|  Če bi v vrsto postavili tiste, ki vodijo evropske države oziroma predsedujejo vladam, jim je skupno, da so to v veliki večini oziroma skoraj v celoti moški. Kljub napredku na področju zagotavljanja enakih možnosti so ženske v politiki še vedno v manjšini. Ne najbolj razveseljivo dejstvo ob koncu prvega desetletja 21. stoletja še vedno ostaja: moški imajo vodilno vlogo v nacionalnih parlamentih, ministrstvih in vladah.
- V nacionalnih parlamentih držav EU naj bi bilo vsaj 30 odstotkov žensk
- V španski in finski vladi ženske zasedajo več kot polovico ministrskih stolčkov.
- Na višji odstotek zastopanosti žensk v politiki pomembno vplivata uvedba kvot in sprememba volilnega sistema.
- Najpomembnejši razlogi za izključenost žensk v politiki so kulturno pogojeni.
- Evropska kampanja 50/50 se zavzema za enakopravno zastopanost spolov pod sloganom Ni sodobne demokracije brez enakosti spolov.
V nacionalnih parlamentih 27 držav članic Evropske unije se je odstotek poslank med leti 1997 in 2007 povečal skoraj za polovico, in sicer s 16 na 24 odstotkov. Vendar delež žensk še vedno ostaja precej pod 30 odstotki, ki sicer predstavljajo minimalno zastavljen cilj zastopanosti žensk v nacionalnih parlamentih držav EU.
Seveda pa med državami obstajajo precejšnje razlike: največ žensk v politiki »najdemo« v skandinavskih družbah, ki že tradicionalno najbolj prednjačijo na področju enakih možnosti. Na Finskem po volitvah leta 2007 ženske zasedajo 42 odstotkov vseh mest v parlamentu, še bolje pa je na Švedskem, kjer parlament trenutno sestavlja 47 odstotkov žensk.
V EU izstopata Španija in Finska, kjer je več kot polovica ministrov pravzaprav ministric
Nedavno smo v Evropskem parlamentu ugotovili, da zadnja leta v pogledu enakopravnosti pri zaposlovanju Evropa skoraj ni napredovala.
Mojca Drčar Murko, poslanka v Evropskem parlamentu
V muzeju voščenih lutk tudi političarke
V slavnem britanskem muzeju voščenih lutk Madame Tussauds v Londonu od lanskega leta »domuje« tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki se je pridružila nekdanji britanski premierki Margaret Thatcher ter nekdanji pakistanski premierki in umorjeni vodji pakistanske opozicije Benazir Buto.
Tudi v evropskih vladah je vedno več žensk, po njihovi zastopanosti pa danes najbolj izstopata vladi španskega ministrskega predsednika Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera in njegovega finskega kolega Mattija Vanhanena, v katerih ženske zasedajo več kot polovico ministrskih stolčkov. Napredek v evropskih ministrskih vrstah je torej opazen, slabša pa je slika pri najvišjih položajih.
Od 20 držav članic EU s predsedniškim sistemom le dvema predseduje ženska – na Irskem Mary McAleese, na Finskem pa Tarja Halonen. Pri vodenju vlade je po odstotkih gledano stanje še slabše, saj med 27 državami v EU ministrsko ekipo vodi le ena ženska, nemška kanclerka Angela Merkel. Tudi sicer je doslej le 8 od 27 članic, torej manj kot četrtina držav Unije, na najvišjo vladno pozicijo postavilo žensko.
V institucijah Evropske unije so razmere nekoliko bolj optimistične. Zastopanost žensk v Evropskem parlamentu je v zadnjih letih močno narasla. Če je bilo v EP še leta 1984 zgolj 17 odstotkov žensk, trenutni sklic Evropskega parlamenta tvori nekaj več kot 31 odstotkov evropskih poslank. V sestavi Evropske komisije, ki šteje 27 članov, je deset komisark. Kljub temu ti podatki še zdaleč ne dosegajo cilja enake zastopanosti moških in žensk v evropskih institucijah.
