Resnična duša Združenih narodov
S Federicom Mayorjem Zaragozo se je pogovarjala Carmen Font

Profesorja Federico Mayorja Zaragozo (rojenega v Barceloni v Španiji leta 1934) spoštujejo zaradi njegovega neutrudnega dela za mir in razvoj tako v Španiji kot po svetu. V poznih 70-ih in na začetku 80-ih let je profesor Mayor, biokemik, večkrat opravljal ministrsko funkcijo v prehodnih španskih vladah in bil kasneje tudi član Evropskega parlamenta. Kot generalnega direktorja UNESCA od 1987 do 1999 so ga poznali širom po svetu, kajti poslanstvu te organizacije je prispeval nov zagon.

Prizadeval si je za osnovanje Programa kulture miru. Sledeč njegovim smernicam je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela ‘Deklaracijo in program za akcijo in za kulturo miru’ (september 1999), ki predstavlja njegove najvišje aspiracije tako s konceptualnega kot tudi s praktičnega vidika.

Leta 1999 se je odločil, da ne bo še v tretje kandidiral pri UNESCU. Po vrnitvi v Španijo je ustanovil Fundación Cultura de Paz (Fundacijo kulture miru), ki ji tudi predseduje. Osnoval je tudi sestrsko organizacijo UBUNTU (the World Forum of Civil Society Networks [Svetovni forum mrež civilne družbe]). Ime UBUNTU je »starodaven afriški izraz za človečnost – za skrb, delitev dobrin in harmonijo z vsem stvarstvom. Organizacija podpira sodelovanje med posamezniki, kulturami in narodi«.
Carmen Font je intervjuvala profesorja Mayorja za Share International.

Share International: Ste neomajen branilec Združenih narodov, kaj je po vašem mnenju vzrok za njihovo domnevno slabo delovanje?
Federico Mayor: Menim, da so Združeni narodi postopno izgubljali na moči od konca hladne vojne, ne glede na to, da so v zadnjem času podali pomembne iniciative. Leta 1954 so uradniki Združenih narodov spoznali, da je v svetu nujna boljša delitev dobrin in da je nepravično, da so nekatere države tako revne, druge pa tako bogate. Takrat je bil osnovan prvi najpomembnejši program: the United Nations Development Program (UNDP), Program Združenih narodov za razvoj. Nenadoma je mednarodna skupnost spoznala, da je delitev dobrin ključnega pomena. In kaj je najboljša pot za delitev? Razvoj.

Takrat se je pričela dolgotrajna debata, kako bi se vse države do neke mere razvijale in ali je za ekonomski razvoj potreben tudi političen, izobraževalen in kulturen razvoj. To imenujemo ‘integralni razvoj’. Nato se je pojavilo še drugačno razmišljanje, razmišljanje, ki je še pomembnejše: ‘endogeni razvoj’ – pomagati državam, da si same pomagajo. To je ‘gradnja zmogljivosti’, ampak tega sedaj ne počnemo. Če bi, bi vsaka bogata država dala 0,7 odstotka svojega BDP-ja.

Do tretjega večjega koraka na področju razvoja je prišlo z idejo ‘trajnostnega razvoja’. Gro Harlem Brundtland je bil prvi, ki je dejal, da je razvoj nekoristen, če gre na račun izčrpavanja naravnih virov. Torej moramo vsak vir, ki ga uporabimo, v enakem deležu nadomestiti. Jasno je, da ne izvajamo nobenega od teh treh osnovnih in razumnih korakov v razvoju. Razvoj ne poteka v skladu s človeško etiko, čeprav enkrat letno izdamo bogato poročilo o človeškem razvoju (Human Development Report).

