Egiptomanija je danes predmet znanstvenega preučevanja, pravi Tomislav Kajfež, magister arheologije, in dodaja: "Doslej še nihče ni odgovoril na vprašanje, kaj botruje tako močni fascinaciji s starim Egiptom, ki se odraža na najrazličnejših področjih; od znanosti in umetnosti do popularne kulture in vsakdanjega življenja.

Zanimivo pri tem je, da smo Slovenci del tega skoraj od začetka, natančneje od tridesetih let 19. stoletja naprej." Kajfež pravi, da je tudi sam žrtev te fascinacije. Egipt ga privlači od zgodnjega otroštva, Tutankamona pa je, kot pravi, prerasel že v srednji šoli. "Danes je moje raziskovalno področje zgodovina raziskovanja starega Egipta, zanimajo pa me predvsem slovenski raziskovalci v 19. stoletju."

S starim Egiptom se je mag. Kajfež prvič srečal v Vipavi, kjer na pokopališču stojita znamenita staroegipčanska sarkofaga. Bilo je dovolj, da se je vnela ljubezen. Egipt je prvič obiskal pri petnajstih letih; njegov oče je prijateljeval s slovenskim orientalistom prof. Vladimirjem Jagodicem, ki je bil poročen z Egipčanko, in mu po tej poti omogočil to potovanje. Kot sam pravi, ga je Egipt takrat popolnoma prevzel, zato mu je zapisal svoje življenje in delo.

Prav neverjetno je, kako naklonjene so bile življenjske okoliščine tej njegovi ljubezni do Egipta. Med študijem arheologije je v knjižnici Narodnega muzeja Slovenije spoznal uglednega avstrijskega egiptologa, dr. Gottfrieda Hamernika, ki je potreboval prevajalca. Tako se je začelo njuno dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje, ki traja še danes.

Začelo se je z Napoleonom
Stari Egipt oziroma zgodovina Egipta v času dinastij, torej od približno 3100 pr.n.št. do prihoda Aleksandra Velikega leta 332 pr.n.št., navdušuje ljudi in buri njihovo domišljijo že več kot dva tisoč let. "Če preskočimo posamezne antične pisce in rimske cesarje, lahko rečemo, da je Evropa 'odkrila' Egipt na prehodu iz 18. v 19. stoletje," pravi mag. Kajfež.

Zgodba fascinacije, celo obsedenosti s starim Egiptom, se je po njegovih besedah začela s pohodom francoskega cesarja in generala Napoleona Bonaparta v Egipt leta 1798. Poleg vojaških čet je Napoleon vzel s sabo tudi več kot sto raziskovalcev z najrazličnejših znanstvenih področij. Skupina se je imenovala Komisija za znanost in umetnost pri vojski Orienta.

Poleg te komisije pa je bil z Napoleonom v Egiptu tudi baron Dominique Vivant Denon, ki je med pohodi z Napoleonovo vojsko risal in skiciral ostanke starega Egipta, na katere je naletel. "Ko se je baron Denon vrnil v Francijo, je izdal knjigo z naslovom Potovanje v Spodnji in Zgornji Egipt med pohodi generala Bonaparta.

Knjiga je izšla v Parizu leta 1802 in postala 'bestseller', prava knjižna uspešnica, ki so jo še v istem letu štirikrat ponatisnili ter prevedli v nemščino in angleščino." Omenjena komisija pa je počasi, v letih od 1809 do 1822, izdajala monumentalno knjižno delo z naslovom Opis Egipta, ki je obsegalo devet knjig besedila in enajst knjig ilustracij.

"S temi knjižnimi izdajami so kulturni krogi Evrope 'odkrili' stari Egipt. Začelo se je množično zanimanje za Egipt in kmalu je sledil pojav egiptomanije." Vsesplošno zanimanje za stari Egipt se je še bolj razplamtelo, ko je jezikoslovec in orientalist Jean-François Champollion leta 1822 razvozlal hieroglife. "To mu je uspelo na podlagi odlitka granitnega kamna z napisi v različnih pisavah, ki so ga francoski vojaki odkrili v Rosetti, majhni vasici v delti Nila.

