Sedaj se pomikaš korak za korakom
in drsiš prek vida, sluha in tipa osupel
v novo dimenzijo, ne da bi sam dopustil tok stvari.
Tja drsiš, kjer se končuje ena prihodnost in se začenja
nov čas, ki je skrit in se ga ne moreš intelektualno
polastiti, ker ti več prikriva kot razkriva.

Čas se je odrekel svoji moči in se je prepustil
dejanju svobode vsake bilke, kamna in živega bitja.
In ti sprejemaš njegov molk in vnaprej postavljena merila,
ki ga določajo v podobi, ki si jo lahko podelimo med sabo.
Izzivaš možnost, da se boš odločil in ostal brez upanja.
Lahko razumeš samega sebe v prenesenem pomenu razlag,
vendar vse je zavito v veliko skrivnost, ki je ne moreš
nikoli povsem doumeti v dobrem in zlem.

Napisan je zakon za vse: Tam boš obstal.
Ostal boš zrno peska v mirovanju.
Samo na eno vprašanje boš moral še odgovoriti:
kaj si zapustil za seboj. Praznina, ki se odpira pred teboj
hoče odgovor: kaj je s tvojo človeško umeščenostjo
v ta veliki prostor, ki hrepeni po tvoji popolnosti,
z dozorevanjem sadežev neba iz tvoje roke,
od tam kjer je tvoja misel našla pot iz teme
in ti si ji vračal moči na prehojeni poti iz sebe.
Iz tiste točke, kjer je tvoja sled konca zasijala
kot uročena in kot svetla iskra prižgala plamen
tvojemu življenju in ponovitvam upanja, izgoreva rdeče.
Videti stvari, te prestavlja v misel, ki gleda nate
navznoter, gori ji obraz, pomika se prek zadoščenja,
da si kot del univerzalne enosti človeškega rodu našel sebe.