Če govorimo o zavedanji enosti, potem je tudi ljubezen samo ena. Ena in edina in kot jo imenujemo, brezpogojna ljubezen. Ta je že »položena« v našo zavest in ni nekaj ločenega od nas.

Lahko jo občutimo kot utrip naše Bit-i, kot njeno temeljno naravo. Globoko v miru našega zavedanja lahko zaznamo njeno večno prisotnost. Je svobodna, neodvisna in ni pogojena z našim življenjskim položajem in okoliščinami.

Občutenje ljubezni je evolucija naše zavesti. Utrip naše Bit-i je vse močnejši. Občutenje ljubezni se vedno bolj »prebija« v našo ego-razumsko zavest.

V razumski zavesti ljubezen občutimo kot nekaj, kar je pogojeno z nečim zunaj nas. Kot nekaj kar nastane v določenih življenjskih okoliščinah in je delček naše življenjske zgodbe. Glede na to zgodbo nam razum ustvarja iluzijo raznih aspektov ljubezni-materinska ljubezen, partnerska ljubezen, prijateljska ljubezen, bratska ljubezen, ljubezen do živali ipd.

Kako občutimo ljubezen enačimo z našim doživljanjem zgodbe v kateri je »nastala«.
To zgodbo napleta naš ego, naša osebnostna struktura, naše izkušnje, miselni vzorci, prepričanja… Ego zavest pomeni, da »živimo« te naše zgodbe in se z njimi enačimo.

V teh zgodbah ima ljubezen svoj začetek, svoje določeno trajanje in svoj konec. V njih nastopajo razni subjekti, od katerih je naše občutenje ljubezni odvisno in pogojeno. Ker so ti subjekti stalne spremenljivke, je spremenljivo tudi naše občutenje ljubezni. Občutenje postane kot španska nadaljevanka, razpeto med prijetnimi in neprijetnimi-bolečimi čustvi. Ljubezen postane sladek opoj in grenka bolečina.

Vendar je ljubezen sama po sebi vedno sladek opoj. Bolečino povzroči ego, ko poskuša ljubezen ujeti v svojo zgodbo, v kateri ima skladno s svojo osebnostno strukturo določena prepričanja in pričakovanja.

Zgodba v našem razumu povzroči iluzijo, da ima ljubezen svoj začetek in konec. Vendar je konec samo namišljena (boleča) zgodba našega ega. Pod njo je namreč ljubezen še vedno enako sladka.

Zato je našemu egu ljubezen prijateljica in sovražnica hkrati. V našem razumu uspemo ustvariti iluzijo te delitve sicer nedeljive ljubezni.

V naravi našega ega je, da se stalno varuje pred namišljenim sovražnikom in strahom bolečine. Zato sladek opoj ljubezni želi ločiti od grenke bolečine. V neuspehu te delitve, postaja naše doživljanje ljubezni zelo omejeno. Zelo malo ljubezni izkusimo celostno. Vse postaja bolj tipanje sladkega začetka. Narava je sicer izumila zaljubljenost, vendar se tudi ta vse težje prebije skozi trde strukture našega ega.

Materinska ljubezen je seveda najbližje celostni izkušnji. Vendar je vsa ljubezen iz istega testa. V zavedanju lahko občutimo njeno stalno prisotnost. Lahko jo ugledamo preko naše zgodbe, ki jo prekriva. Ko se popolnoma predamo aspektom zemeljske izkušnje ljubezni, lahko prepoznamo iluzijo te delitve. S predajo odstremo kopreno miselnih zgodb in spoznamo ljubezen v njeni celovitosti, brezčasnosti in brezpogojnosti.