|  Slovenija se nahaja v času staranja energetske infrastrukture. Omrežna infrastruktura, termoelektrarne in jedrska elektrarna so bile izgrajene pred desetletji, njihova življenjska doba pa se bliža koncu. Obstoječi objekti bodo potrebovali zamenjavo. Zamenjamo jih lahko z nadomestno infrastrukturo iste vrste ali pa jih nadomestimo z novimi tehnologijami. Trajnostna energetika predvideva zamenjavo okoljsko spornih tehnologij z okoljsko manj spornimi tehnologijami.
Konkretne termoenergetske objekte in jedrsko elektrarno lahko postopno nadomestimo z obnovljivimi viri energije s ciljem, da bomo dolgoročno vso energijo pridobivali iz trajnostnih obnovljivih virov energije. V prehodnem obdobju pridejo v poštev tehnologije, ki primerjalno nosijo manjša tveganja za okolje. Investicije, usmerjene v trajnostno energetiko, omogočajo opuščanje virov, ki predstavljajo tveganja za okolje in uveljavljanje tistih tehnologij in ukrepov, ki zmanjšujejo negativni vpliv na okolje.
Stroški za energijo predstavljajo ogromen del stroškov javnega sektorja in gospodarstva. V času iskanja ustreznega izhoda iz krize je ključno, da ne razsipavamo z energijo, zato mora biti učinkovita raba energije ključna prioriteta politike izhoda iz krize. Z manjšo rabo energije se zmanjšajo stroški javnega sektorja in gospodarstva, to pa posledično pomeni prihranke javnega denarja in izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva.
Energetska sanacija javnih stavb in stanovanjskega fonda ima vrsto multiplikativnih učinkov: zmanjšanje stroškov, boljšo kakovost bivanja in ustvarjanje delovnih mest z oživitvijo gradbenega sektorja in lesne industrije (les kot gradbeni material). Posebno pozornost je potrebno nameniti učinkoviti rabi energije v ranljivih gospodinjstvih s ciljem izkoreninjenja energetske revščine (zanjo je značilen nadpovprečno visok izdatek za energijo v okviru družinskega proračuna).
Po trenutni ureditvi je za izvajanje energetske politike odgovornih več kot 12 javnih institucij. Bistvenega pomena je ustrezna organiziranost in koordinacija delovanja vseh akterjev. Potrebno je vzpostaviti ustrezno koordinacijo za usklajevanje izvajanja ukrepov, po drugi strani pa jasno opredeliti naloge vseh relevantnih akterjev in zagotoviti njihovo ustrezno usposobljenost. Potrebni so ukrepi za povečanje učinkovitosti delovanja javne uprave pri vseh nalogah, povezanih z izvajanjem trajnostne energetske politike, zlasti pa na področju prostorskega načrtovanja.
Cilji
do leta 2030: 53-70 % električne energije iz OVE (NEP – 53 %), 31-40 % v bruto končni rabi energije iz OVE (NEP – 31 %) in 35% izboljšanje energetske učinkovitosti glede na leto 2010 (NEP – 27 %)
do leta 2050: vzpostavitev energetskega sistema, ki bo v celoti (elektrika, toplota/hlajenje, mobilnost)
temeljil na OVE
ukrepi |
nosilec |
rok |
zakonska določitev dolgoročnega cilja 100% OVE energetskega sistema do 2050 in uskladitev temeljnih strateških dokumentov s tem ciljem |
Vlada |
2012 |
zakon o izvajanju OVE in URE za obdobje do leta 2020 - zagotovitev osrednje vladne koordinacije za izvajanje, financiranje (100 % podnebnega sklada), določitev letne revizije in poročanja v DZ ter letnega izrekanja predlogov, ukrepov in sankcij ob morebitnem neizvajanju ciljev |
MG,
sprejme DZ |
2012 |
obsežen program energetske sanacije javnega sektorja in stavbnega fonda (energetska sanacija stanovanjskih stavb in sosesk) |
MG, javni sektor |
2020 |
zakon o opuščanju jedrske energije do leta 2023 |
Vlada |
2014 |
prednostna namenitev sredstev znotraj skladov EU nove finančne perspektive za energetsko prenovo stanovanjskih stavb, energetsko učinkovitost v gospodarstvu in v javnem sektorju ter za spodbujanje ponudbe zelenih energetskih tehnologij |
Vlada |
2012 |
Trajnostna mobilnost
Slovenija je podobno kot večina razvitih držav pred pomembnim izzivom: kako lahko zagotovimo visoko raven dostopnosti in mobilnosti, hkrati pa se izognemo njunim negativnim učinkom. Promet je kljub velikemu napredku in dvigu življenjske ravni, h kateri je pomembno prispeval, v zadnjih desetletjih postal resna grožnja nosilnim sposobnostim okolja (planeta) in tudi kakovosti življenja v mestih.