S. I.: Kaj bi bil prvi korak k izvajanju pravega razvoja v skladu s človeško etiko?
F. M.: Prvi in najpomembnejši: znebiti se moramo posojil. Od konca hladne vojne so narodi nadomestili 0,7 odstotka donacij BDP s posojili pod zelo ostrimi pogoji. Ta posojila silijo k temu, da se zmanjšuje število ti. »učinkovitežev« – učiteljev, zdravnikov, medicinskih sester, socialnih delavcev. Večina denarja gre v infrastrukturo, ki jo gradijo donatorske države, ker prejemniki nimajo sredstev, da bi jih investirali v usposabljanje lastnih inženirjev. Ta posojila so torej čisti posel in Združeni narodi s svojim poslanstvom ustvarjanja miru skozi razvoj pri tem zadržano sodelujejo. Ta način vzdržuje in krepi sistem globoke zadolženosti revnih držav, kjer je tok pomoči obrnjen, tako da prejemnik plača več, kot prejme. Kot posledica so revne države tiste, ki financirajo bogate države. To je sramotno.

To od konca hladne vojne postopno razžira Združene narode, ker jih odvrača od njihovega osnovnega dela – doseganje miru skozi pravičnost, delitev dobrin, sodelovanje, razvoj, zdravje, skrb za ustrezna bivališča in izobraževanje. To vsi vemo, ampak obstaja globok prepad med tem, kar intelektualno vemo, in med tem, kar smo pripravljeni narediti.

S. I.: Konstantna kritika Združenih narodov je, da nimajo politične moči. Kaj pravite o tem?
F. M.: Združeni narodi imajo politično moč, ampak te moči jim ni dovoljeno uporabiti. Obstaja nekaj problemov, ki preprečujejo polno politično akcijo. Kot prvo – dve ali tri države lahko zaradi svoje ekonomske moči odrečejo svoje prispevke (spomnimo se, da ZDA dolgujejo milijarde dolarjev). Dvignile so svoj položaj, tako da v resnici vladajo v Združenih narodih. Ne upoštevajo resolucij Varnostnega sveta ali razsodb Mednarodnega sodišča. To pospešuje nebrižen odnos znotraj sistema Združenih narodov, kar prodira na vsa področja Združenih narodov. Mnogi funkcionarji in uslužbenci se čutijo nemočne in izdane, s čimer se zmanjšuje njihova predanost in kvaliteta njihovega dela.
Res je tudi, da sistem ZN zavestno konstantno napadajo, zato da bi jih odvračali od njihovega osnovnega dela. A kot vemo – ljudje lahko umrejo za ideal, ampak ideal ne more nikoli umreti, če je pravi. To se dogaja v sistemu ZN. Nekateri voditelji in vlade skušajo oslabiti ZN, tako da nas silijo opravljati reči, ki niso naša naloga. Ampak nismo izgubili svoje moralne integritete.

Združeni narodi niso humanitarna organizacija in naloga UNESCA ni graditi šol in povečevati pismenosti. Šole morajo zgraditi revne države s svojimi programi in sredstvi. Združeni narodi pa morajo delati z revnimi državami, tako da bodo te lahko stale na svojih lastnih nogah in ne bodo dopustile, da bi jih izkoriščale multinacionalke in bogate države. Tako se gradi mir. Naloga UNESCA na primer je ustvarjati mir, kjer potekajo vojne. Kako? Skozi izobraževanje in kulturo. Vsi moramo biti izobraženi. Še zlasti naši politični voditelji. Le oni bodo lahko preprečili vojno in uporabili ali pomagali uporabiti sredstva za vojne namene raje za mirovne namene skozi samoupravljanje. Združeni narodi niso dobrodelna organizacija. Obstajamo, da ustvarjamo – fizično in intelektualno – pogoje za mir. To vključuje pravičnost in delitev dobrin, ne le preprosto distribucijo pomoči in političnega krpanja.

Ko bodo politiki razumeli, da ustvarjanje miru zahteva preprečevanje konfliktov in »izgrajevanje miru«, takrat bo prišla na dan prava duša sistema Združenih narodov. Preprečevati moramo konflikte, tako da ustvarimo ekonomske pogoje, ki bi omogočili revnim državam pridobiti neodvisnost in samozaupanje. Seveda bodo vedno obstajale nore skupine, ki bodo posegale po terorizmu in nasilnem nacionalizmu, ampak Združeni narodi imajo globalne varnostne mehanizme (kot v oddelkih za jedrsko energijo), da se nevarne aktivnosti preprečuje. Ni naloga Združenih narodov ali katere druge države, da izvaja enostranske akcije v imenu preprečevanja terorizma. Potrebno je več modrosti in manj maščevalnosti.

