Ko nas pestijo bolečine, jih lahko olajšamo z sugestijo. Sugestija bo boljše prijela, če upoštevamo dve stvari: kakšna naj bo sugestija in kako jo izvršimo.

Kakšna naj bo sugestija?
Prvič. Sugestija naj bo tako preprosta, da jo bo razumel petleten otrok. Kar razume petletni otrok, razume tudi podzavest.
Na primer, podzavest ne razume, kaj je to 'čez tri dni': 'Čez tri dni pri zobozdravniku, ne bom čutil nobene neprijetnosti'. Kaj je za majhnega otroka 'čez tri dni'? Majhen otrok ne razume niti, kaj je jutri, zanj je samo sedaj. Če mu rečemo, da bo jutri dobil torto, je tako, kot da je ne bo dobil. Zato naj bodo sugestije v sedanjiku ('pri zobozdravniku ne čutim nobene neprijetnosti') ali pa nakazujejo spremembo v želeni smeri ('neprijetnosti v zobu so vse manjše in manjše').

Drugič. Pri protibolečinskih sugestijah ne uporabljajmo negativnih besed kot je na primer 'bolečina'. Beseda 'bolečina' bo preveč alarmirala podzavest in namesto, da bi se pozornost odvrnila od bolečine, se bo samo še bolj osredotočila nanjo. To je podobno kot pri vožnji s kolesom, ko je pred nami na cesti kamen. Bolj ko se hočemo odvrniti od njega, bolj smo osredotočeni nanj in vozimo ravno proti njemu. Torej namesto 'bolečina' uporabljamo nevtralno besedo kot je na primer 'neprijetnost' ali 'nelagodje'.

Kako izvršiti sugestijo?
Bistvo pri sugestijah je, da se izognejo kritičnemu razumu in pridejo v podzavest. Kritični razum je vratar do podzavesti. Sugestije pa delujejo v podzavesti. Če sugestija ostane na ravni zavesti, ne bo učinkovita, ker nima podpore. Sugestija se mora izogniti vratarju in priti v podzavest, tam pa bo zelo učinkovito delovala, ker ni več razuma, ni logike – oziroma je logika podzavesti. In logika podzavesti je, da sprejme sugestijo in jo uresniči!

Kritični razume je tisti, ki nenehno minira in ruši sugestije. Na primer pri avtogenem treningu rečeš, 'moja desna roka je težka...' potem pa ti kritični razum reče, saj ni res, saj ni nič težja kot leva roka. In vse je porušeno. Še preden je sugestija lahko zdrsnila v podzavest, kjer bi jo podzavest sprejela in bi v desni roki zares nastal občutek, kot da je težja, jo je kritični razum miniral.

Želimo torej kritični razum za nekaj časa odvrniti, da ne bo pozoren na sugestije in jih ne bo rušil. To naredimo tako, da kritični razum zaposlimo z dvema stvarema hkrati. Kritični razum ne more delati več kot dve stvari hkrati, zato se izklopi. Na primer, dajmo kritičnemu razumu nalogo, naj šteje od 100 nazaj, ob vsakem dihu eno številko nazaj in naj bo ob vsem tem naša pozornost v točki med obrvmi. Tako je kritični razum precej zaposlen: štetje, dihanje in točka med obrvmi. Tri stvari hkrati. (Če smo sami, štejmo naglas, sicer potiho v mislih.)

Hkrati verjemimo v sugestijo in pričakujmo rezultate. Ko je kritični razum zaposlen, je lažje verjeti in pričakovati kot otrok. Samo notranje se naravnajmo, da se bo zgodilo in zares se bo zgodilo.

P.S. Ko si olajšamo bolečino, seveda ne pozabimo iti na zdravniško kontrolo in preveriti, kaj so vzroki zanjo.

Primož Škoberne