Kamen se jim je zdel zanimiv, zato so naredili njegov odlitek in ga poslali v Francijo, kjer ga je dobil v roke Champollion. Na kamnu je isto besedilo napisano v staroegipčanskih hieroglifih, v egipčanski demotski pisavi in v grščini. Na podlagi teh zapisov je Champollion razvozlal hieroglife," pojasnjuje mag. Kajfež in dodaja, da od tu naprej lahko govorimo o razvoju egiptologije kot vede.

Konzuli, pomembni zbiralci starin
Potem ko so Egipt zapustili Francozi, za njimi pa še Angleži, je nastopilo tako imenovano obdobje konzulov z zbirkami konzulov. "Egipt je bil v začetku 19. stoletja turška provinca. Sultan je tam imenoval svojega namestnika, podkralja Mohameda Alija, ki je želel sam zavladati Egiptu. Pri poskusih osamosvojitve se je naslonil na zahodnoevropske velesile Anglijo, Francijo, Avstrijo in Rusijo, ki so imele v Egiptu svoje konzule oziroma diplomatske predstavnike."

Med konzuli je bilo v prvih desetletjih 19. stoletja moderno potovanje po Egiptu in zbiranje starin. Po Kajfeževih besedah sta to prostočasno dejavnost konzulov uvedla francoski konzul Bernardino Drovetti in angleški konzul Henry Salt. Konzuli so imeli na terenu svoje zaupnike, ki so v njihovem imenu nabirali starine, ki so jih kasneje prodajali evropskim kraljem in muzejem. "Prav te prve zbirke konzulov so zametki slovitih egipčanskih zbirk v Torinu, Parizu, Londonu in Berlinu."

Avstrija je leta 1834 za svojega generalnega konzula v Egiptu imenovala Slovenca Antona Lavrina, doma iz Vipave. "Po istem sistemu kot Francozi in Angleži je tudi Lavrin začel zbirati različne starine, med drugim tudi staroegipčanske. Kopičil jih je na vrtu svoje vile v Aleksandriji in sčasoma ustvaril pomembno zbirko. Med sodobniki, ki so ga obiskovali, je veljal za pomembnega zbiratelja in poznavalca staroegipčanskih starin - tako ga opisujejo tuji popotniki in znanstveniki, ki so v tistem času obiskovali Egipt."

Vendarle! Nagačen krokodil in mumija...
Ko je moral Lavrin leta 1845 po službeni dolžnosti odpotovati na Dunaj, je tam prišel v stik s prefektom cesarskih zbirk in prefektom cesarskega antičnega in numizmatičnega kabineta. Kot pravi mag. Kajfež, sta Lavrina nagovorila, da je na Dunaj poslal dvanajst dragocenih pošiljk predmetov iz svoje zbirke. "Danes so ti predmeti last znamenitega dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja, nekateri razstavljeni eksponati so označeni kot kosi iz nekdanje Lavrinove zbirke."

Ko je bil Lavrin leta 1849 odpoklican iz Egipta, je preostanek njegove zbirke ostal v Aleksandriji. Del te zbirke je kasneje odkupil nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan za opremo dvorca Miramar pri Trstu. Po Maksimilijanovi smrti so to zbirko preselili na Dunaj in je danes pod imenom Miramarska zbirka na ogled v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju. Na Dunaju je torej končala skoraj celotna Lavrinova staroegipčanska zbirka, le manjši del je ohranjen v Sloveniji.

