Ezoterika dobesedno pomeni skrito vedenje. To je modrost, ki je poznana razsvetljenim dušam, mojstrom modrosti. Skozi zgodovino so jo po kapljicah posredovali ljudem, ki so bili pripravljeni, da bi jo sprejeli kot življenjsko vodilo. Del tega do sedaj razkritega znanja govori o človeku. V osnovnih potezah pojasnjuje ezoterika človeka in njegovo zgodbo takole:

1. Srčika človeka je duša
Vsak človek ima v sebi nesmrtno duhovno jedro, ki ga imenujemo duša. Morda je ne doživljamo neposredno in nismo gotovi v njen obstoj, vsekakor pa poznamo tisto, kar sije iz nje: zavest. Duša je izvir človekove zavesti in je sama po sebi tolmun čiste zavesti. Brez nje ne bi bili več kot živali, tako pa nam daje zmožnost zavedanja in samozavedanja. Zato je duša temelj človekove individualnosti in enkratnosti.

Duša je izvir višjih kvalitet v človeku: ustvarjalnega navdiha, razsodne inteligence, neposrednega vedenja ali intuicije, občutka za prav ali notranje etike, globoke modrosti, občutka za lepo, tenkočutnosti, nesebičnosti, življenjskega smisla, vztrajnosti in požrtvovalnega poguma, čuta za dobro, je izvir resnice, lepote in dobrote. Bolj ko človek poglablja stik z dušo v sebi, več teh lastnosti lahko izrazi v svojem življenju. 

2. Prava narava duše
Prava narava duše je onstran telesa, čustev in misli, kjer živi v trajni radosti in izpolnjenosti. Sama po sebi je bitje iz pretanjene duhovne svetlobe, ki sije v neizrekljivi lepoti. V tem siju se razodeva kot razsvetljenost, nepogojena ljubezen in samožrtvujoča volja. Duša zato ni 'bitje s krilci', niti 'senca umrlega' in ne obstajajo 'krepostne ter grešne duše', kot govorijo razna verstva. Najbližje pravemu opisu duše so izkušnje ljudi, ki so se v obsmrtni izkušnji srečali z angelskim bitjem iz čiste svetlobe.

Naj nam naslednja izkušnja pričara njeno naravo: "Tedaj sem začutila neverjetno, toplo, ljubeče občutje, ki je bilo hkrati čudovita, prijetna, zlata svetloba. Bila sem v njej in bila sem njen del. V njej je bila modrost, ki je bila dokončna. Ljubila me je in je hkrati vedela vse o meni ... Hotela sem naprej, v svetlobo, za vedno ..."

3. Osebnost in osebni jaz
Osebnost - to smo mi, ljudje, taki ali drugačni, z vsemi svojimi lastnostmi. O sebi pravimo: "Dober dan, jaz sem gospa Petršiljčkova. Mislim, da na svetu ne bi bilo toliko trpljenja, če bi le drugi ne bili tako sebični. Na srečo meni ni nič hudega. Imamo hišo, avto, pridne otroke ..." ali pa: "Jaz sem gospod Petršiljček. Kadar sem v službi, želim, da me podrejeni upoštevajo in spoštujejo. Na koncu koncev sem v oddelku edini s fakultetno izobrazbo!"

Osebnost sestavljajo fizično telo, vitalne energije, duševnost (čustva, občutki, želje) in razum. Označujejo jo telesna zgradba, temperament, značajske poteze, intelektualne sposobnosti, družbene vloge, predstave o sebi ... Njeno središče je osebni jaz ali ego. Značilno za osebnost je, da misli najprej nase in zase (kar lahko vključuje tudi svoje bližnje), šele potem za druge. Temu pravimo egoizem, kar ni nujno nekaj slabega, če ga ni preveč in če je izražen na primeren način.

4. Zgradba človekovih teles
Ezoterijsko dejstvo je, da je fizični svet samo eden od nivojev življenja in zavesti. Obstajajo tudi bolj fini nivoji bivanja: vitalne energije (bioenergija, eter), astralni svet (psiha ali duševnost), mentalni svet (nivo misli, intelekta) in nazadnje duhovni svet.

Fizično telo je prepredeno s številnimi, zelo finimi in nevidnimi energetskimi tokovi, ki v celoti sestavljajo človekovo vitalno energijsko (bioenergijsko, etrsko) telo. Po njih nenehno strujajo vitalne bioenergije, ki nas poživljajo in omogočajo, da smo dejavni, da mislimo, govorimo, delujemo. V etrskem telesu so posebni energijski centri ali čakre, ki služijo kot psihoenergijski transformatorji.