Skoraj popolna odvisnost motoriziranega prometa od fosilnih goriv ga uvršča med največje vire toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe. V Sloveniji so se emisije iz prometa od osamosvojitve podvojile in predstavljajo okoli 30 % vseh emisij toplogrednih plinov. V urbanih in drugih okoljih z velikimi gostotami prometa je postal promet glavni onesnaževalec ozračja (predvsem s prašnimi delci, dušikovimi oksidi in ozonom) in zelo pomemben dejavnik preoblikovanja prostora.
Zato so v razvitih državah že pristopili k uveljavljanju trajnostnih prometnih politik, ki težijo k povečanju energetske učinkovitosti, ter k uvedbi trajnostnih prometnih sistemov. V Sloveniji predstavljata največja potenciala (1) omejevanje cestnega tranzitnega tovornega prometa z ustreznimi cestninami in prenosom na železnico in (2) spodbujanje trajnostnih oblik prevoza za dnevne migracije v urbana središča.
Cilji:
zagotovitev kakovostne stopnje trajnostne mobilnosti vsem družbenim slojem in skupinam, ne glede na socialni status, z uvedbo učinkovitega in kakovostnega javnega prometa in z ustreznim prostorskim načrtovanjem, ki bo pokrival vsaj 90 % prebivalstva do leta 2030
porast potniških kilometrov v vseh sektorjih javnega prometa za 15 % do leta 2015 in za vsaj 50 % do leta 2020
do leta 2020 zmanjšanje obsega tovornega tranzita na vrednosti pred vstopom Slovenije v EU leta 2004 (z nadgradnjo cestninskega sistema in prenosom dela tranzita na železnice)
modernizacija železniškega omrežja do leta 2020 – železniške povezave med glavnimi regionalnimi središči, ki bodo konkurenčne potovalnim časom z avtomobili po avtocestah (poleg medregionalnih povezav naj ta proces vključi tudi vzpostavitev kakovostnega regionalnega tirnega sistema v Osrednjeslovenski regiji, s katerim bomo kakovostno povezali četrtino prebivalcev Slovenije)
ukrepi |
nosilec |
rok |
sprejetje moratorija na gradnjo novih avtocest ter obnova obstoječe mreže prometnic za dostopnost regij in podporo trajnostnim oblikam prevoza, kar vključuje zlasti podporo avtobusnemu prometu in gradnji lokalnih železniških povezav |
MP |
2013 |
reforma nadomestil za prevoz zaposlenih na delo, da bodo namenjena izključno za uporabo javnega prevoza |
MF |
2014 |
uvedba cestnine za ves cestni promet v skladu z načelom »uporabnik plača« z upoštevanjem celotnih stroškov, ki jih promet povzroča; namenska poraba sredstev od cestnin in trošarin za spodbujanje trajnostnih oblik prevoza |
MP, MF |
2013 |
vzpostavitev mestnih prometnih politik in njihova integracija v državno prometno politiko z namenom vzpostavitve učinkovite povezave JPP med slovenskimi mesti ter med mesti in njihovo okolico |
MP |
2014 |
uvedba obveznih mobilnostnih načrtov na ravni (bodočih?) regij, javnih ustanov in investicij, ki povzročajo promet s ciljem zmanjševati obseg prometa ob zagotavljanju enake ali boljše stopnje mobilnosti |
MP, MJU |
2015 |
uvedba programov izobraževanja o trajnostni mobilnosti v osnovne in srednje šole |
MŠŠ |
2014 |
Trajnostno kmetijstvo
Izziv prehranske varnosti v času podnebnih sprememb zahteva prehod v trajnostno kmetijstvo in zavarovanje kmetijskih zemljišč. Prehranska samozadostnost se v Sloveniji manjša; primerjava s članicami EU pokaže, da je Slovenija pri samooskrbi z rastlinskimi pridelki na repu, pri samooskrbi z mesom pa na sredini držav. Obseg kmetijskih zemljišč se kljub številnim opozorilom strokovnjakov že desetletja manjša, v večji meri pa so bila pozidana tla boljše kakovosti.
Z 2,9 % kmetij in 6,4 % zemljišč v ekopridelavi smo daleč od ciljev nacionalnega akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo (ANEK), po katerem naj bi do leta 2015 imeli 15 % ekokmetij in 20 % ekozemljišč. Še slabše je glede deleža slovenskih ekoživil na trgu, ki naj bi po ANEK do leta 2015 dosegel 10 %. Delež ekoloških živil v celotnem prometu s hrano in pijačo v Sloveniji je leta 2009 dosegel 1 %, poraba ekoživil pa se povečuje za 10-15 % letno. Vendar pa domača ekološka pridelava pokriva komaj 20 % potreb slovenskega trga po ekoživilih, kar 80 % ekoživil pa uvozimo.