Kakšno pa je stanje drugod po svetu?
Predvsem v obeh Amerikah je opaziti izjemen porast žensk v nacionalnih parlamentih, kjer je leta 2007 zastopanost parlamentark presegla 20 odstotkov. Največjo rast zastopanosti žensk je bilo zaznati v Argentini, Gvatemali, Trinidadu in Tobagu ter na Bahamih. Parlamenta na Bahamih in Ruandi pa skupaj s švedskim in finskim predstavljata zakonodajne institucije, kjer delež žensk presega 40 odstotkov. V senatu na Bahamih sedi celo 60 odstotkov žensk.
S kvotami in spremembo volilnega sistema do večje enakopravnosti spolov.
Kaj pomenijo kvote na volitvah?
Kvote (ponekod jih imenujejo »ženske kvote«, ker so praviloma ženske tiste, ki jim je otežen dostop do političnih funkcij) so sistem, ki obvezuje politične stranke ali neodvisne liste, da na svojih volilnih listah zagotovijo določen delež nujne zastopanosti vsakega spola.
Ta odstotek se od države do države razlikuje, na zadnjih parlamentarnih volitvah v Sloveniji je na primer veljalo pravilo, da mora biti na vsaki od list najmanj 25 odstotkov predstavnikov vsakega spola, na naslednjih volitvah pa se bo ta minimalni delež dvignil na 35 odstotkov. Kvote so bile v Sloveniji najprej uvedene na volitvah v Evropski parlament leta 2004, ko je bila predpisana 40-odstotna zastopanost obeh spolov na kandidatnih listah. Kvote veljajo tudi na sedanjih volitvah v Evropski parlament.
Obstaja več načinov, kako zagotoviti višji odstotek zastopanosti žensk v politiki. Na Mednarodnem inštitutu za demokracijo in volilno asistenco (IDEA) v Stockholmu menijo, da obstajata dva ključna ukrepa, ki lahko pomembno vplivata na višji odstotek zastopanosti žensk v politiki – uvedba kvot in sprememba volilnega sistema. Predvsem uvedba kvot se je pokazala kot učinkovit ukrep v večini držav.
V Belgiji na primer se je z uvedbo kvotnega sistema delež žensk v spodnjem domu parlamenta z 12 odstotkov leta 1997 dvignil na 35 odstotkov leta 2007. Takšen rezultat je posledica vladnega ukrepa iz leta 2002, ki je predpisal ne le enako zastopanost žensk in moških med kandidati za poslanske sedeže, pač pa tudi, da prva dva kandidata na listi nista smela biti enakega spola.
Evropski inštitut za enakost spolov
Leta 2006 je bil ustanovljen Evropski inštitut za enakost spolov, ki ima sedež v Vilni, glavnem mestu Litve. Glavni cilji inštituta so prispevati k boju zoper spolno diskriminacijo, spodbujati enakopravnost med spoloma med državljani in ozaveščati državljane EU o tej problematiki.
Pomemben napredek so dosegli tudi v Kirgiziji, kjer do volitev leta 2007 v parlamentu ni sedela nobena ženska. Zato pa so uvedli proporcionalni volilni sistem, ki je določil, da mora biti na listi najmanj 30 odstotkov kandidatk, kar je dvignilo prisotnost žensk v parlamentu na 25 odstotkov. V večini držav po vsem svetu dejansko ni zakonskih ovir za kandidaturo žensk na volitvah.
Zakaj torej v političnem življenju še vedno prevladujejo moški? Enostavnega odgovora na to vprašanje ni, saj gre za kombinacijo najrazličnejših dejavnikov. Volilni sistem vsekakor pomembno vpliva na možnosti izvolitve žensk na volitvah. Proporcionalni volilni sistem je namreč bolj naklonjen enakomerni porazdelitvi položajev med spoloma kot pa večinski volilni sistem. Izključenost žensk iz omrežij vplivnih ljudi, ki imajo stike s finančnimi podporniki političnega udejstvovanja, je vsekakor težava, ki ženskam otežuje preboj in onemogoča izvedbo učinkovitih predvolilnih kampanj.