S. I.: Želela bi vztrajati pri tem, kako pomemben je bil konec hladne vojne v odnosu do Združenih narodov. Rada bi se še vrnila k tej zadevi.
F. M.: Vesel sem, da vztrajate. To je bil izredno pomemben zgodovinski trenutek – iz mnogih razlogov. Človeštvo je šlo skozi preizkušnjo. Imeli smo dva sistema: enega [komunizem], ki mu je na račun enakosti manjkalo svobode. (Gorbačov je vedel, da bo prehod od enoličnosti do svobode težaven in nazadnje ni mogel več obvladovati položaja.) Drugemu sistemu [kapitalizmu] manjka pravičnost na račun svobode. To sedaj imamo veroizpoved tržne ekonomije, ki se slabša in slabša. Ko je padel berlinski zid, smo zavzeto pričakovali dividende miru. Vsi smo mislili: »Krasno, zdaj ne bo več potrebno potrošiti toliko denarja za orožje, zdaj je čas, da okrepimo Združene narode in pospešimo mir v svetu, kajti imamo več denarja in odprta vrata za nove politične možnosti.« Ampak kaj se je zgodilo? Ustanovljene so bile G7 in G8 in neopažene zbrale velikansko moč.

S. I.: Z »neopažene« mislite »skrite pod površjem«? Ali želite reči, da je zdaj bolj nevarno kot med hladno vojno?
F. M.: No, naj bom z vami popolnoma odkrit. Ta prehod sem preživel zelo intenzivno in osebno, in lahko rečem, da z mnogih vidikov živimo v bolj nevarnih časih kot med hladno vojno. Ampak hkrati verjamem, da je to tudi čas velikih priložnosti in čas optimizma. Zaupam v človeštvo, predvsem zaupam navadnim ljudem. Dobro, kot Združenim narodom so nam skoraj odvzeli naša načela in moralno integriteto. Prvič v zgodovini se je človeštvo v večini odreklo svojim ideologijam v prid tržni ekonomiji. To je izredno nevarno, ne morem poudariti kako zelo. Vsi živimo, če to vemo ali ne – celo če se imamo za napredne in čuteče za probleme v svetu – pod vplivom konkurence in tržnih sil. Rečeno nam je bilo, naj verjamemo, da sta delitev dobrin in ljubezen znaka ‘šibkosti’ in da so te ideje in kultura brezkoristne, ker ne ‘proizvajajo’. Otroci odraščajo s tem miselnim vzorcem in naše družbe so vedno bolj agresivne in sebične. Izgubile so vrednote skrbi in sočutja. To se dogaja sedaj in to je časovna bomba. Tržno ekonomijo in podjetja zanimajo le kratkoročni dobički: in zato ne skrbijo za svoje uslužbence in izčrpavajo naravne vire planeta. Politiki, še zlasti po koncu hladne vojne, imajo oprane možgane in sedaj verjamejo, da bo tržna ekonomija zagotovila blaginjo.

Združeni narodi (in mnoge druge organizacije) glasno poudarjajo, da so pravila življenja drugačna, da si moramo kot človeška bitja povrniti svojo moralno integriteto.

S. I.: Kaj je prispevek Ubuntuja k temu globalnemu glasu?
F. M.: Delo Ubuntuja ni kampanja za spremembo Varnostnega sveta Združenih narodov. Za nas je to drugotnega pomena. Trudimo se, da bi ljudje ponovno uvideli pravo vrednost ustanovne listine Združenih narodov, kar pomeni, da bi oddelki Združenih narodov (politični, ekonomski, socialni, okoljski in kulturni) sodelovali, združeni v novi moči. Zelo se tudi trudimo, da bi poudarili pomen glasu ljudstva, tako na ulici kot v politični predstavnosti prek neposredne udeleženosti v Generalni skupščini Združenih narodov.

S. I.: Ali verjamete, da je »moč ljudstva«pot v prihodnost?
F. M.: Vsekakor. V preteklosti sem slišal ljudi govoriti »nič ne moremo narediti«, »posamezniki so brez moči proti sistemu«, »mir so samo sanje« in tako naprej. Danes pa prvič obstaja notranje prepričanje, da še nismo uporabili moči, ki jo imamo, in da je zdaj čas, da jo uporabimo. Ljudje odkrivajo, da imajo – kot posamezniki in kot skupina – energijo, silo. Ubuntu pripravlja obetavno iniciativo v tem smislu: tako na navadnih protestih, kaj pa svetovni protest prek elektronskih sredstev? Ljudje bi lahko tri dni na primer sprejemali SMS sporočila (besedilna) od svojih pooblaščenih lokalnih organizacij z nekaj specifičnimi vprašanji na temo pereče mednarodne tematike. Z uporabo svojih mobilnih telefonov bi lahko volili. To bi ustvarilo velikanski pritisk na politične voditelje po svetu, ker se ne voli na osnovi pomembnih specifičnih zadev, ampak se kar »predvideva«, da bodo te zadeve vključene v ohlapne politične programe. S takšnimi iniciativami ljudje kot političen in socialen razred lahko ponovno pridobimo svojo etično oblast na mednarodni ravni.
Za več informacij: www.ubuntu.upc.edu

Carmen Font je sodelavka Share Internationala iz Barcelone v Španiji.

Manifest Ubuntuja – za globalno prenovo sistema mednarodnih institucij

Mi, državljani sveta, odločeni ubraniti prihodnje generacije pred vojno, lakoto, nepravičnostjo, kulturno uniformizacijo in okoljskim propadom, razglašamo posebno resnost problemov in izzivov, s katerimi se sooča človeštvo, in še zlasti, da:
- proces globalizacije povečuje medsebojno odvisnost in kompleksnost svetovnih problemov in povečuje prepad med bogatimi in revnimi ljudmi; medtem ko trg postaja vedno bolj globalen, se vpliv političnih institucij, ki so potrebne za demokratično, pravično in učinkovito delovanje, vsakodnevno zmanjšuje
- slabljenje in marginalizacija sistema mednarodnih organizacij v smislu mirovnih in varnostnih zadev je vodilo k enostranski uporabi sile v zadnjih oboroženih konfliktih (Irak ...), potem pa v zavzemanje za skupno reševanje konfliktov in skladno s procesi in protokoli, ki so uveljavljeni prek Združenih narodov.

V tem dejanskem stanju državljani razglašamo, da je možen bolj pošten svet, in zahtevamo svojo demokratično pravico do sodelovanja v globalnih odločitvah, ki vplivajo na naša vsakodnevna življenja. Da se to konča, predlagamo globalno prenovo sistema mednarodnih institucij, da bodo zagotavljale:
- demokratični nadzor globalizacije, ki bo prispeval k reševanju resnih problemov in izzivov, s katerimi se sooča naš svet
- zatiranje revščine in pospeševanje bolj pravičnega razvoja in spoštovanje kulturne in naravne različnosti ter različnosti spolov:
- svetovni mir in varnost, varnost človeka in okolja, ki bo temeljila na pravičnosti in svobodi ter
- vpeljavo mehanizmov, ki bodo državljanom sveta in civilnim organizacijam omogočali doseganje neposrednega zastopstva in sodelovanja v globalnih procesih odločanja.

Prizadevanje za te cilje zahteva močnejše, bolj demokratične Združene narode, ki bodo postavljeni v center konsistentnega, demokratičnega, odgovornega in učinkovitega sistema mednarodnih institucij. Bolj natančno, demokratizirati moramo zgradbo procesov in procese odločanja v telesih Združenih narodov in agencij, ki bodo zagotavljala učinkovitost in demokratičnost. Vse ostale globalne multilateralne organizacije (IMF, WB, WTO itd.) moramo prenoviti in jih združiti z Združenimi narodi. Da bi dosegli te cilje, podpiramo proces:
mobilizacijo svetovnega prebivalstva, ki bi temeljila na primer na podpori tega manifesta s strani državljanov in svetovnih organizacij, tako da bi vzbudil formalno pozornosti Generalne skupščine Združenih narodov s prošnjo po sklicu svetovne konference o koreniti prenovi sistema mednarodnih institucij.
Share Slovenija