Astralno raven subjektivno poznamo kot svet občutij, čustev in sanj, ker se v sanjah preselimo vanj. Tudi ta raven ima  svojo snovno podlago in sicer je zgrajena iz pretanjene astralne snovi. Zato naša čustva niso samo subjektivno doživetje, marveč imajo tudi določeno obliko in barvo iz astralne snovi.

Mentalna raven je svet razuma in miselnih vzorcev. Na tej ravni imamo mentalno telo, ki je zgrajeno iz mentalne snovi in nam služi kot nekakšen 'osebni računalnik'. Tako dejansko ne razmišljamo z možgani, marveč z mentalnim telesom, možgani pa te procese le registrirajo.

Duhovni svet, v katerem biva duša, pa je tako izredno pretanjen in ima tako visoko vibracijo, da ga ne moremo zaznati s čutili, občutiti z občutki ali dojeti z razumom. Zato pravimo, da je to raven transcendence. V stik z njo lahko pridemo le s posebnimi vajami, ki jih imenujemo meditacija.

5. Duša in osebnost
Kakšen je odnos med osebnostjo in dušo? To sta pravzaprav dve bitji. Eno sem jaz (osebni jaz, oseba), drugo pa je višji jaz, nekaj, kar že biva, vendar jaz to še nisem. To bom šele postal, tako kot se gosenica spremeni v metulja. Višji jaz je angelsko, sončno  bitje, ki je varuh nečesa, kar bom šele postal. To je  tako kot kadar je mali princ še premlad, da bi lahko zasedel prestol. Do njegove polnoletnosti vlada v njegovem imenu namestnik, regent. Tak regent je duša. Duša kot višji jaz je notranji vladar našega življenja. Našemu življenju zada osnovni ton ali dharmo, življenjski smisel, postavi nam osnovne karmične okvirje in da nam še določeno količino življenjske energije,  ki določa dolžino našega življenja. Poleg tega nam da še nekaj svoje zavesti, tako da lahko zavestno živimo potem sami. Kot osebnost smo od tu dalje svobodni, da počnemo, kar hočemo. Mali princ je svoboden (seveda znotraj prej omenjenih okvirjev, ki jih je postavila duša kot regent), da se uči in raste zato, da bo nekoč zasedel prestol in rekel: "Jaz sem duša." in se zlil z dušo, z višjim jazom v eno celoto.

Vendar mali princ, osebnost, ne ve, da sploh obstaja kaj nad njim. On misli, da je njegov svet vse, kar je. On se že ima za kralja, kajti povprečen človek dušo zelo redko, če sploh kdaj, doživi. Zato za povprečnega človeka obstaja samo on - in se ima za krono stvarstva. Tako smo se učili tudi v šoli, mar ne?

Duša pa se po svoji strani trudi kot ljubeča mati vzgojiti osebnost v stabilno in trdno osebnost, v dobro in plemenito bitje. Zanimivo je njeno delo. S stališča osebnosti namreč ne obstaja, osebnost je sploh ne priznava. Ob tem nepriznavanju jo mora duša vzgojiti v zrelo osebnost, ki bo pripravljena sprejeti plemenito nalogo, ki jo čaka. Ker s stališča osebnosti duše ni, nas duša uči skozi življenjske situacije in namige oziroma posredno po zakonu karme. 

6. Življenjska naloga ali dharma
Duša si je zadala vzvišeno in težko nalogo, da bo osebnost preobrazila po svoji podobi in skoznjo izrazila svojo plemenito naravo tudi v materialnem svetu. Osebnost mora biti nazadnje izbrušena kot dragulj, da lahko skoznjo žari svetloba duše v vseh odtenkih mavrice. Še več: duša skuša v osebnost vtisniti določeno specifično noto, ki je uglašena s ciljem kozmosa, podobno kot je melodija enega inštrumenta uglašena s simfonijo orkestra. To specifično noto, ki si jo duša zastavi, ko zasnuje življenje osebnosti, imenujemo življenjska naloga ali dharma.

Dharma se kaže kot najgloblje življenjske potrebe ali najbolj pristni življenjski cilji. Dharma odgovarja na vprašanje: "Zakaj živim?" Duši je dharma jasna, kajti ona jo je zasnovala, osebnost pa se je običajno ne zaveda. Vendar dharma počasi sili od znotraj na plano kot nekakšna nuja, globoka potreba ali interes, ki se sčasoma vse bolj jasno izoblikuje v prepoznanju, kaj naj posamzenik počne, katera je tista dejavnost, ki ga notranje izpolnjuje.

