Pozitivke so časopis, ki predstavlja pozitivne plati tega sveta. Začetni repertoar prispevkov je bil predvsem na temo o duhovnosti, ezoteriki in zdravju. Zavoljo podnebnih sprememb se pojavlja vse več člankov na temo ekologije, narave in družbe. Članki na temo duhovnosti so nekajkrat bolje brani kot slednji. Postavlja se vprašanje kako, da obstaja takšen razkorak med zanimanjem za duhovnost in zanimanjem za ekologijo? Mar ne gresta narava in duhovnost skupaj?

Cilj nekoga, ki se ukvarja z duhovnostjo je razsvetljenje, odrešitev od ega, radost in zdravje. Najprej svojega razsvetljenja, nato nudenje pomoči drugim. Cilj ekologa ali pa družbenega aktivista je spremeniti svet in spremeniti družbo, očistiti in ohraniti naravo in posredno »uničiti« korporacije in »zle voditelje«.

V ezoterični literaturi lahko večkrat zasledimo anekdoto o starcu, ki je kot mladenič želel spremeniti ves svet, potem ko je malo odrastel je želel spremeniti državo  v kateri je živel, ko je prišel v leta je želel spremeniti le še družino in na stara leta je ugotovil, da je vse to nesmiselno, da je bistveno le da spremeniš sebe, da je to edino kar lahko narediš in edini način, da se spremeni svet: zaradi spremenjenega tvojega pogleda na svet, in zaradi dejanske spremembe, ki jo vneseš kot del sveta.

Na nek način nam želi ta anekdota povedati, da je nesmiselno se ukvarjati z ekologijo, da je bolje le meditirati in delati na sebi. Tako še najbolje prispevamo k boljšemu svetu. Pa vendarle podam tukaj še drugačen pogled. Kot prvo ima vsako življensko obdobje svoje teme, tako se lahko v določenem obdobju (ponavadi v mladih letih) bolj ukvarjamo z aktivnostmi v svetu in v drugem se bolj umaknemo vase, kot del nihanja kozmičnih principov, ženski in moški, krčenje in širjenje. Zatorej ni pravilo, da je edino zveličavno le delo na sebi. Spoznavanje in spreminjanje sebe poteka tudi skozi svet (ki je del nas).

Kot drugo pa je bila ta anekdota napisana v drugačnem času. Danes pa smo sredi velikega prehoda. Čas, ko se približujemo majevskemu 2012, čas ko nam bo vsak hip zmanjkalo nafte (materialni pogon moderne civilizacije), in čas ko smo dosegli meje zmogljivosti planeta. Potrebno je ukrepanje na vseh nivojih. Potrebno se je zbuditi iz sna.

Duh je resnično temelj materiji. Duh je vzrok, materija je posledica. Zatorej bi lahko dejali, da je dovolj če delamo le na duhu, se bo že vse preslikalo na materijo. Vse res, ko bi bile naše sposobnosti na takšnem nivoju. Danes pa je situacija bolj podobna nekomu, ki bi imel v mislih zelo rad svoje otroke, fizično pa bi jih zanemarjal.

Včasih je potrebna tudi akcija. Ni dovolj le misliti in meditirati o lepem novem svetu, zraven pa se na vsako pot odpraviti z avtom, potratno nakupovati in zauživati velike količine mesa. Če malo podrobneje pogledamo situacijo vidimo, da tisto, kar je dobro za nas, naše zdravje in za duhovno rast, je dobro tudi za planet in sobitja. Če se peljemo s kolesom, koristimo svojemu zdravju, zdravju okolice in celotnega planeta. Če odločno izrazimo mnenje glede npr. genetsko spremenjenih organizmov in zavzamemo jasno stališče, je to tako dobro za našo osebno rast, kot je za naravo.

Kot neskončna zavest smo ujeti v materialno telo, ki je za nas lahko kot kletka – onemogoča nam pretok višjih energij. Zato tudi ne morejo do nas angeli in bitja, ki delujejo na duhovnih ravneh, ako ni naše telo zmožno prevajati teh vibracij. V takem primeru se lahko obrnemo na naravo, kjer tudi prebivajo božji odposlanci in nam lahko pomagajo na materialnem nivoju. To so seveda rastline in živali.

Vsak delujoč na svojem spektru vibracij. In kot vidite nam lahko ekologija z varovanjem narave pripomore k duhovni rasti. Dober ekolog upošteva duhovne zakone in dela na sebi, ravno tako resnični iskalec višjih stanj zavesti, če želi biti uspešen upošteva tudi moč narave, čiste hrane, vode in zraka.

Navkjub različnim ciljem in načinu delovanja se duhovnost in ekologija globoko prepletata, ravno toliko, kot se prepleta materija in duh. Eno se odraža v drugem. Materija se rodi iz duha, duh nudi osnovno dinamiko, a materija je tista, ki omogoči duhu, da se izrazi kot se sicer nikoli ne bi mogel. Ekologija (in življenje na zemlji nasploh) je način, da v materialnem svetu izrazimo duhovnost, da izrazimo ljubezen. Skozi ekologijo se izraža ljubezen do celotnega stvarstva, se odraža enost in vsi duhovni zakoni.

Pot je še dolga in zabavna.

Marko Kovač