev.

Je lahko nepopolno nekaj, kar je ustvaril Bog? Le zakaj ljudje izhajamo iz tega? Zato, ker iz svoje nepopolnosti ne moremo videti, kaj je Bog prazaprav ustvaril. Kozmos, h kateremu spada planet Zemlja, je za nas-človeštvo popolna šola preizkušenj. Znotraj tega sveta smo si ustvarili svoj lastni svet. Tak je nastal zaradi naše lastne zablode, ker smo pozabili na Stvarnika. In zato tudi ne moremo reči, da smo ljudje v svojih šest in pol milijardnih različicah zavedajoča se bitja, kot je bil to namen Boga za nas.

Človek je le žival, v kateri se v najboljši obliki izraža vzišeni božanski princip, ki izvira iz nebeškega kraljestva. Prvotni človek je bil čist, nepoškodovan. Današnji človek pa je prebivalec poškodovanega in nečistega sveta v malem. Od nebeškega je danes na žalost prisotno le še sem-iskra. Snovno nas je tako preklilo, da se ta prvotni človek v nas samih ne more več sam od sebe ponovno prenoviti z lastno močjo!

In prav iz tega razloga izhaja iz Božanskega vira žarek, ki kliče in rešuje, da bi nam ljudem pokazal pot l izhodu. Posledica naše človeške blodnje pa je vtisnjen v habitusu, v naši telesni in duševnih in duševnih značilnostih. Dokler se nismo tako globoko pogreznili v snovno, smo razpolagali z delom svojih Božanskih zmožnosti. Z njimi smo gradili svet, v katerem smo morali živeti.

Kolikor bolj smo zahajali s poti, toliko smo izgubljali svoje zmožnosti. Na njihovo mesto pa so stopile zmožnosti, ki se popolnoma ujemajo s štirimi elementi tega našega področja bivanja. Tako smo mi ljudje ustvarili svet, v kakršnem danes živimo. Ni torej tako, da je svetu dal obliko Bog. Nasprotno, Stvarnik je določil le temeljni princip, po katerem naj bi tekle izkušnje človeštvo. Človeštvo samo pa smo oblikovali, skupaj s svojimi vodji, svet tak, kot jer danes.

Torej imamo tu dva sveta: prvotni in časovno prostrski red stvari. Vprašanje, ki smo si ga postavili na začetku, bi se moralo pravzaprav glasiti. Zakaj smo kot človeštvo tako zašli? Številne religiozne in humanitarne organizacije za pomoč sočloveku se trudijo odstraniti posledice te tako zgrešene poti. Toda, največji meri jim na žalost to ne uspe.

Res, vsako organiziranje se začne z opažanjem, kot naprimer "To je posledica tega ali onega vzroka", Zlo je treba uničiti pri koreninah". Ja, kje pa so te korenine zla? Ali se ni vse začelo z pozabljanjem Boga in kraljevanjem nizke zavesti ali ega?

Zagotovo, zato so naše korenine skrite v našem srcu. Kar se dogaja zunaj, je odsev notranjega. In zato Božansko seme v nas pri vsakem udarcu srca kliče: "Jaz sem pot, resnica in življenje". Toda, žal pri mnogih ljudeh preglasi ta klic dogajanje v svetu. Drugi spet obtužujejo svojega Stvarnika, čeprav bi bilo še kako pomembno prav njihovo posredovanje.

Stokanje ne pomaga. Gre zato , da pomagamo, kjer je mogoče. Potem se nam odprejo vrata srca. Tako naše srce lahko slši Božanski klic in sicer z vsakim vdihom in izdihom. Odločilno pa je naše obnašanje. Neposredno in zares prisluhniti notranjemu klicu in v skladu s tem delovati. Zagotovo, da le filozofirati o tem, kako je prišlo do izvirnega greha, ter s tem do padca, človeka ne pripelje nikamor.

S tem se samo še bolj zapletemo v nepopolnost sveta, v katerem živimo. To nam nazorno kaže primer, ko je Gautama Budda primerjal človeka, ki ga je zastrupil "greh", s človekom, ki ga je zadela puščica. Ta človek mrzlično premišljuje o tem, kdo bi mu to lahko storil in s katerim strupom je zastrupljen. Medtem ko se ukvarja s tem, umre. Toda če pa bi namesto tega potegnil puščico iz rane, ne bi umrl.