Kljub vsemu pa so verjetno najpomembnejši razlogi za izključenost žensk v politiki kulturno pogojeni. V bolj tradicionalnih družbah so ženske, ki iščejo pot v vrhove političnega življenja, velikokrat diskriminirane, saj volivci ponavadi vidijo moške kot sposobnejše voditelje. Posledično se ženske redkeje odločajo za vstop v politiko, saj jo doživljajo kot sovražno in agresivno.
Političarke za več političark
Političarka v hlačah, krilu, brez nogavic?
Sociolog Padro Mansilla opozarja, da se je pri moških skozi dolgo obdobje sodelovanja v politiki izoblikovala moška obleka kot nekakšna uniforma, medtem ko se bodo ženske še morale odločiti, kakšna je primerna obleka za »politično« službo.
V zadnjem času se je predvsem podpredsednica Evropske komisije Margot Wallström postavila v bran žensk in ostro kritizirala evropski odnos do tega vprašanja. Za številne evropske časopise je pokritizirala moške kartele v EU in opozorila, da ne gre za problem pomanjkanja sposobnosti žensk, temveč za problem, da moški izbirajo moške.
Mame ministrice na Finskem
Finska ministrica za okolje Paula Lehtomaeki je že po šestih mesecih ministrovanja odšla na porodniški dopust, ki na Finskem traja šest mesecev. Enako je storila že dve leti prej, ko je zaradi rojstva prvega otroka zapustila položaj ministrice za trgovino. V istem času se je vlogi mame posvečala tudi ministrica za komunikacije, ki je nekaj tednov delala od doma, da je svoji hčerki, posvojenki iz Kitajske, pomagala pri privajanju na novo okolje.
Evropska kampanja 50/50, katere aktivna podpornica je tudi Wallströmova, se zavzema za enakopravno zastopanost spolov pod sloganom Ni sodobne demokracije brez enakosti spolov. Namen kampanje je doseči, da bi enakost spolov zaživela ne samo kot vrednota in načelo Evropske unije ter njenih članic, temveč kot vsakdanja praksa v vseh politikah in programih.
Kaj bi bilo drugače, če bi bilo v političnih vrhovih in tudi nasploh v politiki prisotnih več žensk? Španska ministrica za enakopravnost Bibiana Aido pravi, da ženske v politiko prinesejo druge teme in s svojimi pogledi odprejo nova vprašanja, ki jih je treba urediti. Po njenem mnenju »z ženskami v politiki politične razprave dobijo večjo kvalitativno in kvantitativno širino«.
Enako plačilo za delo enake vrednosti!
Evropska komisija je v okviru letošnjega mednarodnega dneva žena začela s kampanjo za odpravo razlik pri plačilu. Ženske namreč v gospodarstvu EU v povprečju zaslužijo dobrih 17 odstotkov manj kot moški, v Sloveniji pa ta razlika znaša sedem odstotkov oziroma povprečno 88 evrov. Namen kampanje, ki vključuje državljane, delodajalce, delavce in sindikate, je med drugim ugotoviti, zakaj prihaja do razlik, ter poiskati možne rešitve. Več lahko preberete na spletni strani ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=681.
Moralo bi biti enako število žensk in moških!
Kako to, da se dosledno spoštujejo evropske direktive o predpisani velikosti kumaric na trgu EU, v prav vseh državah članicah pa se že 50 let veselo krši obvezujoča določba o enakem plačilu za delo enake vrednosti? Odgovor se skriva v prikriti, a nič manj dejanski diskriminaciji žensk pri ODLOČANJU: v politiki, gospodarstvu in v znanosti, za katero so v prvi vrsti odgovorna vodstva političnih strank in sindikatov ter delodajalci.
