Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Po ameriških statistikah ima to navado kar 25 odstotkov Američanov, večkrat tudi zaradi duševnih stresov
Imate navado, da pokate s sklepi prstov na rokah? Poznate ljudi, ki to počnejo? Ta nenavadna razvada, ki veliko ljudi sprošča, je razmeroma pogosta.

Pogosto slišimo, da je to početje nevarno, ker naj bi tako obrabljali sklepe ali hrustanec. Če ne povzroča bolečin ali drugih težav, ni nevarno, ortopedi pa vseeno menijo, da je to razvado bolje opustiti. Pokanje s sklepi je običajno povezano z ohlapnostjo sklepov in s posledično povečano gibljivostjo sklepov, pripoveduje prof. dr. sci. Janko Popovič, dr. med., spec. ortopedije.

»Sklepe sestavljajo sklepne površine, obdane s hrustancem, sklepne ovojnice (notranje mehke in zunanje čvrste), v sklepih pa je prozorna tekočina, ki jo imenujemo sinovialna tekočina. Sklepi morajo biti sočasno stabilni, v določenih položajih pa ohlapni, tako da je gibe v njih možno izvajati optimalno. Stabilnost sklepov omogočata sklepna ovojnica in obsklepne vezi. Nekateri ljudje imajo zaradi večje ohlapnosti gibljivejše sklepe, drugi manj.«

Kako nastane pok?
Dr. Popovič pove, da nastanek poka ni povsem pojasnjen, čeprav o tem obstaja več teorij. »Ena od teorij pravi, da zaradi raztega v sklepu pride do vakuuma (zato je tudi govor o vakuumskem fenomenu), iz tega vakuuma pa nenadno pride do kolapsa, ki povzroči slišen pok. Do takšnih pokov naj bi prihajalo tudi pri kiropraktikih, ko manipulirajo hrbtenico, in ne samo v prstih.

Druga teorija govori, da pok nastane zaradi nenadnega raztega vezi. Menim, da je najverjetnejša tretja razlaga. Sklepne površine so tesno pritisnjene ena na drugo in se med seboj ne ločujejo. Z manipulacijo v sklepu, največkrat prstov, se sklepne površine ločijo ena od druge, zlasti če so elementi nekoliko bolj ohlapni, nestabilni. Ko se ti sklepi ločijo eden od drugega, je to slišati kot pok.«

Bolje prenehati
Pokanje v sklepih, zlasti prstov je navada, ki se ji je bolje odpovedati, pove dr. Popovič. »Po ameriških statistikah ima to navado kar 25 odstotkov Američanov, večkrat tudi zaradi duševnih stresov. Sam se pridružujem mnenju številnih strokovnjakov, ki odsvetujejo to navado.«

Pokanje s prsti najpogostejše
Pokanje v sklepih je lahko povezano z bolezenskim stanjem, največkrat pa ne. Takšno pokanje, ki je običajno povezano z ohlapnostjo ligamentov, lahko izvedejo številni ljudje. Prof. Popovič opiše, kako se izvede pok: »Pok nastane z obračanjem sklepov v nenavadne položaje, najpogosteje v členkih prstov, vendar je to možno izvesti tudi na drugih sklepih, na primer v členkih nožnih prstov in zlasti v hrbtenici.

Ti poki navadno nastanejo s silo, s pritiskom prstov, če jih povlečemo narazen, pritisnemo proti dlani ali če prste zasukamo okoli osi. Pri takšnem gibu se sila prenese na sklepne površine, sklep pa je popolnoma obdan s sinovialno tekočino. Ko se prst raztegne, se poveča površina v sklepu, s čimer se zmanjša pritisk v sklepni votlini. Zaradi zmanjšanega pritiska na tem območju gredo nekateri plini (ogljikov dioksid ali dušik), ki so sicer prisotni v sinovialni tekočini, iz tekočine ter tvorijo mehurčke v sklepni votlini, kjer hitro kolaborirajo.

To je slišati kot pok. Poki v prstih so razmeroma pogosti in ne pomenijo nobenih težav, če niso združeni z bolečino. Pri nekaterih otrocih takšno početje preide v navado, saj imajo radi pok. Ni dokazov, da bi ta navada v poznejših letih povzročala pogostejšo obrabo sklepov ali artritis v sklepih, vendar strokovnjaki kljub temu opozarjajo, da je navado bolje opustiti. Res pa je, da imajo ljudje, ki pogosto pokajo s prsti, nekoliko manj močan prijem rok.

