Nekoč je v Kraljestvu Luči živela Duša, ki si je neskončno želela, da bi spoznala, kako je biti luč. Bila je namreč še mlada, zato je sicer vedela, da je luč, ni pa imela izkušnje, kako v resnici je, če si luč.  
Ves čas si je govorila »Jaz sem luč, jaz sem luč« in čakala, kaj se bo zgodilo.

Toda v njenem Kraljestvu ni bilo ničesar drugega kot luči. Tudi vse druge duše so bile čudovito svetle in vsaka je sijala z bliščem, ki je vzbujalo občudovanje. Mala Duša je bila kakor drobcena svečka pod močnim soncem. Vse njeno govorjenje o tem, da je luč, ji ni moglo nadomestiti izkustva. Sredi Kraljestva najveličastnejše luči se ni mogla niti videti, niti izkusiti, kdo in kaj v resnici je.

Njeno hrepenenje po spoznanju same sebe je bilo tolikšno, da so to opazili tudi drugi in nekega dne jo je Oče vprašal:

»Ali želiš izvedeti, mala Duša, kaj moraš storiti, da bi potešila svoje hrepenenje?«

»O, Oče, seveda. Kaj? Storila bom vse, kar bo treba!« je rekla mala Duša.

»Ločiti se moraš od vseh nas,« ji je odgovoril Oče, »in k sebi priklicati temo.«

»Kaj je tema, Oče?« je vprašala mala Duša.

»To, kar ti nisi,« ji je odvrnil Oče in Duša je razumela.

In tako se je Duša ločila od vsega in se podala v kraljestvo Teme. Tu je imela možnost, da v svoje izkustvo prikliče vseh vrst temo. Tako je tudi storila.

A sredi vse te teme, v najtemnejših trenutkih,  je v strahu zaklicala: »Oče, Oče, zakaj si me zapustil?«

»Nikoli te nisem zapustil in te tudi nikoli ne bom,« je odvrnil Oče. »Zmeraj ti stojim ob strani, pripravljen, da ti pokažem pot domov; pripravljen, vedno pripravljen, da te spomnim, kdo v resnici si. Sedaj, ko te obdaja tisto, kar nisi, ne pozabi, kdo si. Ne boj se teme in je ne preklinjaj, ampak bodi to, kar si: Bodi luč v temi. Ne pozabi, da šele zaradi tistega, kar nisi, lahko spoznaš tisto, kar si. To, kar storiš v času svoje največje preizkušnje, lahko postane tvoje največje zmagoslavje. Zato, mala Duša, bodi sedaj, kar si. Sveti. Posveti v temo. Bolj ko boš razsvetlila temo, ki te obdaja, bolj veličastna bo tvoja izkušnja, kako je biti luč.«

Zgodbico o mali Duši in njenem odkrivanju sebe (povzeta je po trilogiji N.D.Walscha: Pogovori z Bogom, 1.knjiga) sem izbrala, ker vam bo morda pomagala razumeti, zakaj je svet takšen, kakršen je.

Vse, kar obstaja, ima tudi svoje nasprotje. Zelo pomembno je, da to razumemo. Da se zavedamo, da brez teme ne bi vedeli, kaj je svetloba; brez bolezni ne, kaj je zdravje; brez pomanjkanja tudi obilje ne bi imelo svoje vrednosti; ljubezen nam največ pomeni takrat, ko vemo, kako je biti brez nje, itd.

Takrat, ko mislimo, da smo najdlje od tega, kar želimo, smo v resnici temu najbližje.  Zakaj? Zato, ker v življenju velja, da tisto, čemur posvečamo pozornost, raste. In največ pozornosti ponavadi posvečamo ravno tistemu, česar si najbolj želimo. In česa si običajno najbolj želimo? Tega, kar nimamo.

Zato nikar nikoli ne obupajte. Ko se zdi, da vam življenje obrača hrbet, v resnici sega v skrinjo zakladov, da bi vam lahko ponudilo, kar želite.

Vsakič, ko vidite gosenico, glejte v njej metulja. In vse bo dobro.

Srečno,

Mateja Kunc, djotiš svetovalka in motivacijska terapevtka
www.IzaQ.si