...ali zakaj nujno potrebujemo spremembe

Kako naprej?
Kljub temu, da nam politiki obljubljajo, da bo leto 2010 boljše, pa nekateri resni analitiki trdijo, da bo to leto vsaj za Ameriko še precej slabše.

Prav tako se pojavljajo znaki, da bo imela evropska monetarna unija (evrosistem) probleme, saj je npr. Grčija že zadolžena več kot znaša njen letni BDP (Maastrichtska pogodba določa mejo 60%, Slovenija naj bi bila trenutno na okoli 22%). V slabem stanju pa so tudi Irska, Portugalska, Španija in Italija. Njihov bankrot bi lahko ogrozil obstoj evra.

Slovenije je sicer sprejela Zakon o bančništvu, po katerem naj bi bile vse vloge zaščitene do konca 2010 (po tem datumu pa vloge do 50.000 EUR), vendar pa to ne pomaga dosti, če se npr. zgodi devalvacija valute. Tako lahko čez noč izgubimo 20, 30% ali več vrednosti svojih prihrankov.

Kaj lahko torej v prvi vrsti storimo sami?

Razmisliti velja o:

1. Varčevanju - ne porabljanje za stvari, ki jih ne potrebujemo
2. Večji neodvisnosti (energija, hrana, ...)
3. Odpovedi nepotrebnim posojilom ter čimprejšnjem odplačilu starih
4. Razpršitvi investicij (poleg varčevalnega računa lahko denar naložimo še v npr. plemenite kovine, določene sklade, tudi nepremičnine)
5. Imetju dela prihrankov v določenih tujih valutah
6. Hranjenju dovolj denarja v fizični obliki
7. Izobraževanju o finančnem sistemu ter spremljanju dogajanja na finančnih in gospodarskih trgih (povezave na zadnjih straneh)
8. Širjenju informacij o tem ter pošiljanju svojega feedbacka odgovornim ljudem
9. Večjem sodelovanju v lokalni skupnosti (pomoč, delitev dobrin, orodja, ipd.)

1. Simec, Guardiagrele, Italija: Bogati lokalni profesor Giacinto Auriti je izdal lokalno valuto simec. Le-to je menjal za lire ter se dogovoril z lokalnimi trgovci, da lahko pri njem zamenjajo simece nazaj v lire (v tem primeru 2 liri za en simec).
   
   Rezultat je bil, da so se cene prepolovile, ljudje so preplavili trgovine, lokalna ekonomija je zaživela. Ta praksa se je razširila še na sosednje kraje. Eventuelno so projekt v svoje roke prevzeli trgovci. Slabost tega je, da tak pristop potrebuje bogatega sponzorja, ki spravi kolesje v pogon.

Podobni projekt poteka v nekaterih mestih v Angliji, med drugim v Totnesu http://totnes.transitionnetwork.org/totnespound/home

1. Liberty Dollars, ZDA: L: 1998 je privatna organizacija NORFED (National Organization for the repeal of the Federal Reserve Act and the Internal Revenue Code) začela izdajati valuto imenovano Liberty dollars, ki je bila podprta z zlatom in srebrom. Izdana je bila v obliki kovancev, zlatih in srebrnih certifikatov ter elektronskega denarja. Bankovci so bili tako dobro zasnovani, da jih je bilo težko ponarejati.
   
   Valuta se je v lokalnih trgovinah menjala z običanjimi dolarji v razmerju 1:1. Srebrni certifikati so predstavljali zgolj polovico dejanjske vrednosti srebra v trezorju – razlika je šla k organizaciji za pokritje stroškov ter za njeno kampanjo. Do l. 2006 je bilo v obtoku 20 mil. liberty dolarjev, ki so tako postali druga največja valuta v ZDA.
   
   Tega leta je uradna kovnica ZDA razglasila, da so le-ti nelegalni, ker se jih lahko zmotno zamenja za uradno valuto. Pisarne NORFED-a sta preiskala FBI in tajna služba, ki sta zasegli tako računalnike kot tudi vse zlato in srebro.
   
   Kongresnik Ron Paul se je l. 2007 skušal postaviti v bran taki praksi s predlogom zakona o prosti konkurenci valut – Free Competition in Currency Act. Problemi pri izdajanju take valute so torej lahko pravne narave, poleg tega pa lahko bankovci predstavljajo večjo vrednost od dejanjske (ker je dragocenih kovin manj).

1. Global Exchange Network, Argentina: Argentina je vpeljala spremembe, ki jih je zahteval IMF (privatizacija, fiksiranje pesa na dolar,...) ter l. 1995 bankrotirala. Banke so se zapirale, ljudje pa so ostali brez prihrankov. Kmalu so se travniki spremenili v vrtičke, vzniknili pa so tudi lokalni menjalni marketi. Neka okoljska organizacija je organizirala veliko prodajo, kjer so ljudje lahko prinesli stvari, ki so jih nameravali prodati.
   
   V zameno za to pa so dobili papirnata potrdila, ki so predstavljala denar. Z njimi so lahko kupili druge stvari. Kmalu se je ta sistem razvil v Global Exchange Network (Red Global de Trueque), ki se je razširila po Srednji in Južni Ameriki. Na vrhuncu je v njej sodelovalo 7 mil. ljudi. Nekatere lokalne oblasti so prav tako začele izdajati svoja potrdila, imenovana 'debt-cancelling bonds'.
   
   Študije so pokazale, da so cene v provincah, kjer so uporabljali lokalne valute, ostale stabilne v primerjavi s provincami, kjer tega niso uvedli. Sistem je imel nekaj pomanjkljivosti, vključno s slabim nadzorom nad ponarejanjem. Trenutno ta sistem uporablja nekaj desettisoč ljudi.

1. Ithaca HOUR, ZDA: Trenutno je v ZDA na voljo več kot 30 lokalnih papirnatih valut, med katerimi je najbolj uspešna Ithaca HOUR. 1 enota predstavlja 10 $ oz. povprečno urno postavko. Bankovce se lahko zamenja za delo (storitve) oz. za blago v enaki protivrednosti. Drugi primer podobne valute je 'časovni dolar', ki ga je zasnoval profesor Edgar Cahn. Na tej podlagi je v Sloveniji pred kratkim zaživelo društvo Časovna banka Slovenije.

http://www.ithacahours.org/
http://www.casovnabanka.si/

Podobno vzporedno valuto uporabljajo tudi na Baliju za lokalne projekte (1 enota so 3 ure dela).

Bankovec Ithaca HOUR (vir: www.ithacahours.com)

1. Potrdila na kmetijah: Papirnata potrdila se lahko uporabljajo tudi na kmetijah in so namenjena temu, da kmet premosti težke čase do žetve. Primer le-tega je kmet v Massachusettsu, ki je izdal svoja potrdila potem, ko mu lokalna banka ni hotela odobriti kredita. Ljudje so lahko vplačali $ 9, dobili za to potrdilo, ob žetvi pa to potrdilo zamenjali za pridelek v vrednosti $ 10.

1. 'Caring relationship tickets', Japonska: Ljudje pomagajo starejšim v zameno za potrdila o negovalnem odnosu. Ta potrdila se seštevajo in kasneje lahko porabijo  za nego, ko je varčevalec sam potreben pomoči. Pokrivajo namreč področje, ki ni zajeto v nacionalnem zdravstvenem zavarovanju. Varčevalci lahko ta potrdila prenesejo tudi na drugo osebo, ki potrebuje pomoč (npr. sorodnika).

1. Pogosti letalski potnik: Nekatere letalske družbe so uvedle t.i. 'frequent flyer miles', milje, ki se jih lahko zasluži s potovanjem z letalsko družbo, nato pa porabi v restavraciji, hotelu, supermarketu, za taksi, ipd. V ta projekt bi se lahko vključile tudi lokalne občine, razširile trgovanje ter zmanjšale pritisk davkov na občane.

1. Elektronske valute, sistem LETS: Prvi elektronski valutni sistem je zasnoval Kanadčan Michael Linton l. 1982, imenovan LETS – Local Exchange Trading System. Le-ta je informacijski sistem za beleženje človeškega truda.
   
   Kredit se elektronsko vzpostavi, ko si ga prebivalec sposodi od skupnosti v zameno za nakup blaga ali storitev. Po enakem postopku se tudi izbriše, ko je kredit vrnjen nazaj v obliki blaga ali storitev. Trenutno v Evropi, Avstraliji ter Novi Zelandiji obstaja okoli 800 takšnih lokalnih sistemov.

http://en.wikipedia.org/wiki/Local_Exchange_Trading_Systems

1. The Grameen Bank, Bagladeš: Mohammad Yunus je zasnoval lokalno banko Grameen (prevedeno: vas), v kateri lastništvo in nadzor ostajata v rokah posojilojemalcev. Takoj, ko varčevalec zbere določeno vsoto denarja, kupi (samo) eno delnico v banki.
   
   Obresti so postavljene tako, da ima banka majhen dobiček, ki gre nazaj k delničarjem v obliki dividend. Banka izdaja majhna posojila (začenši s $ 50), s katerimi si lahko lokalni revni ljudje pomagajo oz. pričnejo s svojim majhnim podjetjem. Banka poroča, da je na ta način 54% strank že prekoračilo prag revščine. V 25 letih je banka izdala posojilo 5 milijonom ljudi.

http://www.grameen-info.org/

Lokalne valute dokazujejo, da denar ni nekaj, za kar bi nujno morali tekmovati. Je preprosto kredit, ki lahko nastane brez zlata, bank, vlad ali tiskarskih strojev. Vendar pa obstaja nekaj omejitev, kar se tiče kreditnih sistemov:

1. preohlapne vzpodbude za vračilo dolga: ljudje si lahko dovolijo dolg vračati predolgo časa oz. ga ne odplačajo (to bi se lahko rešilo z zastavitvijo določenega dela njihovega premoženja oz. določenimi pogodbenimi določili).
   
   
2. ne rešijo problema dolga glavne nacionalne valute. Davke se mora še vedno plačevati v tej valuti, prav tako računi (npr. telefon, energija, bencin, TV,...).

Problem je mogoče rešiti tako, da bi bila edina entiteta v državi, pooblaščena za posojanje z obrestmi, država sama. Obresti bi šle nazaj k državi in le-ta bi denar vrnila nazaj v skupnost oz. deloma porabila za financiranje nujnih državnih služb. Na ta način državi ne bi bilo treba vedno znova tiskati novega denarja za pokritje razlike med glavnico in obrestmi.

Kako bi to delovalo v praksi? Država bi izdala npr. 110 EUR, od tega bi 100 EUR posodila z 10% obrestmi, 10 EUR pa bi porabila za javne projekte. Teh 10 EUR že predstavlja 10% obresti, ki bi eventuelno pritekle nazaj k državi skupaj z glavnico, 100 EUR. Tako ne bi bilo treba vedno znova tiskati novega denarja, temveč bi se le-ta zgolj recikliral.

V primeru večjih družbenih potreb po denarju (npr. naravne katastrofe), bi se natisnilo toliko denarja, kolikor bi se ga potrebovalo za projekte (delo in material). Tako bi se izognili inflaciji, saj bi se dotok denarja povečal skupaj s povpraševanjem. Še več, davki ne bi bili potrebni.

To je idealen scenarij, ki bi zahteval podržavljenje vseh finančnih institucij, ki danes tako ali drugače posojajo denar. To je za večino ljudi na zahodu trenutno nepredstavljivo, zato bi bil trenutno morda bolj primeren polovičen sistem, pol zaseben in pol državen.

Vlada bi bila prvi izdajatelj in posojilodajalec, privatne finančne institucije pa bi reciklirale ta denar v obliki posojil. Obresti bi še vedno šle v njihove zasebne žepe, toda ne v takem velikem obsegu kot danes. Dotok denarja bi se tako še vedno moral povečevati, da bi pokril obresti, vendar manj. Kakšna pa bi morala biti količina letno sproščenega denarja, da bi se izognili nevarnosti inflacije?

E. H. Brown pravi, da je l. 2006 ameriški BDP znašal 12.98 trilijona $, medtem ko je bil celoten dohodek prebivalstva 10.23 trilijona, od česar je bilo 10% investiranega in ne porabljenega za dobrine in storitve. To pomeni, da je bila kupna moč 3.77 trilijona $ manjša kot skupna cena prodanih dobrin in storitev. Kje so potrošniki dobili teh 3.77 trilijona?

Sposodili so si ga od bank, ki so denar ustvarile z računovodskim vnosom v knjige. Namesto njih bi lahko država l. 2006 izdala 3.77 trilijona $, ne da bi povzročila dodatno inflacijo. Kaj bi se lahko naredilo s tako veliko vsoto denarja? Poročilo Združenih narodov iz l. 1995 omenja, da  bi zgolj 80 milijard $ prepolovilo vso svetovno lakoto ter revščino. Poleg tega bi se lahko investiralo v stanovanja, ki bi tako postala bolj dostopna, ter v obnovljive vire energije (solarna, geotermalna, vetrna ter energija plimovanja).

Islamski svet je bolj naklonjen ideji brezobrestnega posojanja, saj Koran prepoveduje zaračunavanje obresti. Vendar pa so bankirji zaobšli tudi to zapoved, saj se v praksi ponavadi dogaja, da banke namesto obresti zaračunajo honorar.

Na primer: v imenu stranke kupijo posest ter jo prodajo stranki za višjo ceno. Islamski puritanci temu nasprotujejo ter se še vedno držijo stare interpretacije obresti. L. 2007 je iranski predsednik zagovarjal vrnitev k sistemu brez obresti ter imenoval novega guvernerja centralne banke. Ta odločitev bi bila lahko pravi razlog zakaj se je zahod obregnil ob Iran.

Eden izmed problemov, zakaj bi bile banke nenaklonjene posojanju brez obresti, je tekmovalna narava bančnega trga. Vendar pa na Danskem in Švedskem že obstajajo brezobrestne hranilnice in posojilnice. Te so zasnovane v zadružni obliki (co-operative) brez namena generiranja dobička. So zgolj ponudnice storitev, ki za pokritje stroškov zaračunajo honorar.

Negativna stran posojil brez obresti je, da bi lahko povzročila nepremičninski balon, če ne bi bila dobro nadzirana. Problemu bi se lahko izognili z določitvijo ustreznih plačilnih in dohodkonih zahtev ter s skrajšanjem odplačilnih rokov.

Druga nevarnost bi bila v uporabi teh lahkih posojil na borznem trgu (tako kot se je to dogajalo na Japonskem). Problem je rešljiv s tem, da bi bil kredit na voljo zgolj za trdne, prave dobrine in ne za špekuliranje, investiranje za dobiček ali kratko prodajo (t.i, real bills doctrine).

Posojila brez obresti so morda še precej let stran, vendar pa bi za začetek lahko izdajali posojila s fiksnimi in skromnimi obrestmi, kar bi posojanju povrnilo zanesljivost.

7.) Lokalne oblasti

Zavoljo zaščite državne valute, lokalnim oblastem ne bi bilo dovoljeno izdajanje denarja. Namesto tega bi lahko dobile od države brezobrestna posojila za smiselne javne projekte. Danes so javni projekti večinoma neprofitabilni, ker so kreditirani z obrestmi, kar njihovo ceno mnogokrat poveča.

Dober primer je most Humber v Angliji (odprt l. 1981), ki je stal 98 milijonov funtov, toda do l. 1992 je dolg zaradi obresti narasel na 439 milijonov. Vskočiti je morala vlada z donacijami. Most je sicer vsako leto prinašal dobiček in če bi bil financiran z brezobrestnim posojilom, bi se projekt z leti sam poplačal.

Kako bi se posojila lokalnim skupnostim lahko vrnila? Ena možnost so davki, vendar boljša opcija leži v tem, da bi lokalne oblasti zbrale sredstva skozi podjetne inciative, ki bi pobirale honorar za svoje storitve.

Primer podobno (in dobro) delujočega sistema je otok Guernsey, ki se nahaja približno 75 milj južno od Velike Britanije. L. 1816 so so se njegovi morski zidovi rušili, njihove ceste so bile blatne in ozke. Dolg je znašal 19.000 funtov, medtem ko je bil celotni letni prihodek otočanov zgolj 3.000 funtov, od katerih so morali plačati 2.400 za plačilo obresti.

Potem pa je lokalna vlada začela izdajati lasten denar, ki je bil obresti prost. V razmaku parih desetletij je nekajkrat izdala vladne bankovce za javne projekte (morski zidovi, ceste, cerkve, šole, trgi,...). Količina denarja se je močno povečala, vendar ni bilo inflacije. Do l. 1958 so izdali 542.000 funtov brez inflacije.

Guernsey ima davek na dohodek, a je relativno nizek (20%) ter preprost in brez 'lukenj'. Nima davka na dediščino ter je brez vladnega dolga. Komercialne banke poslužujejo zasebne kliente, vendar vlada nikoli ne gre v dolg. Že skoraj dve stoletji izdaja svoj denar; med tem časom se je količina denarja povečala za 25 x pa vendar je njena ekonomija ostala stabilna, cvetoča in brez inflacije.

Drugi primer je zvezna država ZDA Severna Dakota. Le-ta je edina v Ameriki, ki ima lastno banko. Ustanovljena je bila l. 1919 z namenom pomagati malim kmetom in podjetnikom izpod primeža želniških podjetij ter bank iz drugih zveznih držav. Danes deluje kot centralna banka in opravlja podobne funkcije kot izpostave FR, vendar se od nje bistveno razlikuje.

Deleži FR so v rokah privatnih bank, medtem kot je Banka Severne Dakote (BSD) 100% v državni lasti. Od nje se zahteva, da deluje v javnem interesu. Njen cilj je omogočati stabilne finančne storitve z namenom podpirati poljedelstvo, trgovino in storitve v državi. Izogiba se rivalstvu s privatnimi bankami, tako da z njimi deluje kot partnerica. Večino posojil izdajajo lokalne banke, BSD sodeluje pri posojilu tako da deli rizik, zakupi in znića obrestno mero in zakupi posojila in tako osvobodi lokalne banke, da lahko posojajo več.

Njena druga funkcija je omogočati sekundarni trg za nepremičninska posojila, ki jih kupuje od lokalnih bank. To je državi pomagalo zaobiti nepremičninsko krizo, saj sekundarnega trga niso vodili posojilodajalci v senci, temveč država banka.

Ostale storitve, ki jih banka omogoča, so: garancije za podjetniške iniciative in študentska posojila ter nakup lokalnih obveznic. Banka prav tako financira državni proračunski primanjkljaj. BSD ima račun pri Federal Reserve, vendar pa njeni depoziti niso zavarovani pri FDIC. Zavarovani s strani zvezne države same, kar je razumna poteza v času, ko je FDIC blizu bankrota.

Več o tem si preberite v članku E. H. Brown: http://www.webofdebt.com/articles/pottersville.php

Problem dolga tretjega sveta, mednarodna valuta ter mednarodni denarni standard

Večino današnjega dolga držav tretjega sveta imajo v rokah ameriške banke. Če bi se le-te spremenilo v zvezne agencije, bi lahko z lahkoto odpravile obstoječi dolg.

Odpis dolga je že bil tema v IMF, vendar gre povečini zgolj za prenos oz. prerazporeditev dolga iz revnejših na bogate države. Problem bi se lahko rešil, tako kot je bil ustvarjen – skozi računovodske knjige. V praksi bi to pomenilo, da bi se dolžniške obveznice preprosto ukinilo, vendar bi se jih še vedno obdržalo za potrebe bančnega računovodstva. Odpis dolga je pomemben, saj bi se skozi ekonomsko varnost zmanjšala nevarnost formiranja terorističnih skupin, zmanjšal pritisk na okolje ter zmanjšalo širjenje nalezljivih bolezni.

Toda odpis dolga je zgolj prvi korak. Če želimo povleči države iz revščine, bi bilo potrebno stabilizirati nacionalne valute, ki sedaj prosto drsijo na deviznem trgu, kjer so lahka tarča špekulantov z veliko denarja. Kako doseči stabilnost? Ena možnost je investiranje v derivative, vendar so le-ti dragi in riskantni, druga možnost je zlati standard, a se je izkazal za neprimernega. Tretja možnost je vezanje nacionalne valute na dolar, vendar pa valuta tako izgubi fleksibilnost ter eventuelno devalvira (nedavni primer je Venezuela).

Nekatere države kot Ekvador in El Salvador so šle še dlje ter preprosto spremenile svoje valute v dolarje. To je na kratki rok zmanjšalo obrestne mere in inflacijo ter stabiliziralo valuto. Vendar pa so se izdelki podražili, ko so valute sosednjih držav devalvirale. Prav tako so države izgubile nadzor nad izdajo denarja, dolarje lahko izdajajo le ZDA. Rezultat tega je bil zmanjšanje izdatkov za socialne programe, ki so prizadeli že tako revne prebivalce.

Nekateri kot rešitev omenjajo mednarodno valuto, toda kdo bi jo izdajal? Če bi jo izdajale države same, potem bi bil globalni dotok denarja ranljiv za neodgovorna ravnanja vlad. Po drugi strani, če bi valuto izdajala zgolj ena mednarodna institucija, npr. IMF, potem bi bil rezultat enak kot v primeru popolne 'dolarizacije', tokrat v svetovnem merilu. Je pa še tretja pot, ki jo predlaga World Constitution and Parliament Association.

Namesto, da bi si države sposojale denar od centralne banke z obrestmi, bi bile pooblaščene za uporabo lastnega brezobrestnega kredita. Tako bi zgolj monetizirale svoj kredit. Denar bi morale vračati v rednih obrokih, tako kot sedaj, in ko bi dosegle določen prag, si ne bi mogle več sposojati. Toda ker ne bi bilo obresti, bi lahko vrnile dolg skozi produkcijo dobrin in storitev. Če še vedno ne bi mogle vriti dolga, bi v Svetovnem parlamentu lahko zaprosile za poravnavo, toda odločitve, kdaj in za koliko povečati dotok denarja, bi bila v njihovih rokah.

Dokler pa se taka radikalnea sprememba ne zgodi, svetovna trgovina še vedno poteka v različnih valutah, ki so ranljive za špekulativne napade. Ta rizik je potrebno odstraniti, toda kako?

J. M. Keynes je predlagal, da bi bile valute vezane na košarico dobrin. Tako bi ena valutna enota predstavljala določeno težo, npr. v zlatu, srebru, bakru, govedini, žitu, volni, itd. Drugi zagovorniki tega sistema so Michael Rowbotham, Lyndon LaRouche in dr. Mahathir Mohammad.

Verjetno pa je še najbolj uporaben predlog Fredericka Manna, ki je l. 1998 predlagal, da bi bile valute ovrednotene glede na indeks potrošniških cen (consumer price index – CPI). Ker pa njegovo jedro, ki se uporablja za določanje inflacije, ne vključuje dobrin z visoko stopnjo cenovne ranljivosti (hrana, energija, lastništvo nepremičnin), bi bilo potrebno te nujne stroške vključiti noter. Kako bi to potekalo v praksi?

Predpostavljajmo, da bi bila Mednarodna valutna enota (international currency unit - ICU) ekvivalentna indeksu potrošniških cen oz. dogovorjeni frakciji.  1. januarja tekočega leta nam računalniško vzorčenje vseh nacionalnih trgov pove, da je vrednost 1 ICU v ZDA 1 dolar. Iste dobrine, ki jih lahko kupimo za 1 dolar, stanejo v Mehiki 10 pesov in v Veliki Britaniji pol funta.

Ko bi prečkali mejo iz ZDA v Mehiko, bi zamenjali 1 dolar za 10 pesov in s tem denarjem bi lahko kupili enako količino dobrin kot v ZDA. 10 pesov bi v Britaniji zamenjali za pol funta, a še vedno lahko kupili enako količino dobrin.

Vrednost valute bi bila tako določena z aktualnimi cenami na trgu in ne z njeno količino, s katero trgujejo špekulanti na mednarodnem trgu. Če bi bilo delo oz. dobrine cenejše v določeni državi, bi bilo zato, ker so tam bolj številne oz. dostopnejše. Valute ne bi bile več dobrine za trgovanje, temveč bi bile kuponi za mednarodno prepoznane vrednostne enote.

Določanje takega mednarodnega standarda bi potrebovalo nova mednarodna pogajanja oz. novi Bretton Woods.

Zaključki

Zasebno komercialno bančništvo, kot ga poznamo danes, je zastarelo, predatorski kapitalizem investicijskih bank pa je parazit, ki se zajeda v produktivnost. Mnogo bank je prikrito bankrotiranih in veliko držav je na dobri poti do tja.

Torej, katere spremembe so potrebne?

1. Določene ustavne in zakonske dopolnitve, po katerih bi bila država edina pristojna izdajati denar v vseh njegovih oblikah. Videli smo, da v obeh primerih, najsi je centralna banka v privatnih rokah kot npr. Federal Reserve ali v državni lasti kot npr. Banka Slovenije ali Bank of England, prihaja do zlorabe moči za zasebne interese, saj so centralne banke v izdajanju denarja ločene od države ter nad njimi ni nobenega pravega nadzora.
   
   
2. Neodvisno nadzorstvo centralne banke in velikih bank - vpogled v vse njihove operacije, še posebej v operacije odprtega trga, položaj na trgu derivativov, manipuliranje denarnega trga ter uporabo računovodskih trikov za prikrivanje insolventnosti.
   
   
3. Regulacija in kontrola derivativnega trga preko obdavčenja ali pa prepoved le-tega.
   
   
4. Javni prevzem bankrotiranih bank ter uporaba njihovih podružnic, tako da služijo kot lokalne izpostave državne centralne banke. Le-te bi izvajale depozitne naloge ter izdajale kredite prebivalcem. Vsakršne obresti bi šle nazaj v državno zakladnico.
   
   
5. Ukinitev multipliciranja denarja skozi frakcionalni rezervni sistem s strani zasebnih bank. Izdajanje zasebnih posojil bi bilo omejeno na recikliranje obstoječega denarja ali pa na posojanje novega denarja, ki bi ga izdala državna centralna banka.
   
   
6. Postopno monetiziranje državnega dolga. V večini primerov bi se to lahko vržilo prek spleta v elektronski obliki.
   
   
7. Izdajanje brezobrestnih kreditov lokalnim skupnostim za infrastrukturo in druge javne projekte.
   
   
8. Pooblastitev parlamenta, da bi skozi državno zakladnico letno izdajal denar za programe, ki bi promovirali splošno blaginjo. Da bi se preprečilo inflacijo, bi se lahko nov denar porabil zgolj za projekte, ki bi prispevali nove dobrine in storitve v ekonomijo. Prav tako bi se izdaja letne količine denarja omejila z določenim pragom, npr. razliko med BDP ter nacionalno kupno močjo. Tako bi se ponudba izenačila s povpraševanjem.
   
   
9. Pooblastitev parlamenta, da bi financiral javne programe, katerih storitve oz. produkti bi se prodajali ljudem za določen honorar ter tako vrnili denar nazaj v zakladnico (npr. obnovljivi viri energije). Tako bi se davki postopno znižali.
   
   
10. Postopna odprava davka na dohodek.
    
    
11. Začetek novih pogajanj za nove mednarodne monetarne standarde, novi Bretton Woods, ki bi eliminiral dolg držav tretjega sveta, vezal menjalniške tečaje na košarico dobrin ali pa na faktorizirani indeks potrošniških cen, vzpostavil regulative oz. prepovedal špekuliranje ter omogočil brezobrestna posojila v mednarodni valuti.
    
    
12. Ostale domače reforme, ki bi bile potrebne, bi vključevale: javno financirane volitve, reformo medijev (razbijanje njihovega monopola), reformo pravil lobiranja, temeljno univerzalno zdravstveno zavarovanje ter ojačanje zakonov o obveznicah.

1. eliminiranju davka na dohodek
2. eliminiranju državnega dolga, ki pohablja mlajše generacije
3. sprostitvi sredstev, potrebnih za javne projekte (infrastruktura, hiše, obnovljivi energetski projekti)
4. socialnem sistemu, ki bi podpiral upokojence, in ki bi zamenjal pokojninski sistem, zaradi katerega se danes delavci mnogokrat držijo morečih služb, delodajalci pa težje tekmujejo na mednarodnih trgih
5. eliminiranju 'gospodarskih ciklov'
6. razpoložljivosti posojil z obrestnimi merami, ki ne bi bile podvržene nepredvidenim manipulacijam zasebnih centralnih bank
7. eliminaciji velikih valutnih devalvacij in ekonomskih vojn

Knjiga je deloma dostopna na Google Books