Ženske so v organih političnega, sindikalnega in gospodarskega odločanja še vedno, in to skoraj povsod v EU, v veliki manjšini. Zato ne morejo enakopravno vplivati na določanje prednostnih nalog družbenega in gospodarskega razvoja. Zato ostaja problem usklajevanje družinskih in delovnih obveznosti za oba spola, niso odpravljeni spolni stereotipi pri izbiri poklica, prikrite oblike diskriminacije so še prisotne in stekleni strop na trgu dela je še vedno trden.
Društvo, ki ga vodim, Evropska mreža za enakost spolov, se je zato pridružilo skupni kampanji evropskega in slovenskega ženskega lobija, imenovani 50/50. Odločno se zavzemamo za to, da se z zakoni vpelje obveznost, da morajo prav vsi organi odločanja, in to na vseh ravneh, začenši z institucijami EU, imeti enako število žensk in moških.
Evropska unija enakosti, socialne pravičnosti in vključevanja vseh je po našem mnenju usodno odvisna od tega, kako hitro bomo ženske prevzele svoj delež politične soodgovornosti za njen razvoj. Kako to pospešiti? Na listi stranke, ki jo boste letos volili na volitvah poslancev v Evropski parlament, obkrožite kandidatko!
Sonja Lokar, vodja Evropske mreže za enakost spolov
Preskok od »prijateljic« k »partnerkam« ne bo prišel niti kmalu niti sam od sebe
Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil v reviji Problemi objavljen »prepis« nekega pogovora o ženskem vprašanju. Šlo je za namišljeni pogovor feministk in feministov, na zapisu pa so bili prepoznavni prstni odtisi najbolj slavnega slovenskega filozofa. V zaključku je moderator (ta isti filozof) provokativno zaključil pogovor približno takole: »Kakorkoli že. Pogledi na žensko vprašanje so različni. Ostaja pa dejstvo, da je ženska človekov najboljši prijatelj.«
Vsekakor provokativno in mnoge aktivistke so se o tej objavi izrekle odklonilno. A provokacija izžareva kruto resnico. Ne samo v »tretjem svetu«, kjer se ženske še vedno borijo za izhodiščno in načelno enakopravnost, ampak tudi v »prvem svetu« in tako tudi v Evropi. In ne samo v Evropi, ampak tudi v najbolj elitnih poklicnih skupinah, pri študiju, v znanstvenoraziskovalnih in političnih okoljih je vprašanje položaja žensk protislovno.
Skrajni domet je pokroviteljska naklonjenost, kot jo izžareva provokativni stavek. Čeprav izjemni dosežki izjemnih posameznic neredko presegajo najboljše »moške dosežke«, kazalniki položaja žensk po več kot sto letih aktivne borbe za enakovredno (so)udeležbo človeka več kot duševno potrejo. Razlike v položaju žensk v tretjem in prvem svetu so tako bolj estetske kot esencialne.
Dr. Vlado Miheljak, predavatelj na fakulteti za družbene vede in kolumnist
Ženske, številke in Slovenija
V Sloveniji je bil najvišji odstotek žensk v parlamentu leta 1990, ko je na poslanskih sedežih sedelo skoraj 19 odstotkov žensk. Po volitvah leta 1992 je ta odstotek padel na 13 odstotkov, leta 1996 pa celo na nekaj manj kot osem odstotkov. Na stanje iz leta 1992 se nam uspelo vrniti šele ob prelomu tisočletja, na državnozborskih volitvah leta 2000. Štiri leta kasneje spet beležimo rahel padec na 12,2 odstotka.
Kaj pa danes? V zdajšnjem mandatu Državnega zbora RS ženske zasedajo 13,3 odstotka poslanskih sedežev. V vladi deluje pet ministric, Slovenija pa ostaja ena od osmih držav v Evropski uniji, kjer še nismo imeli ženske predsednice parlamenta. |
NE ZAMUDITE