Cilji:
povečanje samooskrbe s hrano na vsaj 80 % do leta 2030 (za zelenjavo, sadje in žita), od tega vsaj tretjinsko s hrano ekološke pridelave
zaustavitev upadanja oziroma povečanje obsega kmetijskih zemljišč glede na stanje pred šestdesetimi leti
pospešitev razvoja ekološkega kmetijstva in doseganje ciljev nacionalnega akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo
Slovenija ne goji gensko spremenjenih organizmov
ukrep |
nosilec |
rok |
ukrepi za povečanje prehranske samooskrbe za 10 % v primerjavi z letom 2011 |
MKGP |
2015 |
zavarovanje kmetijskih zemljišč |
MKGP |
2012 |
pospešitev razvoja ekološkega kmetijstva (20 % kmetijskih zemljišč in 15 % kmetij vključenih v ekološko kmetijstvo) |
MKGP |
2015 |
na slovenskem trgu doseči 10 % ekoživil slovenskega porekla od celotne prodane količine hrane |
MKGP |
2015 |
prepoved gojenja GSO |
MKGP, MOP |
takoj (glede na zakonodajo EU) |
Gozd in les
Slovenija je dežela gozdov, saj ti pokrivajo okrog 60 % naše države. V slovenskih gozdovih je približno 320 milijonov m3 lesa. Les je naša edina gospodarsko pomembna surovina in zaradi premajhne izkoriščenosti predstavlja veliko priložnost in primerjalno prednost za Slovenijo. Na leto priraste 7,5 milijona m3 lesa (približno 4 m3 na prebivalca), od česar posekamo le slabo polovico (3 milijone m3), pa še od tega znaten delež izvozimo v nepredelani obliki kot hlodovino. Gozd in les sta obnovljiva ter zato v središču trajnostnega razvoja nasploh.
Gospodarski gozd je najbolj učinkovit ponor CO2, lesna industrija pa je energetsko samozadostna industrija brez odpadkov, saj je za predelavo uporaben tudi les slabše kakovosti, les najslabše kakovosti pa kot energent. Navkljub mnogim priložnostim, ki nam jih les ponuja, se je v zadnjih dvajsetih letih število delovnih mest v slovenski lesnopredelovalni industriji zmanjšalo za dve tretjini. Njena konkurenčnost je nizka, tudi zaradi nezadostnega vlaganja v netehnološke raziskave in razvoj, kot npr. v oblikovanje in trženje.
Za človeštvo v prihodnosti ne bo pomembno to, kako zagotoviti čim več energije, ampak kako z manj energije (manjšo emisijo TGP) proizvesti čim več izdelkov. In v tem smislu sta predelava lesa in uporaba lesnih izdelkov (objektov) bistvena. Les je naravno obnovljiv material, ki nastaja s procesom fotosinteze z vezavo CO2 in ustreza načelom trajnostnosti. V primerjavi z drugimi materiali je za gradnjo objektov in proizvodnjo lesa potrebno malo energije. V času uporabe pa ti objekti še nadalje skladiščijo CO2 (en kubični meter lesnih izdelkov v končnem izračunu prispeva k znižanju CO2 v ozračju za ekvivalent 2 ton), iztrošene lesne izdelke in ostanek pa lahko uporabimo za pridobivanje energije.
Gozdovi so tudi izjemnega pomena za biotsko raznovrstnost in po zaslugi tradicije trajnostnega gospodarjenja z gozdovi je večina območij Natura 2000 prav na gozdnih površinah. Za zagotavljanje funkcije ohranjanja biodiverzitete je dragoceno puščanje manj kvalitetnega lesa iz starih in propadajočih dreves v gozdu, saj imajo za ekosistem izredno veliko biološko vrednost, ekonomsko gledano pa imajo zelo majhno.
