Pridružujem se vsem, ki so zmogli toliko energije in poguma, ki so se morebiti odrekli svojemu domačemu udobju in vsakdanjim "normalnim" tirnicam, ter protestirajo na ulicah po vsem svetu.

Ta protest razumem kot zaskrbljenost in zavedanje akterjev - protestnikov, da je z našo celotno civilizacijo, nekaj močno narobe.

V kolikor tudi sami nismo povsem otopeli, potem sočustvujemo in držimo s protestniki, tudi če sami nismo na ulicah.

Pridružujem se protestnikom, a le do te točke, točke protesta.

Zakaj jaz nisem na ulici, čeprav čutim enako kot protestniki?

Zakaj mnogi drugi niso na ulicah?

Seveda so mnogi od teh, ki so doma povsem brezbrižni in jim morebiti gre še relativno dobro.

Nekateri so otopeli in so zaslepljeni s kako ideologijo, ki jim riše čudežne izhode v nekem raju ali duhovnih sferah, drugi so že predolgo navajeni teptanja in podrejenosti..., mnoge je strah...nekateri so bolni in nemočni…
Iz različnih vzrokov, torej ostalih ni na ulicah.

V kolikor se je energija, ki je sedaj prisotna v obliki protesta, rodila iz resnične zaskrbljenosti za ta svet, potem bi ta energija po mojem globokem videnju, morala biti transformirana v prave spremembe.

Protestirati proti sistemu in se ne zavedati, da smo ta sistem sami zgradili, da ga tvorimo in smo del njega, ter ga sami ohranjamo, pomeni da se bo ta protest definitivno izrodil.

Žal ko protestiramo proti, nismo zavestni da tisti proti katerim protestiramo, smo mi sami

Protestirati in se ne zavedati, da je človek kot posameznik bitje, ki je nastajalo skozi tisočletja zgodovine in da so globoko v njemu vsebovani vsi vzorci konfliktov, vojne, sovraštva in vseh napačnih odnosov do samega sebe in vsega kar ga obkroža, je neplodno in ne bo prineslo nobenih pravih rezultatov.

Namreč ta isti človek je razdeljen znotraj sebe in je zato naredil številne zunanje delitve: verske, ideološke, nacionalne, rasne..., delitve na bogate in revne,...

Torej protestirati in se ne zavedati, da je vse to še zmeraj v nas in da se prvo moramo v koreninah nas samih, znebiti vsega tega kar nas zasužnjuje in pogojuje naše reakcije, naša dejanja, pomeni trošiti energijo na ulicah na neplodne reči.

Namesto tega, bi vso to energijo protesta, morali usmerili v spoznavanje pravih vzrokov za stanje na Zemlji, ki ležijo izključno v naši individualni in kolektivni psihi, v nas samih.

Le z nami samimi nekaj ni v redu.

Lahko danes zrušimo ta sistem, toda jutri bomo sami zgradili še bolj krutega in nečloveškega, v kolikor ne bomo spoznali prave vzroke vsega tega.

Zato spremembe zunanjega, ne morejo obroditi želenih sadov, dragi prijatelji.

Bolj kot kadarkoli v vsej zgodovini, je človeštvu dana možnost hitrega samouničenja in tudi možnost transformacij, korenitih sprememb samega sebe.

Dolgoročne prave, temeljne in korenite spremembe, se morajo zgoditi v sistemu vzgoje in izobraževanja, v učiteljih in starših, torej v nas samih, ki se prvo moramo sami izobraziti in spremeniti.

To se lahko zgodi le s pravim pristopom do naraščajočih, do mladih, ki bi se razvili v celostna človeška bitja, ki bi razen pomnjenja in dobrega ponavljanja in razen razuma, imela razvito še srce in dušo.

Potrebujemo nove generacije mladih, ki bi zraven diplome ali doktorske titule, imela razvito še sočutje do vsega živega in se ne bi imeli za nek ločen subjekt od vsega stvarstva, od vsega kar jih obkroža in ki bi poznala to plemenitost, katero premore edino ljubezen.

V kolikor nam resnično ni vseeno za prečudovito naravo, za vse kar nas obkroža in za kakšno majhno bitje, ki je povsem nedolžno, potem bomo ugriznili v to kislo jabolko, v samega sebe, sicer bomo za sabo pustili le mrtev svet in ruševine.

Sami se vprašajte, ali se bodo take spremembe zgodile le na ulici.

Z vso ljubeznijo do vseh, ki bi želeli nekaj spremeniti in do vseh ostalih.

Mirko