Nikoli ni prepozno
Strah ali odpor pred spoznavanjem duhovnega sveta sta neutemeljena, a razumljiva: človeka je strah vsega, česar ne razume in ne obvladuje. Nanj bi utegnile prežati nevarnosti in pasti, iz katerih se morda ne bi znal izvleči. Toda: če je znal obvladati probleme v materialnem svetu, ni razloga, da bi se ob zavedanju svojih duhovnih potencialov ne znal spopasti tudi s tistimi iz duhovnega sveta. V človeku se aktivira mehanizem, ki je dolgo čakal na to, da bo, po prebujanju iz dolgega spanja, pognal njegov razvoj v pravo smer.

V duhovnosti se čutimo izgubljeni in nemočni tudi zato, ker nam manjka primernih orodij, na katera bi se oprli. Toda sodobni človek ne ve, da vsa potrebna orodja, ki bi jih potreboval za raziskavo duhovnega sveta, nosi v sebi, le da se tega ne zaveda in jih zato (še) ne zna uporabljati.

Človeku so poleg petih fizičnih čutov dani tudi duhovni čuti, ki pa jih je povsem zanemaril. Zaradi svojega navdušenja nad snovnostjo je pozabil nanje in jih ne zna več uporabiti. Eden takih čutov je npr. t.i. tretje oko, ki človeka obdari z jasnovidnostjo, omogoči opazovanja aure itd. Duhovno prebujeni ljudje ta dar začutijo in se (zopet) naučijo uporabljati. Z duhovnim razvojem se te sposobnosti in darovi lahko obnovijo in aktivirajo.

Človek v sebi nosi tudi nezmotljiv čut za resnico; ko se obrne v svojo notranjost in prisluhne svojemu notranjemu glasu, ki je v neposrednem stiku z življenjem in kozmično inteligenco, natančno ve, kaj je resnica in kaj ne. Duhovno razvit človek mnogo lažje obvladuje tudi strah. Strah je namreč vera v zlo. Ko se pričnemo zavedati, da v nobenem položaju nismo sami oziroma prepuščeni sami sebi temveč nas v vsakem trenutku podpira neizmerna modrost in moč Stvarnika, Boga ali vesolja (kakor jo pač želite imenovati) - če jo le želimo izkoristiti – dobimo neopisljivo podporo in spoznamo, da vse vodi Stvarnikov dober namen. To seveda deluje le, če v to verjamemo, saj v nasprotnem primeru energiji preprosto zapremo pot.

Vera v dobro (ki se izraža v ljubezni do bližnjega) zaradi krepitve pozitivne energije deluje tako, da se rojeva dobro. Tudi v primeru neprijetnih izkušenj se v resnici vse izide tako, da je za nas prav, pa čeprav v danem trenutku zaradi slabega poznavanja duhovnih zakonov tega ne moremo razumeti. Slabi dogodki so največkrat le dobra priložnost, da se nečesa naučimo in napredujemo. Krize zato niso nekaj slabega, temveč odločilna priložnost za duhovni napredek. Ko to spoznamo, nam je jasno, da »slabih stvari« sploh ni temveč je v vsaki stvari kal dobrega. Celo najbolj tragični dogodki niso brez pozitivne komponente. Prinesejo odličen motiv, da se podobno dejanje ne bo več ponovilo.

Kdor se za svojo duhovno plat ne zmeni (tu seveda ni mišljen verski nazor), se bo v prihodnosti srečeval z vse resnejšimi preizkušnjami. Prav te preizkušnje so namreč Stvarnikovi instrumenti, s katerimi človekov razvoj usmerja v smeri popolnejše spoznave samega sebe. Kdor bo vztrajal v svojem ozkem, materialističnem pogledu na svet, bo izpostavljen vse hujšim stiskam, saj sveta preprosto ne bo več mogel razumeti. Premetavalo ga bo kot list v vetru, saj notranje trdnosti in duhovne opore ne bo imel, zunanja pa se bo neprestano rušila, za kar bodo poskrbele naravne ujme in druge preizkušnje. Pogosto človeka v naročje duhovnosti pahnejo prav huda preizkušnja, duševna stiska ali resna bolezen. Napaka je, da v njih vidimo nekaj slabega; dejansko so priložnost, da storimo velik korak naprej, ko spoznamo, da je naš odnos do nečesa neustrezen.

Sodobni človek, ki je predvsem izurjen potrošnik, bi si tudi duhovno znanje najraje kupil po primerni ceni. Ponudnikov duhovnosti je v zadnjih desetletjih veliko. A treba se je vprašati, po čem je takšno »duhovno znanje«. Velja namreč, da duhovnost, ki ni utemeljena na lastnem izkustvu, na osebnem doživetju in notranjem uvidu, ni vredna počenega groša, čeprav je zanjo navadno treba odriniti kup denarja…

KONEC

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si