7. Reinkarnacija ali ponovne utelesitve
Proces učenja oziroma vzgajanja osebnosti poteka zelo dolgo, skozi številna človeška življenja. Eno življenje je samo en dan v življenju duše. Duša izkušnje, ki si jih nabere v enem življenju, ob smrti človeka vsrka vase in se čez čas ponovno spusti v fizično življenje, oblikuje novo osebnost, v katero vgradi svoje pretekle izkušnje. Tako duša iz življenja v življenje vse bolj izpopolnjuje svoj izraz, osebnost je vse bolj dojemljiva za navdih duše in bolj pripravljena skozi sebe izraziti dobro in plemenito. To ciklično spuščanje v življenje imenujemo reinkarnacija ali ponovne utelesitve (ponovna rojstva).

V reinkarnacijskih ciklusih je duša tisto pravo bitje, ki ostaja iz življenja v življenje večna in nesmrtna, medtem ko je osebnost umrljiva in premine ob koncu vsakega življenja. Duša je kot sonce, ki večno sije in v svojem kroženju ustvarja dan in noč. V tej prispodobi je dan kot fizično življenje osebnosti, noč pa kakor življenje po smrti.

8. Zakon vzroka in posledic ali zakon karme
Na življenje osebnosti vplivajo njena prejšnja dejanja in tudi dejanja prejšnjih osebnostih iste duše. Gre za karmične vplive preteklosti, ki jih krmili zakon vzroka in posledice ali zakon karme. Gre za univerzalni zakon, ki na dolgi rok omogoča, da se poravnajo vse krivice, nepravičnosti in napake. Na kratko ga povzema rek iz Biblije: "Kakor seješ, tako žanješ!", Buda pa ga je povzel v misli: "Rodiš se v svet, kakršnega si zaslužiš!" Zakon karme pripelje posledice dejanj v končni fazi nazaj k povzročitelju in tako zagotovlja  pravično izravnavo v kozmosu.

Karma je v tem oziru izraz pravične ljubezni, kajti srce ne more ostati brezbrižno ob storjeni krivici, marveč sili človeka k temu, da jo popravi. Zato je najbolj pravičen človekov sodnik prav njegovo srce ali duša. Po drugi plati pa karma omogoča učenje, kajti človeka sooča s posledicami njegovih dejanj.

Mali princ naredi marsikaj po svoje, marsikaj se mu zalomi, včasih pa tudi iz ihte kaj uniči, kakšen odnos, koga prizadene in podobno. Tako kot vsaka osebnost. Vendar duša poskrbi, da se bo v naslednjem življenju soočil s posledicami svojih dejanj. Namen tega ni kaznovanje, marveč učenje. Ker mali princ ni znal svobode uporabiti v dobro, marveč jo je slabo izkoristil ali celo zlorabil, ga bo naslednjič karma malo stisnila in mu s tem omejila prostor svobode. Večja omejenost ga bo učila večje skromnosti. Kajti ko bo nekoč kralj, bo moral biti zelo skromen ... Velika moč zahteva veliko skromnost. Pri tem niti ni potrebno, da mali princ ve, kaj je nekoč storil narobe, da sedaj trpi omejitve. Česar se mora naučiti je, kaj mora sedaj storiti prav oziroma kakšne lastnosti želijo izvabiti iz njega določene življenjske omejitve.

9. Osnovna dharma duše: poveličanje materije
Zakaj se je sploh duša, ki je sama po sebi popolna in doživlja na svoji ravni trajno radost, odločila, da se bo skozi osebnost spustila v fizično življenje, kjer doživlja omejitve, trpljenje in bivanjsko stisko? Kajti osebnost je neke vrste projekcija duše v fizično življenje.

Duša je nekoč v davnini, predno se je spustila v prvo inkarnacijo, sprejela od Boga vzvišeno in plemenito nalogo, da bo odrešila skrito življenje, ki je uklenjeno v materiji. Ta negibna materija, ki je na videz mrtva, brez življenja, skriva v sebi nesluteno, božansko glorijo. Je kakor lepa Trnjulčica zazibana v globok spanec, ki čaka na princa, ki se bo voljan prebiti skozi grobo trnje materije do nje in jo bo prebudil iz sna. Tej nalogi pravimo evolucija in njen namen je poveličanje materije. Edino duša je dovolj plemenita in požrtvovalna, da lahko opravi to zahtevno nalogo. Edino duša ima globok, razsvetljen pogled, ki vidi skriti sijaj in lepoto tam, kjer človeške oči vidijo zgolj mrtvo snov.

10. Sestop iz raja v svet iluzij
Zaradi evolucije se je duša z delčkom sebe spustila iz svojega raja v običajno življenje, to je v fizični, čustveni in razumski svet. Tukaj pa utelešena duša, to je človek v inkarnaciji, izgubi pravo znanje o sebi, kdo zares je. To je temeljno duhovno neznanje: utelešena duša ne ve več, da je duša, svetlobno bitje, marveč jo izkušnja sili v prepričanje, da je osebnost, umrljivo telesno bitje. Tako se rodi osebnost in osebni jaz  - to je človek. Zaradi duhovnega neznanja človek zapade pod vpliv iluzij, zablod, maje.

