Ekovasi so preizkušen odgovor na naraščajoče probleme v svetu, je prepričan Domen Zupan, ki je pred leti ustanovil Zavod Ekovas, katerega namen je spodbujanje k izobraževanju, povezovanju, pridobivanju izkušenj iz tujine in tudi k ustvarjanju ekovasi. Čeprav o njih že dolgo govorimo, prava ekovas pri nas še ni zaživela, je pa na različnih koncih Slovenije že kar nekaj zametkov in le še vprašanje časa je, kdaj bodo resničnost tudi pri nas.

Zakaj so vas ekovasi tako pritegnile?
Po eni strani me je pritegnilo zanimanje za okolje, ekologijo, po drugi pa tudi skrb zaradi razmer, v katerih se je znašla družba. Ko pa sva z ženo dobila prvo hčerko, sem se zaradi skrbi za otroke in njihovo prihodnost temu v celoti posvetil. Med drugim sem šel za en mesec na šolanje v eno večjih in starejših ekoloških vasi Findhorn na Škotskem.

Kaj vam je dalo to šolanje?
Predvsem veliko globlje zavedanje o resnosti situacije, kako daleč v slepo ulico smo že zašli. Najbolje to ponazarja okoljski odtis, ki primerja naravno regenerativno sposobnost planeta z našo porabo in obremenjevanjem okolja. To recimo pomeni, da če bi vsa zemeljska populacija živela po slovenskem standardu, bi za trajno zadovoljevanje potreb potrebovali dva planeta.

Drugi argument pa je »peak oil« – vrhunec porabe nafte, o katerem se večina znanstvenikov strinja, da smo ga že dosegli. Vrhunec odkrivanja je bil v 70. letih, zdaj je odkrivajo čedalje manj in je vse težje dosegljiva, vsa družba pa je odvisna od nje. Klasično kmetijstvo proizvaja eno kalorijo hrane iz desetih kalorij nafte; umetna gnojila in večina škropiv so narejeni na naftni osnovi. Poleg tega klasično kmetijstvo uničuje prst, ki je vir življenja.

Kako poteka življenje v Findhornu?
Ekovas Findhorn je precej aktivna tako v lokalnem kot v mednarodnem okolju. Predstavlja številne preproste možnosti. Prikazuje življenje z manj viri v trajnostnem sobivanju tako z ljudmi kot z naravo. Značilna je visoka kakovost življenja ravno zaradi celostnega pristopa, pozornost posvečajo vsem platem življenja, še posebej pa sodelovanju med ljudmi. Smo vendar socialna bitja, a je tesnejše sobivanje za nas že kar izziv. Ureditev je zelo demokratična, tudi po finančni plati, saj so dohodki vseh ljudi, ki skrbijo za delovanje ekovasi, enaki; ni razlikovanja glede na to, kaj kdo dela. Imajo veliko skupnih dejavnosti, tudi meditacij, vaj petja, plesov, druženja nasploh.
Vsa vas je območje za pešce, v kateri imajo pešci in kolesarji prednost pred avtomobili. Ustanovili so svojo waldorfsko šolo, kamor so začeli hoditi tudi otroci iz okoliških vasi. Hiše so iz naravnih materialov. Imajo svojo vetrno elektrarno – proizvajajo celo presežke energije, tako da jo oddajajo v omrežje. Odplake vse vasi se čistijo v rastlinski čistilni napravi. Znotraj vasi imajo svoj denar, ki spodbuja lokalno izmenjavo in krepi lokalno okolje. Sprejema ga tudi veliko podjetij, trgovin in lokalov v okolici, za obiskovalce pa je zanimiv tudi kot spominek. Njihov denar je vezan na funt in ga je za funt mogoče tudi zamenjati.

Imajo vsi prebivalci zaposlitev znotraj vasi ali delajo tudi zunaj?
Ekovasi vidim kot zelo inovativna okolja. Veliko podjetniških zamisli na področju trajnostnih tehnologij se začenja v ekovasi in pogosto presežejo njene okvire. Nekaj ljudi iz Findhorna dela v lokalnem okolju zunaj vasi, večina pa znotraj. Veliko je umetnosti, ročnih spretnosti, lončarstva, so ljudje, ki delajo v svetovalnih funkcijah, na področju izobraževanja
… Vse ekovasi so odprte za ljudi, prostovoljce, družine, ki jih ta oblika življenja zanima, ki si želijo pridobiti izkušnje. Potem ko nekaj časa delaš v vasi kot prostovoljec, lahko vložiš prošnjo za stalno bivanje. V polletnem preizkusnem obdobju je dovolj priložnosti za spoznavanje in odločitev, ali okolje res ustreza novemu članu.

Kakšen je sploh koncept, pravilo ekovasi?
Rekel bi, da ni neke jasne ločnice, kaj je ekovas. Po moje gre na eni strani za zavzemanje za trajnostno življenje – da živimo tako, da lahko to traja v nedoločeno prihodnost, oziroma tako, da bodo tudi naši otroci in vnuki živeli kakor mi, drugi del pa je skupnost – tesnejše, bolj povezano življenje skupine ljudi, kar prinese tudi veliko izzivov na osebnostni ravni. Sicer je pa večina naših prednikov živela v ekovaseh – glavna razlika je bila mogoče v tem, da so bili ljudje včasih povezani zaradi potrebe, zdaj gre pa za zavestno izbiro, da želiš živeti z drugimi, ki o kakovosti življenja in prihodnosti razmišljajo podobno; trajnostno in v skladu z naravo.