Cilji:
povečanje obsega predelave v slovenskem gozdno-lesnem gospodarskem sektorju na osnovi domačega lesa do meja možnega letnega poseka, ki zagotavlja trajno ohranjanje gozdov in vseh njihovih funkcij (vključno z ohranjanjem biodiverzitete in vzpostavljanjem naravnih procesov) do leta 2020
izvedba razvojnega prestrukturiranja slovenske lesnopredelovalne panoge s prehodom na doseganje dodane vrednosti na osnovi znanja in inovativnosti: dvig dodane vrednosti na zaposlenega v lesnopredelovalni panogi na 40.000 EUR do leta 2020
povečanje rabe lesa kot lokalne obnovljive surovine in energenta: porast rabe lesa, izračunane po metodologiji MCPFE, na 3 m3 na prebivalca, ter porast uporabe izdelkov iz lesa na vsaj 1,2 m3 na prebivalca (trenutno: 0,26 m3) do leta 2020
povečanje deleža lesa v skupni vrednosti celotnega materiala za gradbene konstrukcije v javnem naročanju na 30 % do leta 2020 in na 51 % do leta 2030
ukrep |
nosilec |
rok |
opredelitev lesa kot strateške surovine in lesarstva kot strateške panoge |
Vlada |
2012 |
ustanovitev nacionalnega inštituta, namenjenega izobraževanju in razvoju novih tehnologij in produktov za podpro lesnopredelovalni dejavnosti |
MKGP |
2013 |
tehnološki razvoj lesnopredelovalne dejavnosti (od pridobivanja, predelave, uporabe, reciklaže do končne izrabe) in domača predelava lesne surovine v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo |
MKGP, MZT |
2014 |
program promocije in spodbujanja celovite rabe lesa in lesnih izdelkov, narejenih v Sloveniji iz slovenskega lesa |
MKGP |
2013 |
Učinkovita raba virov in odpadki
Odpadki so eden izmed bistvenih problemov proizvodno in porabniško razvitih modernih družb. Leta 2010 je v Sloveniji nastalo okoli 5,7 milijonov ton vseh vrst odpadkov. Gre za enega najslabše urejenih področij varstva okolja v Sloveniji ter zato za velik dejavnik onesnaževanja in ogrožanja okolja ter zdravja ljudi. Slovenija mora nujno prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo in rabo naravnih virov ter naraščanjem količin odpadkov.
V 20. stoletju se je črpanje materialnih virov povečalo za 34-krat. Danes vsaka oseba v EU porabi 16 ton materialnih virov letno, od katerih se 6 ton zapravi, polovica od tega gre na odlagališče. V Sloveniji smo glede snovne produktivnosti zelo neučinkoviti, za enoto ustvarjenega BDP porabimo več naravnih virov, kot je povprečje v EU in se s stališča konkurenčnosti dolgoročno postavljamo v izredno negotov položaj. Učinkovita uporaba virov je v tem smislu vse manj okoljski izziv in vse bolj osnovni pogoj za doseganje konkurenčnosti podjetij, tehnologij, gospodarstev in blaginje prebivalcev. Če se bo raba virov nadaljevala s trenutno hitrostjo, bosta do leta 2050 za naše preživetje skupaj potrebna več kot dva planeta.
Cilji:
do leta 2020 je Slovenija z vidika snovne produktivnosti (izraženi kot razmerje med EUR v paritetni kupni moči/t domače porabe snovi) nad povprečjem EU-27 (trenutno je četrta najslabša država v EU-27)
zmanjšanje porabe virov za 80 % (faktor 5) do leta 2050.
preprečevanje nastajanja odpadkov - znižanje količine proizvedenih odpadkov za 10 % do leta 2020 in za 30 % do leta 2050 glede na leto 2010, ločeno za komunalne in vse ostale odpadke
povečanje stopnje ločevanja in recikliranja odpadkov za 10 % do leta 2020 in za 35 % do leta 2050 glede na leto 2010, ločeno za organske odpadke in vse ostale frakcije, pri čemer mora stopnja energetske predelave ostati pod 2 % do leta 2020 in pod 5 % do leta 2030
obrnitev trenda eksponentno naraščajoče količine izvoženih odpadkov: do leta 2020 vrnitev na stanje iz leta 2006, do leta 2050 pa na stanje iz leta 2004
ukrep |
nosilec |
rok |
snovna učinkovitost in koncept ekonomije zaključenih snovnih poti postaneta eni od ključnih usmeritev v vseh strateških dokumentih RS |
Vlada |
trajno |
usmeritev programov, ki so podlaga za financiranje ukrepov/programov iz sredstev EU v novi perspektivi, v povečanje snovne učinkovitosti in zapiranje snovnih zank |
MG, MOP, MVZT |
2012 |
priprava medresorskih ozaveščevalnih kampanj in pozitivnih spodbud s soudeležbo vseh deležnikov, ki bodo vplivale na trajnostno potrošnjo in spremembo navad prebivalstva |
MOP |
2014 |
izboljšanje nadzora nelegalnega odlaganja, jasna ureditev odgovornosti za nadzor in kaznovanje kršiteljev ter zagotovitev recipročnih finančnih sredstev iz tega naslova |
MOP, MNZ |
2012 |
vzpostavitev vzdržnega sistema cenitve odlaganja odpadkov in spodbujanje lokalne uporabe sekundarnih surovin |
MOP |
2013 |
priprava akcijskega načrta za preprečevanje nastajanja odpadkov in spodbujanje ponovne uporabe |
MOP |
2012 |
|
NE ZAMUDITE