Člani upravnega odbora nekdanjega Deželnega muzeja za Kranjsko (današnji Narodni muzej Slovenije) so se obračali na znane Kranjce s prošnjo, naj pomagajo pri postavljanju zbirk, in k sodelovanju povabili tudi Lavrina, ampak... "Lavrin je bil navdušen nad pobudo in začel muzeju pošiljati darila, ker pa je bil muzej v prvi polovici 19. stoletja prirodoslovno naravnan, je tja, žal, pošiljal predmete, kot so nagačene ptice, školjke, korale, fosili in podobno, ne pa staroegipčanskih predmetov, kakršne je poslal na Dunaj." Z eno izjemo! "V eni od pošiljk je leta 1846 Deželnemu muzeju vendarle poslal nagačenega krokodila, ki je postal velika atrakcija, in človeško mumijo v lesenem sarkofagu."

Dragocena sarkofaga
Daleč najpomembnejša predmeta iz Lavrinove zbirke, ki se nahajata na Slovenskem, pa sta staroegipčanska sarkofaga, ki ju je Lavrin namenil za grobnico svojih staršev in ju s tem namenom iz Egipta poslal v Vipavo. Ta dva sarkofaga sta po besedah mag. Kajfeža izjemno dragocena, saj je na svetu le šest znanih primerkov. "Ti sarkofagi izvirajo iz grobnic dvorjanov in plemičev 4. in 5. dinastije, iz obdobja približno 2400 let pred našim štetjem.

Vseh šest prihaja iz najdišča pod Kefrenovo piramido v Gizi." Dva sta danes v Vipavi, eden je v Britanskem muzeju v Londonu, ki naj bi zanj po neuradnih podatkih zasebnemu zbiralcu odštel kar pol milijona funtov, eden je v Roemer und Pelizaeus muzeju v Hildesheimu, dva pa sta v Egiptovskem muzeju v Kairu.

Ko se je Lavrin leta 1845 zaradi službenih dolžnosti za nekaj časa vrnil na Dunaj, je obiskal tudi Vipavo. "O tem obisku so poročale tudi Bleiweisove novice, na pokopališču v Vipavi je bila namreč takrat velika cerkvena slovesnost, saj so izkopali posmrtne ostanke Lavrinovih staršev in jih preložili v enega od dveh egipčanskih sarkofagov," pravi mag.

Kajfež in dodaja, da je bil kasneje v enem od sarkofagov pokopan tudi Lavrinov prvorojeni sin Albert Aleksander, ki je umrl v Egiptu, še preden je dopolnil sedem let. Lavrin je načrtoval, da bo v enem od sarkofagov pokopan tudi sam, vendar je umrl v Milanu in bil tam tudi pokopan. Njegov grob je bil leta 1979 prekopan.

Zbiranje starin za opremo dvorcev
Lavrin pa ni bil edini konzul v Egiptu z območja današnje Slovenije. Lavrinov podrejeni konzularni uslužbenec, kasnejši konzul in baron, Rudolf Göedel Lannoy iz Radelj ob Dravi, je v času svojega službovanja v Egiptu prav tako začel zbirati egipčanske starine. Zbirko je po Kajfeževih besedah v drugi polovici 19. stoletja prenesel v dvorec Jelše pri Šmarju.

"Kje je ta zbirka danes, ne vemo, z izjemo enega kosa, ki ga hranijo v Narodnem muzeju v Pragi. Gre za kamnit kos sarkofaga, ki je opisan kot kos iz Göedlove zbirke. Kako je prišel tja, prav tako ne vemo." Tretji konzul, ki ga omenjamo v povezavi z našimi staroegipčanskimi zbirkami, je Jožef Švegelj iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Študiral je na Dunaju na Orientalni akademiji, leta 1859 pa je odšel kot konzularni pripravnik v Aleksandrijo.

Tam je služboval deset let in se povzpel od pripravnika do konzula, to pa ni bil vrhunec njegove kariere, saj je kasneje postal celo namestnik avstro-ogrskega zunanjega ministra. "Bil je zelo bogat. Kupil si je dvorec Grimšče pri Bledu in vilo v Volovskem pri Opatiji. Tam je hranil svojo zbirko egipčanskih starin, v oporoki pa jo je leta 1914 zapustil takratnemu Deželnemu muzeju," pripoveduje mag. Kajfež in dodaja, da je bil Švegelj v stikih s takratnimi vodilnimi avstrijskimi egiptologi.