Nekateri avtorji opozarjajo, da ta navada lahko pripelje do okvare sklepnega hrustanca ali povzroči degenerativne spremembe na hrustancu. Toda pok, povezan z degenerativnimi spremembami, je precej drugačen, izraža se kot škrtanje, vidne so tudi deformacije v sklepih prstov. To škrtanje nastane tudi zaradi neravne površine in nepravilnega položaja med sklepnimi površinami.«

Tudi pokanje v vratu …
… predvsem v vratni hrbtenici, najverjetneje zaradi prevelike gibljivosti sklepa, je pogosto. »Vezi so nekoliko ohlapne, nestabilne, zato se sklepi lahko gibljejo nekoliko bolj, kot bi se smeli. Zaradi tega se mišice bolj napnejo, da bi stabilizirale sklep. To čutimo kot trd vrat, zato osebe s to težavo, želijo doseči, da bi jim v vratu počilo, saj se napetost tako sprosti.

Če pride do poka, se mišice trenutno sprostijo in občutka napetosti ni več. Toda če se vrat nategne, se nategnejo tudi vezi, zato se morajo mišice znova skrčiti, da ohranjajo stabilnost. To pa povzroči vnovično večjo otrdelost mišic vratu - in tako pride do začaranega kroga. To se pogosto dogaja v stresnih situacijah, denimo pri ljudeh, ki imajo sestanke, vezane na kratke roke, zaradi česar se jim dozdeva, da so v nenehni časovni stiski, a tudi pri ljudeh, ki veliko presedijo pred računalnikom in občasno čutijo, kot da je njihov vrat v primežu.

Včasih si pomagajo s tem, da z eno roko primejo glavo od zadaj, z drugo primejo brado in naglo zavijejo v vratu, s čimer sprožijo pok. Vrat nato zavijejo še v drugo stran. To pripelje do sprostitve, vendar se pri nadaljnjem delu otrdelost v vratu ponovi. Sam tega ne priporočam, kajti to početje povzroči preveliko gibljivost v sklepih hrbtenice,« razlaga prof. Popovič.

Zdrava gibljivost sklepov
Zdravi sklepi so normalno gibljivi. Po sogovornikovih besedah lahko v sklepih izvajamo tudi tako imenovano aktivno gibljivost, ki jo vsakdo lahko doseže sam; pasivno gibljivost, pri kateri si pomagamo še dlje od normalnega giba; in nefiziološko gibljivost. Pri zadnji lahko pride do poka, ta pa utegne privesti do ligamentarne okvare (okvare vezi). Nateg vezi vodi k preveliki gibljivosti, pri čemer sklep izgubi naravno prožnost.

Če vezi postanejo pretirano ohlapne, male mišice, ki jih je ob hrbtenici veliko, postanejo trše, da ohranijo stabilnost. Zato morajo močneje delati, zaradi česar v hrbtenici, zlasti v vratu, čutimo otrdelost. To povzroča nelagodje in potrebo po manipulaciji. Hipermobilnost (prevelika gibljivost) je lahko bodisi prirojena bodisi pridobljena. Klinično je ugotovljeno, da pri hipermobilni hrbtenici pogosteje in hitreje prihaja do okvar v sklepih hrbtenice kot pri normalnih sklepih.

Degeneracija sklepov in hrustanca
»Pri degeneriranih sklepih in hrustancih, pogosteje pri spodnjih okončinah in redkeje pri zgornjih, lahko pride do poka zaradi neravnih sklepnih površin. Najbolj pogosti poki nastanejo v kolenu. V doraščajoči dobi lahko prihaja do poka pri krčenju kolena, ker pogačica pri tem potuje ter pod pritiskom utegne zadeti ob izboklino med hrustancem in kostnim delom sklepa kolena na stegnenici.

Ta izboklina navadno meri tri milimetre ali nekoliko več. Če je večja, utegne povzročiti okvaro na hrustancu pogačice. Drugi pogosti pok v kolenu nastane zaradi raztrganega meniskusa, bodisi notranjega bodisi zunanjega, vendar pogosteje notranjega. Včasih je vzrok pokanja v kolenu prosto telo, ki se oblikuje v kolenu, če se odlušči drobcen del hrustanca, nato pa to prosto telo v kolenu raste. Najpogostejše pokanje v kolenu nastane pri obrabi hrustanca, pri artrozah kolena, vendar je ta pok manj izrazit ter se navadno kaže kot nekakšno škrtanje in prasketanje.

Tudi v gležnju lahko prihaja do preskokov. Ti so posledica prostega telesa, največkrat obrabe sklepov. Močan preskok lahko nastane, ko se peronealna kita na zunanji strani ob gležnju premakne iz svojega ležišča od zadaj navzpred. Pri vseh tek preskokih, vezanih na bolezensko stanje, svetujem posvet z ortopedom.

V predelu kolka nastanejo prav tako poki pri okvarah hrustanca, artrozah  kolkov, nemalokrat pa pacienti sprožijo močan, slišen in tipen preskok v predelu kolka, ko mišica (Tensor fasciae latae) preskoči izboklino (veliki trohanter), kar pa ni ne patološko in ne nevarno,« sklene prof. Popovič.

Nives Pustavrh

Pokanje v sklepih, zlasti prstov je navada, ki se ji je bolje odpovedati.

Ljudje, ki pogosto pokajo s prsti, imajo nekoliko manj močan prijem rok.