Kaj je sploh maja? Maja je temeljna zabloda zaradi katere človek misli, da je stvarni, fizični svet oblik edina in končna resničnost življenja. Zaradi te zablode človek išče srečo med minljivimi oblikami in se veže nanje. Iz navezanosti se rodijo odvisnost, negotovost in trpljenje.

Dokler duša ne opravi zadane naloge, tako dolgo jo notranja nuja žene v nove in nove inkarnacije, tako dolgo je inkarnirana duša povezana s tremi svetovi maje in tako se vrti kolo rojstva in smrti. Spust iz raja potemtakem ni nikakršno prekletstvo ali prvotni greh, marveč dejanje, ki je v skladu z božjo voljo ter je izraz dušine požrtvovalne ljubezni in pomoči  življenju, ki je uklenjeno v materiji.

11. Duhovni razvoj
V praksi se materija poveličuje z duhovnim razvojem in sicer tako, da človek sam sebe kultivira in razvija, da bi se lahko duša čimbolj pristno izrazila skozi osebnost in jo prežela s svojimi kvalitetami. Kajti ko se duša inkarnira, se inkarnira v telo! Seveda ne gre samo za fizično telo, marveč tudi za etrsko, astralno in mentalno telo ter nenazadnje celotno osebnost. To vse je treba razviti do popolnosti.

Najprej mora posameznik razgibati svoja telesa iz tope nedejavnosti in prebuditi njihovo lastno živost. Na primer telesno len človek naj bi do neke mere razvil in kultiviral svoje fizično telo, brezčuten človek bi moral najprej prebuditi svojo čustveno plat, miselno len pa razgibati svoj razum. Naslednja faza je, da živahno in pogosto nenadzorovano aktivnost teles spravi v uglašeno, nadzorovano stanje. To vključuje zdravo in vitalno fizično ter etrsko telo, umirjenost in tenkočutnost v astralnem telesu, zbranost in jasnost miselnega telesa ter kultivirano, plemenito osebnost.

Takšno notranjo uglašenost lahko doseže posameznik le sam, če se vzame v roke tako, da se kultivira in disciplinira v skladu s svojimi najglobljimi prepričanji in vzori. Pri tem se ne more izogniti odvezovanju - to je postopnemu odrekanju svojim hibam, razvadam in tistim željam, ki ga ovirajo v razvoju. Sestavni del duhovnega razvoja je tudi meditacija. Z meditacijo se ustvari resonanca med človekom in njegovo dušo in zaradi tega se lahko njene lastnosti - globok notranji mir, radost, sočutje, razumevanje, strpnost ... prelijejo v osebnost in jo oplemenitijo. Naslednji sestavni del za duhovni razvoj je služenje. Služenje je pravzaprav izpolnjevanje tistega, kar hoče duša. Duša pa hoče delati za dobro ljudi in narave. Služenje je življenje posvečeno drugim na moder in ljubeč način.

12. Vrhunec duhovnega razvoja - razsvetljenje
Proti koncu duhovnega razvoja se človeku razodene 'luč v luči', to je božja luč v dušini luči. Korenina duše namreč sega prav v Boga in je v svojem izvoru eno z njim. To je čisti duh, božanska iskra, ki je zažarela iz Božjega srca in zasijala na duhovnem nebu kot večna zvezda, kot duša, vendar je hkrati ostala eno z Bogom.

Duša je posrednik med osebnostjo in Bogom. Skozi številne inkarnacije duša vzgaja osebnost in jo presvetljuje s svojimi energijami, da bi postala najprej njej enaka in da bi potem, zlita z dušo, vstopila v Božje srce in se v njem povzdignila v vrhunsko stanje zavesti, ki mu pravimo nirvana ali osvobojenje. Takšen človek, ki je povsem uresničil svojo duhovno naravo in jo spontano živi na zemlji, se imenuje mojster modrosti oz. gospod sočutja.

Šele mojster je tisti, ki ja zares poveličal materijo svojih teles. Končno dejanje poveličanja se zgodi v čudovitem energijskem izbruhu, ki mu pravimo dvig kundalini. Kundalini je najbolj skrita energija materije, ki se je sedaj dvignila in spojila z duhom v človeku, kakor se združita žena in mož. Mojster zažari v novi luči in njegovo telo postane telo luči. Šele to je dejansko odkupljena in poveličana materija, ki je iz navadnega kamna postala čudovit kristal, skozi katerega se lahko neovirano izražata božanska luč in ljubezen.

Primož Škoberne
Duhovna univerza

Vir: soutripanje.cdk.si