Pri Göedlu in Šveglju pa - za razliko od Lavrina - ne moremo govoriti o načrtnem zbiranju starin. "Lavrin je dunajski akademiji znanosti poslal celo dve arheološki poročili, ki sta imeli veliko težo, saj je v drugem poročilu opisal svoj vstop v podzemne galerije svetih bikov Apisov iz helenističnega obdobja v Sakari. To pa je bilo pet let pred slavnim francoskim egiptologom Augustom Mariettom, kateremu neupravičeno pripisujejo to odkritje."

Prezgodaj umrla egiptologa
V drugi polovici 19. stoletja lahko pogojno govorimo o prvem slovenskem orientalistu in egiptologu. Ljubljančan Albert Kosmač je namreč na Dunaju študiral orientalistiko, med drugim tudi pri znanem avstrijskem egiptologu in afrikanistu Leu Reinischu.

"Kosmač je leta 1866 prevedel hieroglife na sarkofagu mumije iz Deželnega muzeja," pravi mag. Kajfež in dodaja, da je leta 1872 dobil mesto skriptorja na graški univerzi, vendar ga zaradi bolezni ni nastopil in je istega leta umrl, star šestindvajset let. "Kosmača bi lahko šteli za prvega slovenskega orientalista in egiptologa, vendar še ne vemo natančno, ali je doktorski študij zaključil ali pa ga je smrt prehitela."

Po Kosmačevi smrti skoraj sto let ne moremo govoriti o slovenski egiptologiji, do leta 1968, ko je Bernarda Perc na Münchenski univerzi doktorirala na temo razširjenosti egipčanskega kulta v balkanskih in podonavskih provincah v rimskem času. Preden se je odločila za podiplomski študij egiptologije, se je kot arheologinja ukvarjala s tako imenovano Ferkovo egipčansko zbirko v Ptujskem muzeju.

Kasneje je bila pobudnica in organizatorka razstave staroegipčanskih spomenikov z območja takratne Jugoslavije. Odmevna razstava z naslovom Spomeniki starega Egipta je bila leta 1974 postavljena v Ljubljani. Štiri leta kasneje je bila Perčeva tudi pobudnica in organizatorka mednarodnega znanstvenega egiptološkega simpozija Problemi starega Egipta, ki je delno potekal v Ljubljani, delno pa v Zagrebu.

"S smrtjo Perčeve se je zgodba o slovenski egiptologiji, ki se pravzaprav nikoli ni zares začela, tudi končala. Če ne bi Kosmač in Perčeva tako mlada umrla, pa bi bila ta zgodba morda povsem drugačna," meni mag. Kajfež. Egiptologije, ki je zelo kompleksna veda, saj poleg arheoloških, zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih obsega tudi jezikoslovne in literarne študije, vse do danes v Sloveniji ni mogoče študirati, niti na dodiplomski niti na podiplomski stopnji.

Kot je pojasnila doc. dr. Katarina Predovnik, predstojnica oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti, se študentje seznanijo z zgodovino in arheologijo starih civilizacij, tudi egipčanske, v okviru predmeta zgodovina starega Vzhoda, vendar le na pregledni ravni. "Ker učiteljev in raziskovalcev, ki bi se posebej ukvarjali z egiptologijo, nimamo, ne moremo ponujati tovrstnih študijskih vsebin."

Je pa oddelek za arheologijo po besedah dr. Predovnikove v zadnjem času vzpostavil sodelovanje z nekaterimi ustanovami in raziskovalci iz tujine, na primer z italijanskim egiptologom dr. Francescom Tiradrittijem, ki med drugim od leta 1995 vodi izkopavanja na najdišču Luksor v Egiptu, pri katerih je sodelovala tudi skupina študentov z oddelka.