Enost vesolja je univerzalna danost, ki je nedotakljivo dvignjena nad vsak dvom. Univerzalnost se izraža v Svetlobi, ki je pričujoča vsepovsod; človeku se kaže v delovanju Svetlobe. Delovanje Svetlobe lahko opišemo kot Univerzalni nauk. Za nekoga je povsem splošna, nejasna izjava, za drugega pa je neposredno napotilo na prvotni načrt logosa in razodetje tega načrta.

Sčasoma, odvisno od trajanja razvoja človeka in njegove zavesti, je univerzalni nauk našega univerzuma soočil človeštvo z edino potrebnim: s ponovnim rojstvom, ponovno vzpostavitvijo pretrgane povezave in z ubranostjo z oznanenjem ter realizacijo univerzalne resnice. Ko v tem smislu slišimo: "Da, to je v univerzalnem kozmičnem nauku" ali "O tem govori univerzalni nauk...", se to zagotovo ne nanaša na določeno knjigo, ampak na celotno univerzalno veljavno pot odrešitve, kot je to prikazana med drugimi v Evangelijih in v nauku Jezusa, Bude, Hermesa Trismegistosa, Lao Ce-ja in vseh ostali svetovnih učiteljev.

Mmnogokrat je seveda lokalno ali pa subjektivno obarvana. V takem primeru se sprosti le majhen del njenega neizmernega bogastva. Še preden je začelo človeštvo svoje potovanje preko zemlje, je bila pot za vse nas opisana v jezuku najvišjega graditelja svetov.

Popolna pot človeštva je zapisana v "knjigi božanskega jezika". Vsakdo, ki je dozorel za to, ima dostop do te večne modrosti. Božanska modrost je nematerialna, njenega mesta ne določa človek. Je univerzalna modrost. Univerzalna veda, ki kaže simbol za simbolom, črko za črko pot, po kateri stopamo mi blodeči ljudje - izgubljeni sin - pri svojem spuščanju na ta svet in po kateri bomo morali nekoč vsi, če se bomo le hotelo vrniti k Očetu.

Tako vsebuje univerzalni nauk zgodbo o prvem, še božanskem človeku: o njegovem padcu(tvojem, mojem), pogreznjenju v materialno obliko in o povezanosti z njo. To je zgodba našega zgoščevanja v obliki, zgodba stopenj naše rasti in razvoja, naše razcepitve na rase in narode, zgodba vedno menjajočih se področij žarčenja, na katere smo se morali in se moramo odzivati, da bi se naučili svojih življenjskih nalog.

Je pa tudi opis zakonov, ki vladajo v teh poljih-svetovih in naše ujetosti vanje, ki pa smo jo izbrali sami. Univerzalni nauk kaže tudi, kako lahko človek to ujetost premaga, kako jo mora premagati, da bi končno svoje spuščanje obrnil v dviganje k Svetlobi.

Celotna pot skozi različne procese samoralizacije in vsi vidiki novega življenja, ki čakajo na nas, vse to je zapisano v univerzalnem nauku. Vendar špa le-ta ni zapisan v zajetnih knjigah, ampak kot matrica pripravljen v nas samih. Pot, ki jo je treba prehoditi, pa se nam razodeva v naši matematični sredini, v srcu.

Napisane so bile neštete knjige, da bi potrdile obstoj univerzalnega nauka in razložile njegovo vsebino. V primeru, da so bili avtorji pošteni, se je to razbralo po zlati niti, ki se je vlekla skozi njihova dela. Pričali so torej o delu poti, ki so jo našli ali pa so šli po njej zavestno v lastnem bistvu. Vendar pa si nista niti dva človeka enaka in niti dve izkušnji se ne pokrivata.

Čeprav imajo vsi isti cilj, se mu vsak bliža po svojih lastnih zmožnostih. Iz tega razloga je izraz "razodeta univerzalna modrost ali nauk" pogosto obarvan tudi osebno in še časovno vezan. Prevečkra pa je tudi prikrojimo. Vse to dokazujejo opisi poti, ki jo ima človeštvo že za seboj. Kar pa zadeva pot, po kateri hodimo dandanes in pa cilj, kim je še pred nami, so mnenja še bolj deljena kot kdajkoli prej. To še kako vidimo vsi na teh spletnih straneh.

Lep pozdrav tebi in vsem ostalim,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]