Dnevnik Franza Josefa Lesjaka, Pepija, ekološkega kmetovalca iz Železne Kaplje na avstrijskem Koroškem

15. julij 2010
Opravila na kmetiji so za mano, delovnik pa še zdaleč ni končan. Popoldne se odpeljem k sosedu, kmetu in gostilničarju, kjer me že pričakuje skupina kmetov iz Slovenije. Le-ti so na izletu po Koroški in si želijo ogledati tudi moje posestvo. S pridelavo biopridelkov – pretežno jajc, svinjine, jabolčnega soka, žganja in mošta – se ukvarjam že deset let.

Z gosti iz Slovenije se odpeljemo do moje kmetije, kjer jim pokažem proizvodnjo jajc. Najprej si ogledamo kabine, ki so bile razvite posebej za proizvodnjo biojajc, z dvema notranjima prostoroma, spalnim prostorom, krmilnico in prostorom za pitje. Obiskovalce, ki z zanimanjem opazujejo kmetijo, povabim tudi v prostor za razvrščanje jajc.

Pokažem jim, kako pri nas poteka čiščenje, označevanje in razvrščanje jajc, vse skupaj še pojasnim in odgovarjam na njihova zanimiva vprašanja. Na našo kmetijo prihajajo tudi številne druge skupine. Kot član združenja „Šola na kmetiji“ tudi sicer veliko delam s šolami in turisti, ki so zato pogosti gostje na našem posestvu.

7. avgust 2010
Razprava s slovenskimi kolegi pokaže, da se biokmetovalci v Sloveniji soočajo s podobnimi problemi kot mi v Avstriji. Predvidevam sicer, da so dajatve v Sloveniji nekoliko nižje, saj po mojih izkušnjah v Sloveniji ne obstaja toliko različnih organizacij, ki »obirajo« kmete.

Pri nas v Avstriji je že kar nepregledno, koliko različnih zaslužkarjev živi na naš račun in kdo vse želi od nas prejeti dajatve – od kmetijske zbornice, ki sploh ne zastopa interesov biokmetov, saj se je očitno zaprisegla združenju Bio-Ernte-Austria, ki ga zanima le množična proizvodnja in hiter zaslužek, do zdravstvene zbornice. Da tega, da deželni veterinarski urad redne nadzore živali izvaja le takrat, ko nanj pritiskam po telefona, sploh ne omenjam.

30. september 2010
Na kmetiji vstajamo zgodaj. Budilka zvoni ob 5.45. Odpravim se v kuhinjo, kjer že diši po kavi, ki jo pripravi moja najstarejša hči Nadja. Spijem požirek tega »poživila« ter odpeljem svoje tri najstarejše hčere na avtobus za Celovec, kjer obiskujejo gimnazijo.

V hišo se vrnem s časopisom in prispelo pošto, ki jo vedno pregledam v kuhinji ob pitju kave. Propaganda in polemike v dnevnem časopisju me znova in znova razjezijo, zato se raje preselim v pisarno, kjer preverim elektronsko pošto in sporočila na Facebooku, saj tu izvem manj pomembne, vendar prave novice.

Čas hitro beži, ura je že okoli pol osmih, ko se odpravim v kokošnjak. Večina kokoši je že izlegla jajca in želijo si svobode. Preden kokoši izpustimo na dvorišče, jih še preštejemo. Biojajca so eden glavnih proizvodov naše kmetije. Prodajamo jih na debelo, določena količina jajc pa je namenjena tudi za posebna naročila naših strank. Na podlagi predhodnega povpraševanja strank prodajamo tudi zelenjavo.

Na dvorišču nahranim prašiče, nato se lotim pripravljanja soka, mošta in žganja iz jabolk. Žena najprej poskrbi za pse in mačke, nato očisti jajca. Ko spreminjam sadje v sok, se zamislim. Ker ga bom prodajal, na avstrijski agenciji za kmetijske trge (AMA) zahtevajo od mene ponovno plačilo dajatev.

Ne zadostuje jim namreč, da že plačujem takso za vsako kokoš, tokrat zahtevajo, da bi dodatno plačeval še za to, ker jajca naših kokoši prodajamo na trgu. To bo že četrta dajatev samo za AMA. In kje so vse ostale organizacije, institucije in telesa, ki živijo izključno od nas, kmetov?

Ob takšnih pomislekih in vonju jabolčnega soka me glas moje najdražje privabi k mizi, kjer me že čaka slasten brezmesni obrok.

Po kosilu se do sončnega zahoda posvečam proizvodnji mošta. Zvečer poskrbim za kokoši in jih zaprem v kokošnjak, da slučajno ne bi postale nočni plen kakšne kune ali lisice.

Konec oktobra 2010
Pritisnil je prvi mraz in z ženo nalagava drva v peč da ogrejeva bivalni prostor. Pogovarjava se o tem, kako lepo in plodno je bilo letošnje poletje. Ekološko kmetovanje je najbolj naraven način življenja, saj pomeni spoštovanje do okolja, živali in narave. Škoda, ker kmet dandanes za svoje proizvode ne dobi več zadostnega plačila, saj večino zaslužka pobere trgovina. Če bi v kmetijstvu obstajale še možnosti za dober zaslužek, bi bil to najlepši poklic.