"Trenutno se dogovarjamo o možnostih, da bi egiptološke vsebine s pomočjo zunanjih sodelavcev - tujih profesorjev - v prihodnje redno vključevali v naš študij arheologije." Kot je še pojasnila dr. Predovnikova, takšno celovito izobraževanje, kot ga zahteva študij egiptologije, najbližje nam ponujajo univerze v Benetkah, Torinu in Münchnu.

Fascinacija z izvirom reke Nil
Poleg fascinacije s starim Egiptom je 19. stoletje zaznamovala tudi fascinacija z izvirom reke Nil. V tej zgodbi pa smo Slovenci nekaj časa imeli celo vodilno vlogo. Katoliški misijonar in raziskovalec reke Nil dr. Ignacij Knoblehar iz Škocjana pri Novem mestu je namreč leta 1854 med vsemi raziskovalci prišel najjužneje po Nilu, in sicer približno do tretje stopinje severne širine.

"Lavrin in Knoblehar sta bila sodobnika. Srečevala sta se v Egiptu, saj je Lavrin pomagal Knobleharju pri organizaciji ladijskega transporta proti jugu Egipta in naprej v Sudan ter pri pridobivanju potrebne dokumentacije," pojasnjuje arheolog dr. Marko Frelih, kustos za neevropske zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM). "Vprašanje izvira Nila je bilo sredi 19. stoletja zelo aktualno, prav Knoblehar pa je prvi v svetovnem merilu sistematično pristopil k raziskovanju porečja Nila."

Knoblehar je danes prezrt, v svojem času pa je veljal za enega največjih poznavalcev Nila. Podatke, ki jih je zbiral, je posredoval na Dunaj, z njimi pa so bili seznanjeni tudi Nemci, Francozi, Angleži in Američani. "Danes ni znano, kje so po njegovi smrti končali njegovi ladijski dnevniki in risbe iz poznejšega obdobja raziskovanja. Vemo pa, da so bili podatki, ki jih je zbral Knoblehar, zelo iskano in tudi zelo dobro plačano blago."

O fascinaciji s starim Egiptom na naših tleh dr. Frelih meni, da ta ne traja zgolj zadnjih dvesto let, ampak veliko dlje. To med drugim dokazuje zanimiv pokrov kanope - posode, ki so jo pri mumificiranju uporabljali za shranjevanje notranjih organov - v obliki pavijanove glave iz 1. ali 2. stoletja, ki jo hrani SEM.

"Posebnost tega primerka je, da je bil leta 1908 najden v Ljubljani, v rimskih plasteh. Kos je zagotovo prišel iz Egipta v povezavi z antičnimi verovanji. Kult boginje Izide je bil namreč pri Rimljanih izjemno popularen," pravi dr. Frelih in dodaja, da bi torej že takrat lahko govorili o egiptomaniji na naših tleh.

Najbolje obiskane razstave na svetu
Razstavo z naslovom Tutankamon in svet faraonov si bo od 9. marca do 28. septembra letos mogoče ogledati v Etnološkem muzeju na Dunaju. Razstava je nastala kot plod sodelovanja dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja in društva National Geographic.

Že nekaj mesecev je deležna velikega zanimanja, mediji so jo napovedovali že konec lanskega leta. Kot lahko preberemo na spletni strani dunajskega etnološkega muzeja, so prav razstave, povezane s Tutankamonom, najbolj obiskane v vsej zgodovini evropskih in ameriških razstav.

Medtem ko si bo na Dunaju med drugim mogoče ogledati Tutankamonove zlate sandale, ki so mu jih po smrti nadeli za potovanje v onostranstvo, pa si bo v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru festivala egipčanske kulture od 4. marca do 20. julija mogoče ogledati arheološko razstavo z naslovom Faraonska renesansa.

Vir: dnevnik.si