Mnogo ljudi meni, da se za življenje v ekovaseh odločajo hipiji oziroma ljudje, ki jih je povsem prevzel newagevski slog življenja, je res tako?
Današnje razmere v svetu zahtevajo radikalne spremembe v našem življenju. Ampak če človek to danes naredi v svojem okolju, se zdi malo čudno. Hitro te označijo, da si hipi ali kaj podobnega. Ko sva se midva z ženo poročila in sva si sešila vsak svojo obleko iz lanu, so tudi govorili, da sva imela budistično poroko, haha! Torej, če danes živiš trajnostno, lahko hitro pristaneš v predalu s hipiji. Kar nekaj ekovasi je v začetku res nastalo kot nekakšen beg od družbe in sistema. Danes pa so to zelo povezana naselja z lokalnim okoljem, zelo močna središča okoljskih inovacij, odprta za ljudi.

Kdaj se ljudje odločijo za življenje v taki vasi?
Ko pridejo do spoznanja, da življenje v »napredni« zahodni družbi ni ravno najboljša možnost. Naš sistem temelji na potrošništvu, da lahko zapravljam, moram veliko delati, kar pomeni, da imam manj časa zase in za svojo družino, kar se potem kaže v naraščajočih družbenih problemih. Naš sistem spodkopava naše osnovne etične vrednote. Ni torej potrebenne vem kako globok razmislek, da začneš živeti malo drugače.

Mora imeti človek nekaj pod palcem, da sploh lahko zaživi v ekovasi?
Načeloma ne. Je pa odvisno od ekovasi. V mlajši ekovasi Lammas v Walesu, kjer sem neki družini z drugimi prostovoljci pomagal graditi hiško »hobit«, je devet družin kupilo zemljo, vsaka družina je zanjo prispevala okoli 20.000 funtov, kar ni tako veliko, če gledamo običajne cene nepremičnin. Ko sem Simona, ki smo mu pomagali graditi, vprašal, koliko namerava porabiti za njeno gradnjo, je rekel, da 3.000 funtov, tako kot za vsako doslej. Denar niti približno ni edini vir, s katerim lahko živimo ali zadovoljujemo svoje potrebe. Viri so lahko tudi drugi ljudje, spretnosti, znanja, poznanstva. Vsak človek lahko pri sebi najde deset, dvajset stvari, ki jih zna narediti. Dober zgled take izmenjave je pri nas recimo časovna banka.

Zakaj v Sloveniji še vedno ni zaživela prava ekovas?
Glavno vlogo pri tem igra človeški dejavnik. Kot sem že rekel, so včasih ljudje živeli skupaj iz potrebe, danes je to na prostovoljnem temelju in hitro se zgodi, da se, če nam nekaj ni všeč, enostavno obrnemo in gremo. Pri odločitvi za življenje v ekovasi je res treba imeti močno voljo, predstave o tem, kaj eko vas je, pa so žal zelo različne. Skupine, ki se povezujejo v tej smeri, pogosto premalo pozornosti namenjajo socialnemu delu, obliki komunikacije, odločanja, povezovanja, preveč se ukvarjajo z objektivnimi stvarmi; nakup zemlje in gradnja hiš. Ampak kar nekaj skupin v Sloveniji je na zelo dobri poti. Ko je neka skupina zrela, ko se zna dobro organizirati, ko je socialni del urejen, težav več ni. V Sloveniji je kar nekaj občin, ki so zainteresirane za tovrstne projekte.

Lahko katero izpostavite?
Trenutno zaključujemo učni poligon permakulture v občini Poljčane, ki je zelo naklonjena trajnostnim projektom in ideji ekovasi. Ena od iniciativnih skupin zelo lepo sodeluje
z občino Kočevje, imajo pa nekaj težav s Skladom kmetijskih zemljišč. Aktivna skupina je tudi na Primorskem. Sicer pa je zametek ekovasi še v Razaziji, kjer smo v okviru Slovenske mreže ekovasi organizirali Peti dan ekovasi in udeležilo se ga je kar 300 ljudi, kar kaže na veliko zanimanje za tovrstno obliko življenja.

Kako država podpira vaše projekte?
Glede na vse trajnostne direktive EU nas načeloma podpira, velikokrat se zatakne pri detajlih, ko prideš v stik s konkretnim organom. Mogoče manjka neka lokalna politika, ki bi to urejala. V delu Walesa denimo, kjer imajo kar stroga pravila, kar se tiče posegov v kmetijska zemljišča, so sprejeli zakonodajo, ki uvaja izjeme za projekte z majhnimi vplivi na okolje. Tako je ekovas Lammas dobila dovoljenje za gradnjo. Ker je bil očitno to dober zgled, so to zakonodajo razširili na ves Wales. Zdi se mi, da bi bilo nekaj podobnega dobrodošlo tudi pri nas.

So ekovasi rešitev za našo prihodnost?
Definitivno so eden od odličnih dokazov, kako je mogoče živeti trajnostno in odgovorno tudi do naših naslednikov. Možnosti je nešteto, vsak pa se mora odločiti zase.

Tekst: KATJA BOŽIČ, foto: DOMEN ZUPAN in www.ucilnicavnaravi.si

Vir: www.jana.si/