Proces samospoznavanja temelji na iskanju resnice znotraj sebe. Sebe in svoje življenje v pojavnem svetu doživljamo kot neskončen ples spreminjajočih se energij, v katerem se spoznanja resnice porajajo kot prebliski čiste svetlobe.

Ko s čisto in jasno zavestjo osvetlimo del temačnega pojavnega sveta, se ples energij okoli svetlobne točke zavesti spremeni v vrtinec spoznanja resnice o sebi in življenju. To novo radostno spoznanje resnice predstavlja nov korak na poti duhovnega razvoja človeka.

Da napredujemo v duhovnem razvoju in novih spoznanjih, nam pomaga pravilno sledenje meditativno-duhovni praksi, ki povzroči v nas določene notranje spremembe. Še pred tem pa se spremeni naše fizično in psihično počutje.

Ko se v meditaciji sprostimo ter umirimo telo in um, se počutimo bolj energitizirane, prenovljeni in sveže, naše fizično počutje se izboljša. Pri tem se lahko spontano pozdravijo določene bolezni in bolezenski znaki, še posebej tisti, ki so neposredno povezani z našim nezdravim psihičnim stanjem.

S pomočjo različnih tehnik meditacije, kot so joga, tai-chi, chi-gong, reiki ..., lahko zavestno povečamo pretok svežih in čistih energij, kar doprinese k boljšemu fizičnemu počutju, k večji vitalnosti telesa ter k hitrejšemu procesu regeneracije in samozdravljenju telesa.

Meditacija ima blagodejen vpliv tudi na psihično stanje, ko se notranje sprostimo, umirimo in prebudimo občutek notranjega zadovoljstva. Ta občutek notranje radosti lahko negujemo z določenimi tehnikami meditacije razvijanja do brohotnega uma. Ko stanje uma postaja vedno bolj dobrohotno, vedno lažje ohranjamo pozitiven pogled na življenje.

Vendar je za našo globljo in resnično spremembo potrebna notranja preobrazba, ki spremeni naš pogled na sebe, s tem ko spoznavamo resnico o sebi. To pa dosežemo s pravilno prakso poti pozornosti in razumevanja, ki se začne z meditacijo umirjanja uma.

S pomočjo meditacije se povežemo s svojim bistvom, s svojo pravo naravo. Stanje uma postane zopet naravno umirjeno. Ob tem hkrati opustimo običajno nenaravno, nemirno stanje nevednega uma.

To se sicer dogaja nezavedno skozi življenje vsakega posameznika, predvsem takrat, ko sledi čisti intenciji, ko izraža dobrohotnost, ko je umirjen in v skladu s seboj, ko je notranje zadovoljen in radosten, ko sledi svojim resničnim željam. Vendar pa naravno umirjeno stanje uma izgubimo takoj, ko se pojavi priložnost za sledenje našim navezanostim, našim iluzijam oziroma napačnim predstavam o nas. To se zgodi samo po sebi, spontano in podzavestno.

Da se to ne zgodi, sledimo meditativno-duhovni praksi, ki ustvarja pogoje za ohranjanje naravnega stanja uma. Z osredotočeno pozornostjo opuščamo nemirnosti uma in zopet vzpostavljamo naravno umirjeno stanje uma. S pridobljenim izkustvenim razumevanjem o sebi pa opuščamo navezanosti, ki predstavljajo vzrok za izgubo naravno umirjenega stanja uma.

Ko smo v stiku s svojo pravo naravo, pridobimo naravno sposobnost pozornosti in razumevanja. Ta sposobnost nam omogoča, da jasno vidimo, kaj se dogaja v našem telesu in umu s čisto zavestjo. Lahko nepristransko opazujemo, ne da bi se vpletali v proces dogajanja. Na ta način dobimo objektivno sliko o sebi, kar omogoča, da bolje razumemo resnico.

Vidimo tisto, kar moramo videti, in ne tistega, kar želimo videti. Kar je običajno, ko na življenje gledamo z omejene perspektive nevednega uma preko svojih želja in pričakovanj.

Pozornost najprej razvijamo med meditacijo sede in med meditacijo v hoji, nato pa s potrpežljivo prakso postaja pozornost vedno bolj izrazita in močnejša tudi v vsakdanjem življenju. Saj jo ravno takrat, ko se soočamo z vsakodnevnimi težavami in problemi, najbolj potrebujemo!

Vsaka življenjska situacija in izkušnja je priložnost za novo spoznanje resnice. Vsak trenutek v življenju je primeren za duhovno rast. S tem ko opazujemo sebe in svoj odziv v določeni življenjski situaciji, spoznavamo sebe, s tem ko opazujemo druge, lahko spoznavamo, kaj nam drugi govorijo o nas. Predstavljajo nam nekakšno zrcalo, da vidimo tisto, česar še nismo sposobni videti znotraj sebe. Celotna igra življenja predstavlja nekakšno duhovno učilnico, v kateri spoznavamo resnico o sebi.

S pomočjo pozornosti ozavestimo svoje iluzije in nevednosti, to, kar v resnici nismo. S tem ko spoznamo, kdo nismo, prepoznamo našo resnično naravo, to, kar v resnici smo. S pozornostjo ni mogoče neposredno videti svoje resnične narave, le tisto, kar v resnici nismo. Sicer pa, kdo pa je opazovalec?

S tem ko razvijamo pozornost in razumevanje, se spreminja naša percepcija, naš pogled na življenje. Spremenijo se naše predstave, mnenja in prepričanja v skladu z našimi novimi izkustvenimi spoznanji. Hkrati opustimo stara napačna prepričanja, mnenja in poglede, ki niso v skladu s spoznano resnico.

Ko spoznavamo sebe, smo vedno manj navezani na svoje občutke, misli in telo. Postajamo bolj umirjeni in notranje stabilni. Ne postajamo več evforični, ko nas nekaj trenutno privlači, ne postanemo negativno nastrojeni, ko nas nekaj trenutno odbija. Še vedno izkušamo prijetne in neprijetne občutke, a z drugačno, globljo perspektivo, s katero vidimo stvari bolj jasne in razumljive, v skladu z resnico. Tako smo vedno manj vpeti v svoj omejen navidezni svet iluzij in nevednosti ter s tem v nemirni pojavni svet.

Ko spoznavamo resnico o sebi, spoznavamo svojo resnično naravo. Osnovna lastnost prave narave pa sta ljubezen in modrost. Ljubezen je izraz modrosti na življenjsko situacijo. Modrost je razumevanje življenjske situacije z ljubeznijo.

Ko smo bolj ljubeči in razumevajoči, postanemo notranje zadovoljni in umirjeni. Živimo v skladu s seboj in svojo spoznano resnico. Postanemo duhovno zrela osebnost, kot razultat naše pravilne meditativno-duhovne prakse. Ta proces notranjega spreminjanja predstavlja duhovno rast človeka.

iz knjige

Človek za nove čase: priročnik za notranjo preobrazbo

Avtor: Simon Mandelj