Čeprav je Asnath cenila in upošteval nasvet svoje matere in je bila po hebrejskih merilih enako lepa kot Rahel , in čeprav ni marala Egipčanov in njihovega kraljestva , pa ni poznala druge vere kot egipčansko. Njen oče jo je naučil čaščenja egipčanskih bogov in bogaboječnosti. Vsak dan znova se je povzpela v zgornji del stolpa. Tam je bila sredi dvanajstih soban kamrica z bleščečo opremo najrazličnejših mojstrsko obdelanih draguljev in biserov, ki so lesketali v številnih barvnih odtenkov.

Tam so bogovi imeli svoj prestol, umetelno skovan iz zlata in srebra. Bili so upodobljeni celo na škrlatni odeji. V tej sobici je Asnath molila k bogovom , se jih bala in jim vsakdan prinašala svojo žrtev. Potem se je umaknila v čudovito sobano, ki je imela veliko, proti vzhodu obrnjeno okno. Tu je torej sedela sredi zasanjenega premišljevanja in pogledovala čez dvorišče palače tja do mirne tekoče reke Nil.

Včasih je vzela dragoceno bogato okrašene vezenine , kar je imela zelo rada , ali pa si je na svoji lutnji zaigrala ljubke pesmi in zapela ob sijaj srebrne lune. In vselej so bile z njo tudi njene spremljevalke. Tam doli v mestu so vselej odzvanjali koraki moških, ki jih ni ljubila in ne bala. Nobenemu od teh tisoč ni bilo dano, da bi se kdaj koli povzpel po marmotnih stopnicah v stolp palače.

Tudi oprema v dvanajstih sobanah je bila prav tako dragocena in redka. Poleg teh zakladnic, ki so bile polne bleščečih draguljev, dragih kamnov in drugega okrasja, finega platna in čudovitih svilenih tkanin , so bile tu še prostrane balkonske terase in lepe arkade z visokimi stebri. V rahli sapici so šelesteli listi palmovih vej. Čista voda vodometov se je zalesketala v sončni svetlobi, preden je padla na blazine mahu in tam obmirovala ali kot rahla meglica obdala redke praproti, da so se zasijano pozibavale v svojih globokih jamah. Nobena cvetlica, ki bi se je razveselilo oko kralja ali kmeta , mi manjkala. V Asnathine zavetju. Nad vsem je lebdel nežen vonj, zapreti je bilo treba le oči in že si si lahko domišljal, da si v raju.

Tistega dne, ko se je torej Asnath pogovarjala s svojimi spremljevalkami, se je namestila v zlati počivalnik, pogrnjen s škrlatno odejo, okrašeno z zlatimi vezaninami in svetlečimi dragulji, ki so se lesketali kot polnočne zvezde. Pravkar je strmela skozi veliko okno proti vzhodu, ko jo je prestrašil silovit trušč na vrhu palače. Upravnik je očitno prebudil sužnje, ki so zdaj tekali sem ter tja. Kazalo je, da se pripravljajo na nek poseben dogodek.

„Morda je moj oče poslal sla“, je rekla Asnath, „ da bi oznanil , da se vrača v palačo, ker je dobil sporočilo o žetvi. Kralj je bil namreč zaukazal, naj Jožef, kraljev namestnik, popiše in oceni ves pridelek tega leta.“

„Jožef, kraljev namestnik“, je vprašala Ashtar, „naj bi prišel sem? Potem ga bomo lahko videle. Pravijo, da je tako lep kot bog.“ „Tako pravijo? Kdo to pravi, deklica?“ “Pesmi”, izjeclja Ashtar negotovo, “pesmi… eh…pesmi o ljubezni…”

“Utihni, ti neumnica! Pesniki so te začarali, Jožef je moški kot vsi drugi. Kaj ni bil sin nekega pastirja? Mar ga ni oče zavrgel in ga potem prodal kot sužnja? Ali ga ni njegov gospodar vrgel v ječo in to z razlogom?“

„Da, seveda, o moja draga gospodarica. Vendar pa, ali ga ni faraon tudi osvobodil?“

„Da, ker je pojasnil njegove sanje. To pa zna v Egiptu vsaka stara ženska. Bah, ti si uročena!“

Tedaj je Ashtar obmolknila in se zagledala v temno nebo pred seboj. Zakaj si je ta Jožef, potem ko je pojasnil pomen faraonovih sanj, pridobil njegovo naklonjenost, medtem ko starih egipčanskih žensk nikoli ni opazil? Morda zato, kot so prepevali pevci, ker je bil lep kot bog in je bil v njem duh samega boga? Ashtar tega ni vedela.

Vsa potrta se je usedla. Asnath jo motrila z viška, z izrazom polnim ošabnosti. Potem je zavzdihnila in se spet pogreznila v svoje blazine. Njene ustnice so zadrhtele:“ Ashtar je začarana“, so si zašepetale druge. „ Se to lahko zgodi tudi nam?“ Asnath je ujela njihove beseda in zaklicala:“ Ashtar je trapa. Le trapa ima lahko take misli in izgovarja takšne besede.”

Se nadaljuje

Miran Zupančič