NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    O duhovnosti - Najvažnejši je človek 3.del   
    sreda, 3. februar 2016 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Ali je vera porok duhovnosti?
    Čeprav ju marsikdo ne loči pa sta duhovnost in vera dva različna pojma. Prvi je mnogo širši in pravzaprav zajema tudi drugega, ki se omejuje predvsem na odnos človeka do Stvarnika ali Boga. Verska vzgoja (v splošnem) ne daje pravih odgovorov na duhovna vprašanja in zadostnih napotkov za spoznavo duhovnega sveta, saj so religije s svojimi doktrinami v marsičem temeljito popačile resnico.

    Cerkev je na področju duhovnosti nedvomno imela tudi pozitivno vlogo, toda monopol, ki si ga še danes marsikje lasti na področju duhovne vzgoje, je neutemeljen, prepričanje, da neopredeljeni verniki ne morejo poznati duhovnosti, pa zmotno. Da bi duhovnost spoznali, je namreč treba delovati ponotranjeno in manj razumsko, opreti se je treba na lastno notranje izkustvo, za kaj takega pa versko prepričanje ni nikakršen pogoj.

    Marsikateri vernik celo zanemarja notranje izkustvo na račun verskih ritualov, ki so domislica človeka ter svojo pozornost bolj usmerja k verskim relikvijam kot k svoji notranji, božanski biti.

    Prepričljivost verskih naukov je treba gledati v luči dejstva, da množice katoliških vernikov (če se osredotočimo le na krščanstvo) niso ostale pri eni verski interpretaciji ali resnici pač pa so se ob posameznih svetopisemskih vprašanjih razdelile na verske ločine, ki so cerkveni nauk oblikovale v različne nauke. Tako smo dobili katoliške, protestantske, evangeličanske in druge veroizpovedi, ki verska vprašanja razlagajo vsaka po svoje. Ene same celovite verske doktrine, ki bi jo priznale vsaj vse krščanske ločine, torej ni. Vsak, ki se z raziskovanjem teh naukov ukvarja, se mora sam odločiti, kateri interpretaciji bo pripisal verodostojnost in nikakršne garancije ni, da je izbral prav. Govoriti o tem, da verski nauki dajejo pravilne razlage vprašanj o duhovnosti, je torej zelo težko. Tudi novejša arheološka odkritja (kumranski zvitki, evangelij po Judi,…) kažejo, da je dosedanje verske predstave treba popraviti ali celo menjati. Cerkev sem in tja le prizna, da je v zgodovini delala napake - to je papež Vojtyla javno priznal in se opravičil - toda v splošnem se podrobnosti in pomembna dejstva le težko prebijejo v zavest javnosti. Vsak razmišljujoč človek ve, da so bili tudi nekdanji papeži - samo zmotljivi ljudje.

    Če je vera nekoč lahko (v večji ali manjši meri) zadovoljila duhovnost, pa je odvračanje od nje v novejšem času posledica dejstva, da okosteneli verski nauki po dva tisoč letih ne morejo več zadovoljiti neprimerljivo višje intelektualne ravni sodobnega človeka, in mu ponuditi tisto, kar v resnici išče. Če je bilo (za današnji čas) neukemu človeku pred tisočletji povsem sprejemljivo, da so se obračali nanj z zapovedmi, pa sodobni človek diktatov ne sprejema dobro, pač pa pričakuje prepričljivih razlag, na katerih lahko postavi svoje miselne temelje. Neodgovorjenih vprašanj, npr. o tem, kaj se je z Jezusom dogajalo od rojstva do pričetka njegovega javnega delovanja, zakaj so raziskave »torinskega prta« povezane s tako čudnimi okoliščinami, zakaj Cerkev ni dovolila neodvisnega raziskovanja kumranskih zvitkov itd. je cela vrsta. Preučevalca svetih spisov zmotijo npr. nasprotja med nauki stare in nove zaveze, vernika pa neživljenjska stališča, ki so v nasprotju z duhom modernega časa (odnos do spolnosti, telesa, žensk, istospolnosti, kontracepcije, celibata,…), togost in pomanjkanje posluha za potrebe današnjega človeka. Vsega tega je preveč, da bi zahtevnejši duhovni iskalec dobil primerno potešitev in duhovno oporo.

    Javnosti ni prav dobro znano dejstvo, da je bila velika škoda storjena zahodnim družbam krščanskega porekla z brisanjem nauka o reinkarnaciji iz krščanske verske doktrine. Po drugem cerkvenem koncilu leta 553 je namreč Cerkev navedke o reinkarnaciji izbrisala iz Svetega pisma in tako povzročila hudo siromašenje svetih spisov in s tem samega temelja verskega nauka. Če se je dotlej vernik zavedal, da neumrljiva duša v številnih zaporednih življenjih v posameznih telesih (utelešenjih ali inkarnacijah) zori in se približuje spoznavi Boga, se mora odtlej zadovoljiti s predstavo o enem samem življenju med rojstvom in smrtjo, po katerem lahko pričakuje le še poslednjo sodbo. Kako bistveno bolj žalostna zgodba, ki človeku že v osnovi vzame ves optimizem in globino. Ko bi se to ne zgodilo, bi si krščansko vzgojeni človek znal razlagati marsikatero dejstvo, pojave in številne skrivnosti, ki so mu zdaj nerešljiva uganka! Razumel bi, zakaj so z nasilno smrtjo marsikdaj kaznovani otroci, ki na tem svetu še nikomur niso storili nič žalega, zakaj se eden rodi bogat, drugi pa reven itd.

    Odsotnost spoznanja o reinkarnaciji ima številne zelo daljnosežne posledice: ker človek ne ve, da duša na temelju karme (zakona o vzroku in posledici) neizogibno požanje posledice svojega napačnega ravnanja - če ne v tem pa v naslednjih življenjih – je njegova naravnanost v življenju usmerjena h kratkoročnim ciljem in iskanju užitka, saj naj bi po smrti tako in tako ničesar več ne bilo. S tem je onemogočeno zasledovanje pravih idealov, saj so cilji postavljeni povsem drugače, kot bi bili sicer. Kratkoročnost politike na vseh področjih se danes že kaže v zaskrbljujočih razsežnostih. Tudi odnos do smrti ni takšen, kot bi moral biti. Smrt duhovno razvitemu človeku nikakor ne predstavlja popolnega konca, ki se ga je treba bati, pač pa je le zanimiv prehod v drugačno (duhovno) dimenzijo bivanja, kjer snovnost ne igra več nikakršne vloge. Ko duša v krogu zaporednih utelešenj skozi različne vloge v posameznih življenjih duhovno zori, je smrt le mejnik, ki ločuje posamezne cikle. Gre za ciklično kroženje, tako kot kroži praktično vse v naravi.

    SE NADALJUJE

    Zoran Železnikar
    www.prisluhni.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • reinkarnaciji
  • www.prisluhni.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • O duhovnosti - Najvažnejši je človek 3.del | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds