11.) Določen dogodek, ki ga zaobjema njihovo pričakovanje je pomemben, je zanje lahko najpomembnejši čeprav gre denimo samo za neko manjšo zabavo. Pomemben pa je zato, ker jim predstavlja cilj. Oziroma nekaj, zaradi česar so se pripravljeni potruditi (se kontrolirati) tudi malenkost spremeniti. Pomeni jim toliko kot zemlji pomenita dež in sonce.

Tako zelo se predajo pričakovanju ter prijetnemu fantaziranju o njem, da se jim zazdi, da so spoznali smisel življenja. Nato živijo samo še zanj. O njegovi časovni razpotegnjenosti ne razmišljajo, niti o tem, da se bo enkrat končal in da bo potem treba dalje. Da bo po njem spet vse tako kot je bilo. Dogodek, ki naj bi se zgodil, katerega se tudi neizmerno, iskreno veselijo postane njihova oprijemljiva veja odrešiteljica. Kot vse česar se razveselijo.

Če se načrt slučajno izjalovi, se pravi, da se dogodek ne bo zgodil, jim v hipu usahne volja, da bi nadaljevali pot, da bi se sploh še česa oprijeli. Nastopi močno razočaranje. Nastopi žalost kot ob kaki smrti. Občutek dobijo, da so zopet ostali brez vsega za kar se je bilo vredno truditi. Da so ostali prevarani, izdani. Ne vidijo več nobene motivacije, izziva izven nevrotičnega kolesa. Ne znajo se sprijazniti s propadlimi načrti in si zastaviti nove. Vse jemljejo preveč osebno. Vse jim preveč pomeni.

Motivacije si znajo poiskati le izven njih samih…v zunanjem svetu. V drugih ljudeh. Če pa bi se denimo težko pričakovani dogodek resnično zgodil, bi se po njem počutili še bolj osamljeno, ker bi si želeli, da traja večno. Po njem bi se počutili izgubljeno. Ravno tako se ne bi znašli. Preplavil bi jih občutek tesnobe. Njihove misli bi se vračale v včeraj, ponavljali bi si prizore in hkrati bi žalovali. V vsakem primeru bi se stanje povrnilo. Trpeli bi. Prvič zaradi razočaranja, drugič zaradi minljivosti.

12.) Pogosto se dogaja, da si v mislih razvijejo neko idejo, dialog, ki ga pričakujejo z določenim človekom in če se izkaže drugačen so jezni, razočarani. Imajo uničen dan. Zamerijo tej osebi, da jih ni vprašala ravno tistega vprašanje, ki ga imajo že dva dni v mislih, ali da jim ni povedala nečesa, kar bi radi slišal. Če imajo zmenek (predvsem dekleta) si ustvarijo sliko in potek celotnega zmenka kakršnega si seveda najbolj želijo in če ni vsaj približno takšen so jezne, prizadete, užaljene.

Občutek dobijo, da jih ta oseba ne mara dovolj, da od njih pričakuje samo eno – spolni odnos. Da ne bo pomote, vse to počno nezavedno. Na tak način iščejo dodatne razloge za omamljanje. Kot sem rekla - na nezavedni stopnji. In če slučajno v kuverti, ki so jo prejeli ni pravega pisma, čestitke, za katero jim domišljija govori, da mora biti…potem je spet vse narobe.

13.) Prav tako sta skoraj vedno prisotna pretirana urejenost in preštevanje. Z njima dobijo lažni občutek samodiscipline ter samokontrole. Radi vodijo evidenco o sebi. Vse kar pojedo preštevajo. Koliko piškotov, koliko kock čokolade, koliko žlic špinače… o urah (koliko časa jedo, kdaj se je obrok začel in kdaj končal), o popitih kozarcih (vode, vina, soka…), o pokajenih cigaretah, o športnih aktivnostih (kaj in koliko časa), o telesni teži, o izločanju blata, o zaužitih odvajalih (katera, kdaj in koliko), o menstruaciji, o spolnih odnosih…itd.

14.) Prepuščajo se drugim razvadam – prekomernemu pitju alkohola, kave, kajenju, zabavam, športu, fantaziranju, seksu…itd. Pa vendar z drugimi razvadami želijo samo zatajili lakoto.

15.) Tik pred fazo trenj so zelo radi v bližini hrane. Radi govorijo o njej, radi jo ovohavajo, radi se je dotikajo, radi razpravljajo o navadah prehranjevanja; o tem kaj je zdravo in kaj ne, kakšne vitamine vsebuje določena hrana, govorijo o športnih aktivnostih, o samonadzorovanju…itd.

16.) Fazo trenj večkrat želijo preskočiti tako, da odidejo po nakupih kozmetike, oblek, modnih dodatkov; obiščejo frizerja, kozmetični salon… Nove stvari jim namreč lažno zvišujejo samozavest, naredijo jih lepše v njihovih očeh, spravljajo jih v dobro voljo, žal pa le za kratek čas.

17.) Radi veliko časa presedijo pred televizijo.

18.) Radi fantazirajo in sanjarijo.

19.) Radi spijo.

20.) Radi se ogledujejo, vendar se skoraj vedno v ogledalu vidijo debele in grde. Značilno zanje je tudi, da vsakič, ko se sprehodijo mimo kakega ogledala ali izložbe, ali okna, ali vhodnih vrat se pogledajo.  

21.) Ne zmorejo jesti pred drugimi ljudmi ali drugače povedano, v javnosti.  Ne obiskujejo restavracije, pizzerije…itd. Če so se denimo odločili, da si v torek dovolijo jesti samo sadje, potem jih nič ne bo prepričalo v nasprotno. Našli bodo tisoč in en izgovor, da se bodo izognili kosilu. Jesti pred ljudmi jim predstavlja največjo muko. Če se temu ne morejo izogniti se bo v njih okrepila tesnoba.

V restavraciji bodo sicer jedli, le da veliko manj kot ostali. V pogovoru z drugimi ne bodo sodelovali, ker bodo njihove misli posvečene hrani. Šteli si bodo zalogaje, razmišljali bodo o kalorijah, o maščobah, o tem kaj lahko, kaj ne, koliko lahko, obremenjeni bodo, če so slučajno preveč pojedli in vsak košček zaužite hrane bo v njih sprožil gnus do sebe.

Zdelo se jim bo, da se debelijo, da jih drugi opazujejo in jih opravljajo: »Poglej kako debela je, pa še je.« Prepričevali bodo sebe in druge, da so siti in da ne morejo več, čeprav ne bodo pojedli skoraj ničesar. Po tem bo sledilo bruhanje. Zgodi se tudi, da ne jedo nič. To se največkrat zgodi. Da samo pijejo in jedo z očmi vse tisto, kar so naročili drugi.

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba