Smisel evolucije – razvoj zavesti
Na lestvici najpomembnejših vprašanj bi vprašanje Kdo sem? uvrstil na sam vrh. Verjamem, da daje smiselcelotnemu procesu evolucije. Evolucijo razumem kot proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko prišlo do odgovora na vprašanje, kdo sem, in zavedanja tega. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o človekovi notranjosti, so priprava na to najzahtevnejšo nalogo.

Morda se takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdemo trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija to je –, da se Stvarnik skozi svoje stvaritve naposled v celoti prepozna.

Da bi prepoznanje dosegel, mora najprej stopiti v nasprotje tega, kar išče. Najprej se mora »oborožiti z nevednostjo«, se pretvarjati, da ne ve, kdo in kaj je. Skozi proces vse boljšega spoznavanja sebe v številnih utelešenjih odmetava tančico za tančico in naposled ostane gol; doseže najvišje spoznanje in prepozna svojo veličino.

Ali bi evolucija lahko imela kak drug smisel? Evolucija je proces, neprestana sprememba, usmerjena k nekemu cilju. Smisel procesa se vedno na neki način razgali skozi proces sam, odkriješ pa ga s primerjavo posameznih stopenj. Kaj je tisto, kar se razkriva skozi proces evolucije? Očitno zavest napreduje, a k čemu? Moje mnenje je, da k samospoznanju.

Prepričan sem, da vse, kar obstaja, poseduje zavest. Tudi minerali posedujejo (najpreprostejšo) zavest, ki se zaveda zgolj lastnega obstoja. Pri rastlinah je zavest popolnejša, poleg lastnega obstoja se zavedajo tudi svoje rasti in okolice. Pri živalih je zavest še kompleksnejša, pridruži se občutenje skupinske duše, ne pa tudi osebne, individualne duše (jaza) tako kot pri človeku.

Človekovo zavedanje jaza (svoje osebnosti) je prvo očitnejše obračanje navznoter.Dovolj bogate in pestre izkušnje iz zunanjega sveta so najverjetneje pogoj, da se interes za zunanjost umiri.Odločilen korakse zgodi s prepoznavanjem pomembnosti opazovalca, bujenjem spoznanja o iluzornosti objektivnega sveta, spoznavanjem zavesti oziroma duhovnega sveta. To pripelje do močne preusmeritve pozornosti navznoter, vase, v svoje jedro, kajti zaveš se, da se znotraj – in ne zunaj – skriva bistvo tega, kar si.

Primerjava posameznih evolucijskih stopenj kaže, da je evolucija od minerala do človeka procesnenehne rasti zavestnih spoznanj. Ne materialne stvari, temveč zavestna spoznanja, duhovne vrline, napredek duše so tisti dosežki na življenjski poti, ki so pomembni. Vse drugo je na tehtnici življenja in evolucije nepomembno in se razblini. Zunanje bogastvonajvečkrat pomeni notranjo revščino, pa tudi obratno: veliki reveži so pogosto duhovni bogataši. Človekov duhovni razvoj je najvišji cilj, najvišja vrednota, ki zasenči vse druge. Temu cilju se na zadnji stopnji podreja vse drugo.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si