, našel sem rešitev iz krize, toda žal sem jo našel samo zase. Kot prase, bi rekli.

Zadnjih nekaj let sem živel v strahu pred vsem, kar se nam obeta od finančnega kolapsa, usihanja in dražitve fosilnih goriv prek pomanjkanja vode in podnebnih sprememb do vojne in lakote.  V svojem prizadevanju za boljši svet in lepši jutri sem svojo družino privedel na rob bankrota. Od objemanja dreves sem se moral posloviti, ker je treba jesti. Stvari so sedaj veliko bolj pozitivne. Še vedno se nam ne obeta nič boljšega, vendar sem spremenil svoj odnos do tega. Nastopil sem proaktivno. Namesto, da bi pustil, da se mi stvari dogajajo, sem stvari vzel v svoje roke: ogromno energije vlagam v razvoj novih produktov, v stike z novimi ljudmi, v iskanje novih strank.

Stvari so sicer obetavne, celo navdušujoče. Spet sem začel izdajati račune, imam promet, imam stranke. Spoznavam nove ljudi in nove priložnosti in vendar… nekaj ni v redu.

Spoznavam nove, sposobne, ustvarjalne in enkratne ljudi, pozitivno naravnane posameznike, ki se s krizo spoprijemajo tako kot jaz: z zavihanimi rokavi. Moti pa me to, kar mi govori šesti čut.

Pogovarjamo se o vsem, kar bomo še naredili, o svetli prihodnosti, ki nas čaka, o še pred kratkim povsem neslutenih poslovnih priložnostih, ki so velike, globalne. In vendar…

Ko se pogovarjam s temi ljudmi, imam občutek, da gradimo gradove v oblakih. Vsi naši projekti se mi zdijo Potemkinove vasi: kulisa, ki daje videz normalnosti, za njo pa ni ničesar. Vsi naši poslovni načrti se lahko povsem izjalovijo zaradi enega preprostega dejavnika: ni denarja, ni likvidnosti, ni gotovine v obtoku.

V teh zadnjih (negativnih) letih sem bil kot razgaljen živec. En sam rahel dotik in že sem eksplodiral. Sedaj sem na ta živec odel pozitivno držo, odgovornost za lastno prihodnost, toda samo tenka plast kože na živcu ni dovolj. Imam občutek, da se lahko v vsakem trenutku razblini in spet bomo pri razgaljenem živcu.

Najhuje je to, da imam ta občutek predvsem, ko opazujem druge. Pozitivni so, pravilno postavljeni, vendar se za tenko ovojnico pozitivne kože skriva zelo velik strah, napeta mišica strahu, negotovosti, občutka nevarnosti. Kaj nas čaka?

Bojim se, da bo kmalu prišel dan, ko bomo odkrili, da nas na najbolj banalen način preprosto ropajo. Jaz to sicer že vem, strah me je le dneva, ko bomo to masovno odkrili; tudi ti, ki se bolj subtilnih dogajanj v družbi sicer ne zavedajo.

Kmalu se zna zgoditi dan, ko večina ljudi odkrije, da so varčevalni ukrepi vseh naših vlad nič več kot le velika prevara finančnega sveta, ki je ugrabil celotno politično elito – od prvega do zadnjega – in se odločil, da vse do zadnjega centa spravi v lastni žep.

To je namreč to, kar se dogaja. Gotovine ni v obtoku. In vedno manj je bo. Žal imamo previsok prag potrpljenja, vendar prihaja h koncu. Ko bo pomanjkanje denarja snelo še zadnjo tenko plast varovalne kože, bo ostal le razgaljeni živec in takrat bo počilo. Morda bo to konec sveta 21. decembra letos.

Pozitivno, po eni strani, toda bojim se, da bodo ljudje izbrali najslabšo možno rešitev: revolucijo, prevrat, nered.
Kaj bomo iz tega naredili? Kaj bomo naredili, da nam revolucije tudi tokrat ne ukradejo vojni dobičkarji, ki se med vsako revolucijo zavihtijo na oblast, da bi nadaljevali ropanje?

Leta in leta sem skušal v svoji skupnosti sprožati pozitivna gibanja: ekologija, recikliranje, lokalno gospodarstvo, trajnostni razvoj, življenje v mejah našega planeta ipd. Bil sem prijazen govorec, ki je s svojimi besedami skušal premakniti melišče. Nagovarjal sem tone in tone kamenčkov, da se premaknejo. Pa sem tu pa tam premaknil le kak kamenček.

Melišče učinkovito premakneš samo z dinamitom ali kopačem. To je to, kar nam grozi. Ko ne bo želenih sprememb, bo prišlo do revolucije (dinamita) ali pa bodo mase svoje upanje položile v nekega populističnega diktatorja, ki bo kot bager premaknil goro. Seveda, sebi v korist.

Delam od jutra do večera. Za denar me ni več strah. Do konca meseca še pridemo, pa tudi do konca naslednjega. Pod napeto kožo veličastnih pričakovanj, pa se kažejo obrisi napete mišice, nervoznega živca, ki lahko vsak čas poči.

Nekaj mi ob tem pravi: “Dobrodošel v realno življenje.”

Peter Szabo

Vir: za-misli.si