O egovem značaju in mehanizmih
Naša osebnost ni nič drugega kot instrument, ki si ga lastijo posamezni egi. Vsaka od naših negativnih značajskih pomanjkljivosti je poosebljenje te ali one egove komponente. Med sedem glavnih prištevajo značajske hibe - pohlep, pohoto, ponos, zavist, jezo, lenobo in požrešnost, iz njih pa izhaja nepregledna množica izpeljank. Nezadovoljstvo, neuspešnost, uboštvo in revščina koreninijo v egu.

Vlogam, ki so posledica sledenja pobudam ega, skorajda ni videti konca. Bahač, vseved, klovn, čudak, cinik, gospodovalnež, sanjač, uživač, alkoholik, narkoman, spogledljivec, opravljivka, lepotica, nimfomanka, hipohonder, paranoik, egocentrik, fanatik, agresivnež, manjvrednež, častihlepnež, pohlepnež, ljubosumnež, neodločnež, omahljivec, mučenik, eksplozivnež, samotar, nevrotik, mučenec, lahkovernež, asket, mesija, ženskar – so le del seznama vlog, ki mu ni konca. Nekatere od teh vlog igramo le občasno, nekatere pa predstavljajo našo temeljno osebnostno lastnost.

Egov neutruden stroj je nenehno na preži in se nemudoma odzove. Ob kritikah, pa tudi neizpolnjenih željah, strahovih, pričakovanjih, predsodkih in zmotnih prepričanjih, se čuti prizadetega ali izzvanega in sproži reakcije v obliki nevoščljivosti, nasilnosti, nezaupanja, sovraštva, itd. Nenehno tehta in daje sodbe. Vse, kar si izmisli, se nam zdi resnično, vse kar obsodi, se nam zdi obsodbe vredno, kar pa mu predstavlja grožnjo, se nam zdi potrebno uničiti. A njegova prepričanja, stališča, kriteriji in sodbe so iztrgani iz celote, tragično nepopolni ter v nasprotju s kozmičnimi zakoni in etiko. Ego ne priznava Stvarnikove moči, modrosti in ljubezni, saj tudi ne pozna načina, da bi se z njimi napajal.

Ego si domišlja, da vse stvari obvlada, a to je laž. V resnici je on tisti, ki nenehno ustvarja probleme. K temu obilno pripomore dejstvo, da je ego ujetnik časa. Neprestano beži iz sedanjosti v preteklost, kjer so njegove zasluge, ali v prihodnost, kjer si obeta nove uspehe in zmage. A to je pravo prekletstvo, kajti čas je največji povzročitelj strahu. Čas je popolnoma subjektivna komponenta. V sedanjem trenutku problemov ni, a ego v njem nima obstanka. Tudi kadar se ukvarja z njim, to ni pristna sedanjost, ker nanjo gleda z očmi preteklosti, obenem pa jo zoži le na tisto, v čemer sluti nove priložnosti zase.

Še en razlog je, da miru ne najdemo v odnosih: ego nas ne spusti iz začaranega kroga spominov. Če bi lahko partnerju, otroku, staršem … odpustili in pozabili, kar nas je prizadelo, bi lahko zaživeli srečno in sproščeno. Tako pa nad nami visi Damoklejev meč spominov, ki je povezan z obsodbami, zagrenjenostjo, užaljenostjo in prizadetostjo. Spomin na preteklost in z njim povezana prizadetost ega je tisto, kar uničuje ljudi, srečo in ubija ljubezen.

Ena najbolj neprijetnih egovih lastnosti je, da se nenehno ukvarja s hipotetičnimi projekcijami – strahovi. Strah je predvidevanje ega, da se bo nekaj zgodilo v nasprotju z njegovimi interesi. In vendar gre le za njegovo oceno, ki je v navzkrižju z realnostjo, pa vendar ji verjamemo. Gre za mnenje lažnivca, čigar osnovna prepričanja so popolnoma napačna.

Vsak problem je umska oblika, ki jo um ohranja pri življenju. Zato um ni še nikogar osrečil. Resnična sreča je onstran uma. Da bi jo dosegli, moramo postati od uma neodvisni. Um tudi ni moder. Modrost je vedno povezana z ljubeznijo in se ne more roditi v nevednem mehanizmu, ki gradi na napačnih temeljih. Istovetiti se z umom je pot v pogubo.

Zaradi nenehnega notranjega boja med različnimi komponentami ega v sebi ne najdemo miru. Dokler imamo v sebi predsodke, prepričanja, vnaprejšnje predstave, pričakovanja, želje in druge produkte ega, je mir nesmiselno iskati. Vsi omenjeni ustvarjajo sovraštvo, pohlep, zavist, ljubosumje, zavračanje in napetosti, kar povzroča agresivnost, vojne in nasilje vseh vrst. Mir se v nas naseli in ljubezen se razplamti v nas šele ob odsotnosti ega.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar

Vir: www.prisluhni.si