Kako do pravega znanja?
Glej /20/ (glej seznam priporočene literature, pod navedenimi številkami)
V novejšem času je na policah knjigarn najti zanimive knjige, katerih avtorji bralca na primer prepričujejo, da se je Jezus izobraževal in živel v Indiji, preživel križanje in deloval na vzhodu do pozne starosti, imel brate med apostoli in še marsikaj.

Glede na to, da Cerkev o tem ne zna povedati nič konkretnega in da nasprotnih dokazov ni ter da ni najbolj razumljivo, zakaj bi tuja zgodovinska izročila krivo pričevala o duhovnem mojstru, ki bi zelo težko bil kdo drug kot Jezus, je bralec v hudem precepu, komu verjeti.

Nekaj je jasno: dvom je orodje napredka in v znanosti ni nič nenavadnega, da stare ugotovitve in zakone zamenjajo novi, natančnejši. Tega bi se morali zavedati tudi voditelji Cerkve, saj je togo vztrajanje pri nenatančnih interpretacijah najbolj v škodo njim samim. Glej /41,42,43,47/

Zgornjega pisanje ne gre razumeti kot kritiko ali diskreditacijo Cerkvenih naukov. Moj namen je opozoriti bralca, da obstaja bogastvo marsikomu nepoznanih informacij, med katerimi je, kot običajno, nekaj resnice in nekaj plev; bralec naj si sam ustvari mnenje, kaj je kaj. Kot že povedano, sam ne menim, da Cerkev v zgodovini ni odigrala tudi pozitivne vloge; tudi marsikaj dobrega je bilo v njenih dejanjih. Menim tudi, da je Jezusu treba priznati duhovno veličino in zasluge za dobro človeštva. A noben sistem, ki ga je doslej zgradil človek, še ni bil idealen in tudi ta ni. Vsak je pač samo odskočna deska za novega, boljšega. Napake lahko popraviš le tako, da jih najprej prepoznaš.

Tako kot pri vsaki ideji pride do polarizacije na »prav-misleče« in »napačno-misleče«, tako tudi pri verskem vprašanju prihaja do napetosti med verniki in ateisti. Lahko se vprašamo, kdo je na boljšem. Dejstvo je, da znanost ne more in ne zna odgovoriti na vprašanja, ki se dotikajo duhovnosti. Ker pa človeški um ni miren, dokler stvari ne stlači v domišljene predalčke, razmišljujočim ne ostane drugega, kot da si na tem področju odgovore izmislijo, čeprav jih ne morejo dokazati. Verovati pomeni priznati nekaj, česar ne moreš dokazati. Brez dvoma so verujoči na boljšem, saj potemtakem o celotni stvarnosti »vedo« več kot ateisti. Predvsem pa jim je najbolj v prid, če imajo v zavesti trdno prepričanje, da je Bog na njihovi strani, kot najboljši zaveznik, ki jim pomaga v sleherni zagati. Tako je življenje mnogo lažje. Treba pa je povedati, da je med »ateisti« veliko takih, ki imajo še kako dobro predstavo o tem, kaj je Bog; ta je zagotovo boljša kot predstava površnih vernikov, ki menijo, da Bog domuje na oblaku in pošilja navzdol strele in jezo. Pravi Bog biva v človekovem srcu in umu in ga napolnjuje z notranjim mirom, modrostjo in radostjo. Izraz »ateist« moramo zato uporabljati previdno, saj z gotovostjo pomeni le to, da njihov Bog ni krščanski Bog, o kakršnem govorijo s prižnic.

Povedati je treba še nekaj: tako verniki kot ateisti so sedaj na veliki preizkušnji. Prvi zato, ker prihaja čas, ko bodo morali (precej boleče) spoznati in priznati, da v sedanjih verskih zgodbah in naukih ni popolne resnice. Togo vztrajanje bi jih lahko pripeljalo do sovražnosti in zagrešili bi greh, ki si ga ne smejo privoščiti: da bi postali preganjalci in nasilniki nad drugače mislečimi. Ateisti pa bodo morali spoznati, da njihov prezir do verovanj, ki nimajo stvarne podlage, ni na mestu. Če ne bodo napravili korakov v smeri duhovne vzgoje, bodo v vse bolj krutem svetu oropani notranjega miru in izgubljeni. Oboji bodo potrebovali veliko potrpežljivosti.

Glej tudi tekst »Človek in Bog « (v isti sekciji), ki se s tematiko Boga ukvarja podrobneje.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si