Zakon entropije je oblika zakona vzdrževanje energije. Po nekaterih sodobnih pojmovanjih (med drugimi ga zastopa Prigogine) deluje v univerzumu nekaj takega kot termodinamičen smrtni nagon. Civilizacija se spremeni v družbeno džunglo, glasba postane hrup, misli postane prazno govorjenje ( R. Safranski).

Zakon ohranja energijo in zakon entropije se nanašata na oba naravna reda. Še pred sto leti je znanost izhajala iz tega , da se energija ne izgubi. V fizikalnih priročnikih še danes tako piše. V Božanski, prvotni naravi zagotovo ne propade nič energije . V njej velja zakon ohranjanja energije. V zemeljski naravi pa je treba govoriti o propadanju energije v smislu zakona entropije.

To pa pomeni: čeprav ima ta narava močno sposobnost obnavljanja , ki obsega večje časovne intervale, kot to lahko domnevamo, prehajajo višje oblike energije v nižje nepovratno. Zaradi tega prihajajo do vedno novih izračunov, kako dolgo bo Zemlja še obstajala, kako dolgo bo Sonce še svetilo itd. Takšni izračuni se nanašajo na vidno, izdihnjeno stvarjenje, ki bo nekoč prav gotovo spet vdihnjeno. Ta celotni proces zaporednih vdihov in izdihov zajema neskončna časovna obdobja in presega človekovo zavest.

Zato ne moremo preprosto reči, da se narava ne obnavlja in je kaotična. Tako dolgo, dokler človeška zavest misli in živi iz lastnega kaosa, se mu bo narava zdela kaotična. Čim bo biološka zavest izginila in jo bo nadomestila nova, višja zavest iz Boga, ki presega človekove omejitve, bo ta zavest doživela z Bogom Božansko harmonijo stvarstva.
Konec.

Miran Zupančič