Piše: Barbara Škoberne v novi številki Karme plus

Nataša Zorc, poznavalka energijskih bitij narave – dev in angelov – in kristalov ter učiteljica na Duhovni univerzi, se med drugim ukvarja z energijsko zaščito prostorov in posameznikov. Z njo smo se pogovarjali o energijskem raziskovanju prostora in energiji treh mostov v jedru slovenskega glavnega mesta.  

Kaj je energijsko raziskovanje prostora?  
Energijsko raziskovanje prostora pomeni, da pridemo v stik s skrito lepoto in živostjo, ki je za obliko. Podobno je poglabljanju v umetniške stvaritve. Ko poslušamo glasbo, je to načeloma harmonično zaporedje različnih tonov, ki v nas sprožijo različna občutja. Enako velja za arhitekturo, umetniške slike itd.

Ko gledaš sliko – na njej lahko na primer opaziš obraz ali stol ali igro svetlobe, barve ..., ko pa opazuješ nekaj časa, vstopiš v vzdušje slike in še več, lahko se povežeš s stanjem uma in duha slikarja, ko je to slikal. Lahko ujameš utrinek sporočila, ki ga je vtkal v sliko. Ko je slikal, je morda tudi njega samega prevzelo nekaj, kar ga je presegalo, in to nekaj je vnesel v kompozicijo, barve, odtenke ...

Enako velja za prostor. Prostor je živ organizem, živo tkivo, z vsemi plastmi, ki jih poznamo tudi pri človeku, in še več. Prostor je večdimenzionalen, mi pa ga prepoznavamo zgolj skozi fizične oblike. Če pa se na ustrezen način naravnamo, postanemo pozorni nanj, nam lahko spregovori še drugače. Tako lahko raziskujemo naravo, mesta, pokrajino ali pa svoj vrt in dom ali pisarno. Ali pa mostove, ki spenjajo bregove Ljubljanice v stari Ljubljani.

Zakaj je dobro vedeti, kakšne so energije prostora?
Nezavedno smo vpeti v skupno polje s prostorom in tako lahko prepoznavamo, kje so različni izvori vitalnosti in drugih kvalitet, ter te potem varujemo, negujemo, se zdravimo z njimi, jih razvijamo in pomagamo prepoznavati ter tudi soustvarjati celosten vzorec, celostno ravnovesje in harmonijo. Na ta način spoznavamo notranji ritem, danosti in življenje prostora, saj je to temelj, na katerem nastajajo vse stvari. Iz tega se rojevajo zdrava mesta, zdrava bivališča, čudoviti parki.
Enako, kot človek ne bi na kamenju poskušal gojiti povrtnin, ampak bi iskal bogato, plodno zemljo, je tudi energijska struktura podlaga za to, da nekje nekaj je, nekje drugje pa nečesa ni.

Lahko pa se odpremo še drugačnim konceptom – da je vse živo, da je vse inteligentno in  medsebojno povezano. Obstajajo še druga bitja na tem svetu, ki imajo enako pravico do bivanja in razvoja kot ljudje. Ne mislim le živali, rastlin in zemlje kot take, ampak obstoj tako imenovanega devskega sveta. Preseči je treba antropocentrizem in se zavedati, da je življenje mandala mnogih bitij in mnogih različnih izrazov in da vse odraža neko skupno univerzalno življenjsko bit, modrost, smisel, evolucijo ...

Ali lahko vsak kaj čuti?
Seveda so pa nekateri bolj "senzitivni", drugi pa morajo še pridobiti to izkušnjo. Vendar imamo vsi razvita čutila in do neke mere tudi zaznavo, ki presega zgolj fizični svet. Temu pravimo zunajčutne zaznave oziroma s tujko: ekstrasenzorna percepcija. To pomeni, da s pomočjo določenega čutila - ali pa celo prek vseh - prepoznavamo značilnosti in kvalitete, ki sicer niso "vidne, slišne, ne dišijo, jih ne okušamo ali tipamo". Torej vtisi prihajajo v nas na neki "nepojasnjen" način. Ta senzitivnost je potencial v vsakem človeku. Vprašanje pa je, koliko imamo izkušenj, kako si to informacijo oz. zaznavo razlagamo, kaj si mislimo o tem ali to sploh znamo ubesediti in pravilno umestiti. Če imamo dobro usmeritev, nam uspe.

Kako vodite ljudi na svojih energijskih raziskovanjih prostora?
Pozornost ljudi poskušam usmerjati tako, da naj bi vsak prišel do nekega vtisa in neke zaznave. Na ekskurziji po mostovih stare Ljubljane so bili nekateri prvič na tak način pozorni in so dobili zelo zanimive vtise, ki so se jih trudili tudi ubesediti. To je dobra vaja, da tudi bolj skritim stvarem začnemo dajati obraz oz. podobo. Veliko je odvisno tudi od odnosa in naravnave, od odprtosti. Če si zaverovan sam vase ali pa si vzvišen nad nečim, česar sploh ne razumeš in ne poznaš, potem gre takšna izkušnja seveda mimo in potem je tudi bolje, da pozabiš na skrite svetove ter se raje držiš preverjenega fizičnega sveta – piješ kavo in ješ palačinke na Tromostovju in to je to.

S čim pa "tipamo" – katera čutila uporabljamo?
Lahko uporabljamo samo eno čutilo – tisto, s katerim najlažje ali najpogosteje zaznavamo. Največkrat in najlažje je to čutilo dotika (zaznava energij v dlaneh ali s telesom) in čutilo vida. Redkeje zaznavamo jasnoslišno, jasnovonjalno ali jasnokusno. V smeri zunajčutih zaznav okusa gredo bolj pokuševalci vin, v smeri vonja vonjalci esenc dišav, na primer. Sicer pa energije prostora lahko zaznavamo z etrskimi čutili, lahko z astralno avro ali pa s sintezo vseh čutil, s svojim celovitim energijskim ovojem – personalno avro. Ali pa z intuicijo, kar pa je veliko bolj zahtevno – in najbolj točno.

Radi imate Cerkniško jezero, reke, radi mostove Ljubljanice. Zakaj?
Mostovi me od nekdaj pritegujejo. In vrata. To dvoje ima zame zelo simbolni pomen in magnetizem. Tudi druge stvari: trgi, ograje, jezera ... Ampak to dvoje mi najbolj govori. Mostovi so zame kot magija ali skrivnost, ki mi sporoča, da se vedno da povezati, spojiti dva bregova, tisto, kar je ločeno. Spominjajo me na svobodo, tok navdiha, na nove možnosti, nove pretoke. So kot spoj dveh razdvojenih svetov – duha in materije.

Mostovi stare Ljubljane so nekaj posebnega: energijski vrtinec Tromostovja, moč Zmajskega mosta, romantični Čevljarski most ... Mostovi povezujejo razdvojene bregove, premagujejo globine in širine voda, zračnost prepadov, premoščajo, kar je ločeno.

Kaj je tako posebnega glede Ljubljanice?
Ljubljanica je reka Ljubljane, ki ima večji pomen, kot morda mislimo. Resda to ni velika reka, kot sta Sava ali Drava. Prihaja pa iz skrivnostnih notranjskih koncev, s Cerkniškega, in ima zato poseben pomen. Je preveč ukročena reka, ki smo ji dovolili, da se mirno sprehaja med nami po centru mesta. Z mostovi preko nje pa čutim predvsem težnjo Gradu, da objame mesto ter da med njim in mestom ni preprek. 

Kako se trije centralni mostovi – Zmajski, Mesarski in Tromostovje – energijsko razlikujejo med seboj?
Vsi trije so privlačni za obiskovalce, a je prisotna tudi energijska kvaliteta, ki ljudi nezavedno pritegne. Zmajski most in Tromostovje sta kot dva varuha, starešini, Mesarski pa mladič, ki se je ravno skotil, čeravno je nekje v ozadju ves čas čakal, da se bo pojavil. Ločijo se po arhitekturi, po arhitektih in njihovih idejah in ločijo se po energijskih značilnostih. Zmajski most je most moči, hkrati pa tudi most zmajev, varuhov. Tukaj prideš lahko v stik prav z izvorom mesta Ljubljane. Tromostovje je šumeča zdravilna valujoča prana. Najmlajši Mesarski most pa mora svoje mesto šele zares vzpostaviti. Osebno bi mu sama izbrala drugačno ime, osebno tudi skulptur ne vidim kot zares umeščenih. Menim, da se okoli nas kopiči preveč grdote, da ne potrebujemo še spomenikov, ki to poudarjajo: nižje človeške vzgibe, namesto višjih, bolj plemenitih in kultiviranih.

Če se že na tem mladem mostu prijemljejo ljubezenske ključavnice, bi ga lahko preimenovali tudi v kaj drugega. Na temo ljubezni morda. Če pa bi pogledali njegov karakter in notranjo naravo, ki je igriva, iskriva in sproščena, bi pa lahko bil Panov most ali Pomladni most ali Most za mladost ali kaj podobnega.

Kako sami doživljate energijsko raziskovanje prostora?